Kaj, če osnovni
gradnik sveta1
niso stvari2.
Niso atomi3
ali njihovi sestavni deli, niso zemlja in ogenj in zrak in voda, ne
minerali ali rastline ali živali, niti niso planeti in osončja,
galaksije ali vesolja. Kaj če so osnovni gradniki sveta odnosi? In
so potem reči, ki jih razumemo kot stvari ali pojme, le tisto, kar
je vmes, med odnosi? Vsaka stvar, ki je obstajala, obstaja ali morda
obstaja, je namreč kot prvina možna samo v odnosu do druge stvari.
Če bi stvar obstajala sama na sebi in samostojno, brez kakršnegakoli
odnosa do drugih stvari, bi bil to nesmisel obstajanja kot takšnega.
Nihče ne bi vedel zanjo. Sama od sebe in za sebe se tudi ne bi
spreminjala.
Kaj, če je tudi
obstoj pojmov in celo obstoj duha4
samega na sebi enak nesmisel bivanja kot takšnega. Brez odnosa se
namreč pojem ali duh, vsaj navidezno, lahko menifestira zgolj
znotraj posameznikove misli. Misel pa je v človekovem svetu
pravzaprav edini pojav, za katerega kot posameznik trdno vem, da
obstaja. Vse ostalo je, kot samo na sebi, lahko zgolj interpretacija
znotraj mojih misli. Kot objektivni obstoj in bivanje pa je tudi
nematerialni svet smiselen zgolj v odnosu.
Nas ta dejstva ne
navedejo k ideji, da so odnosi bolj osnovna in zato trdnejša prvina
sveta kot stvari? Ali pa vsaj toliko trdna, kot so stvari? Ali smemo
pomisliti, da nam je ukvarjanje s stvarmi, vključno z materialnimi
in z duhovnimi, zameglilo pogled na nekaj, kar je večje, kar bolj
odločilno vpliva na sedanje in prihodnje življenje? Je preveč
smela misel, da tako imenovani jasnovidci vidijo dlje zato, ker
namesto gledanja na reči ter njihove lastnosti in spremembe, gledajo
odnose, in jim je zaradi vztrajnostne dinamike odnosov, ki je morda
večja od vztrajnosti reči, prihodnost prav teh reči bolj jasno
vidna? Ali si lahko z usmerjanjem večje pozornosti do odnosov
povečamo kakovost življenja? Na primer v odnose med človekom in
naravo in tako stopimo na pot brez okoljske krize?
-----------
1 Svet
– pojem je uporabljen v najširšem smislu besede, torej svet,
sestavljen iz gradnikov, prvin ali rečí (to troje smatram za
sinonime), ki so človeku znane ali neznane. V okviru paradigme
dualizma, rečí na svetu delimo na duhovne (duh, razum, misel ...)
in materialne (stvari).
2 Stvari
so mišljene tiste prvine, ki jih človek zaznava kot predmete ali
energijo in imajo lastnosti, ki so fizično merljive
3 Atom
– iz grščine nedeljiv. Vendar je današnja znanost prišla
do ugotovitve, da je sestavljen iz mnogih delcev, ki se združujejo
glede na naboj.
4 Duh
– v pomenu vsi pojavi, ki očitno obstajajo, pa niso
neposredno merljivi s fizikalnimi meritvami. Uporaba besede duh je
tu izključno vezana na človeka in njegovo zavest ter na človeštvo
in človeško zavest. Gre za umske in tudi čustvene procese, ki so
po mnenju materialistov vezani na nevronske procese v človekovem
telesu (pretežno v možganih), po mnenju idealistov pa imajo izvor
v neki višji obliki duha (metafizika). Duh (ne glede na izvor
oziorma razlog) ima bistveno drugačne lastnosti od merljivega
fizikalnega sveta, predvsem ni vezan na prostor in čas. Npr. misel,
kot nekašen derivat duha se prenaša med generacijami skozi
tisočletja; z mislijo lahko v trenutku odidemo na zelo oddaljen
kraj, ipd.