Človek, ki se da izvoliti na vodilno mesto običajno nima želje po vodenju ampak zgolj po dosežku, da
je vodja. Ideali, na podlagi katerih je pridobil podpornike, splahnijo takoj po izvolitvi.
Izvoljeni vodja se mora oddolžiti podpornikom, ki so ga za vodjo naredili. Žal je cena oddolžitve praviloma večja od vodenja samega.
Družbo dejansko vodijo družbeni korektorji. To so ljudje, ki niso zainteresirani za kakršnakoli
formalna vodilna mesta. Njihova beseda je preprosta in konkretna. S tehtno besedo se oglasijo, ko
tisti, ki so formalno vodilni, napravijo kakšno neumnost. Njihova beseda velja za naprej, kar razberejo predvsem tisti, ki so prej neumnost povzročili. Razumejo pa vsi.
Formalne voditelje hitro obvlada sindrom zapoznele reakcije. Najprej nekaj storijo, potem pa, ko jih
drugi opozorijo, razmišljajo o storjenem dejanju.
Največja težava formalnih vodij je pomanjkanje idej. Pred izvolitvijo računajo na ideje, ki jih imajo bodoči podrejeni. Sposobnosti bodočih podrejenih, ki imajo ideje, so žal bistveno drugačne kot sposobnosti bodočih vodilnih. Ustvarjalno ozračje je možno le med ljudmi, ki imajo različne sposobnosti na približno enaki ravni.