31. mar. 2015

Ali, in kdaj opravičilo zadostuje

Človek je nagnjen tudi z dejanjem, ki smo jih v družbi poimenovali napake. Seveda je ta pojem precej relativen, saj je odvisaen od okoliščin, časa, družbenega reda, dojemljivosti okolice na eni strani, na drugi od osebnih lastnosti posameznika, kot so starost, psihofizične zmožnosti, namenov, volje in podobno.
Mnoge napake družba tolerira, ker načelno drugim ljudem ne povzročajo nepremostljivih težav, sploh pa nikogar ne ogrožajo. Zato je nevarno, če/da družba za napake proglasi dejanja, ki so stvar osebne svobode, in ki prav nikogar ne ogrožajo. Tako je bilo s svobodo govora v nekaterih preteklih režimih, tako je še danes pri izražanju določenih čustev ali navad.

Vedno pa se zadeva začne in konča pri posamezniku. Človek je očitno kot oseba, kot posamezno bitje, v polnosti svoboden. Lahko dela narobe, lahko dela napake, lahko ogroža, celo namerno, ali naklepno, kot bodo rekli pravniki. Tudi tu se meje v družbi spreminjajo: kar je včeraj veljalo za greh, danes ne velja več; o čemer morda včeraj še vedeli niso, danes velja za splošno uveljavljeno modo. Tako se spreminjajo tudi kazni: ne le fizične ali družbeno-pravne, ampak tudi tiste tihe, kazni, na primer izločanje iz družbe, ignoranca, posmeh, klevetanje, ipd.

Pri hudih zadevah se človek sprašuje, ali sploh obstaja pravična in absolutna kazen, in celo ali je opravičilo sploh možno, oziroma, ali je - in kdaj je - sploh smisleno. Predvsem pa, kdaj je družbeno in osebno iskreno.