Problem viškov

Zdi se, kot da je povsod, kjer so viški, nekaj narobe.
Vzemimo gospodinjstvo. Veliko denarja, razkošje, bogate zabave, velika domovanja, obsežna zemljišča, luksuzna oprema in vozila, služinčad ... Če je to na TV, sploh v kakšni nadaljevanki iz Novega sveta, se nam cedijo sline, ampak preživimo, se nam zdi v redu in zadosti neresnično, da bi tudi mi radi imeli tako neresničnost. Če se to zgodi pri sosedu, je seveda takoj kriza: namreč jaz sem v krizi, ker nimam vsaj tega in toliko kot sosed ali soseda. Lahko se zgodi postrani pogled, lahko neprijetno otroško vprašanje, lahko se zgodi časopis, lahko tudi rubež ali sodišče ...
Vzemimo državo. Od zunaj zgledno urejena, vzor demokratičnosti in sociale, pravni sistemi stojijo, ljudje vedo za etiko, se poslovno obnašajo, so uspešni, prodorni, strokovni, umetniško razgledani, podpirajo šport, dobrodelnost, zelena gibanja, ...
Od kod viški, s katerimi je mogoče vzpostaviti idealne razmere? Kaj in kako nekateri delajo, da so/smo bolj uspešni in v zahodni družbi zato posledično bolj bogati? Kako jim/nam uspe v enem dnevu toliko delati (ali podjetju oziroma državi toliko proizvajati), da zaslužijo tako strašno veliko krat več kot tisti v nekih neidealnih razmerah? Kdo sploh določa ali odloča o merilih za "razmere"? Kaj sploh pomeni gospodarska iznajdljivost?


Nafta in rudna bogastva? Kolonije? Nekdanje in sodobno suženjstvo? Možnost plačevanja znanja? Rezidenčnost bank? Zvitost trgovine z okoljem? Trgovina na sploh?

Mar ni vse skupaj prav podobno nekakšni vojni, v kateri izgubimo vsi?
Narava ne pozna nepotrebnih viškov.

http://idejalist.blogspot.com/2013/08/dodana-vrednost-in-dodana-prodajna.html
http://idejalist.blogspot.com/2013/09/janez-zlatousti.html

95 v bronu

Martin Luter. 95 tez.
Jih je kdo videl?
Jih je sploh kdo kdaj res prebral? Jih je kdo razumel? Na koga se sploh nanašajo danes? Na koga so se nanašale pred skoraj pol tisočletja?
Jih doumevajo tisti, ki jih hvalijo? In tisti, ki jih kritizirajo? Ali pa tisti, ki jih izrabljajo?
Morda kdo živi ali dela po teh načelih?

Odgovornost in odhod

Človek, ki se zaveda svoje odgovornosti, nikoli ne odhaja z lahkim srcem. Še manj odide z grožnjo na ustih. In še najmanj z napuhom, da brez njega ali nje svet ne bo tekel naprej.
Odgovoren človek nikoli ne odide, saj od svoje odgovornosti ne more oditi. Menja le metode, s katerimi uresničuje vsebine, ob katerih se zaveda svojih odgovornosti.
Odgovoren odhod je le prehod. Je le drugačen odgovor na ista vprašanja.

Pogum majhnosti

Posebna vrsta poguma je sprejemanje zavesti, da si majhen. To zmorejo samo veliki. Pravzaprav sploh ne zmorejo, saj takšni preprosto so. Narava je velika, ker preprosto je. Ljudje, posamezniki, so bili in so veliki, ker so tej naravi tako podobni, ker ne delajo nič drugega kot to, kar je pristno naravno, kar je v njihovi naravi. S tem, kar je, torej tudi z naravo, so vzpostavili pristen odnos. Pravzaprav se sploh ne ve, sploh ni določljivo, ali je za veličino potreben kakšen pogum. Niti ni določljivo, ali je ob njihovi odločitvi, če je ta bila, bil potreben kakšen pogum, ali pa, ali je to stanje stalno, oziroma ali lahko preneha. Kaže se celo, da takšni ljudje sploh niso nič posebnega, da so vsakdanji, z dnevnimi težavami in nadlogami, pogosto celo z nekoliko nepričakovanim obnašanjem. Zavedati se svojega neznanja so zmožni samo tisti, ki veliko vedo. Ki zelo veliko vedo in je to opazno predvsem tako, da se njihovo obzorje nikomur ne vsiljuje. Še več, morda se njihovo obzorje sploh ne zdi uporabno, ker je pač njihovo in ni naše in nas ne usmerja sámo vase, ampak v to, da si mi sami razširimo lastno obzorje.

Tiger, lev, medved, orel. In zmaj. Pogum.

Pogum je vrlina junakov in hrepenenje njihovih občudovalcev. Seveda tudi junakinj. V rosnem otroštvu so junaki pogosto nevarne živali. Predvsem pri fantih so najbolj opazni primeri  tiger, lev, medved ali orel, ki jih simbolizirajo sicer nenevarne plišaste igrače.
Razvoj teh igrač kaže na neka nerazumljiva diametralna nasprotja med nežnim izdelkom in dejansko resnico upodobljene živali. Prav te živali namreč pri odraslem človeku vzbujajo ogrožujoč strah, ki se kaže kot pomemben vzrok človekovega upora proti naravi. Strah zbujajo živali, s katerimi se je človek v preteklosti redno srečeval in so človekovi sodobniki. Zanimivo pri tem je, da strahu ne zbujajo na primer dinozavri, torej zmaji, ki jih je človek kot nevarnost vključil v mitologijo in pravljice. Verjetno so fosilne ostanke v naravi opazovali že naši davni predniki – in jih razumeli kot bitja, ki so jih že premagali, torej nenevarna.

Današnja prevladujoča mestna civilizacija zahoda je do tigra, leva, medveda, orla in podobnih junaških živali razvila spet nov odnos. Izrazito je opazen trend načelnega varovanja tako imenovanih velikih predatorjev v njihovem naravnem okolju, kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da jih civiliziranci občudujemo z varne razdalje. Neposrednega stika si niti zamisliti ne moremo. Če pa slučajno pride do stika, je takoj potrebno ukrepati proti prej tako trdnim naravovarstvenim načelom. Verjetno je ta vzorec obnašanja ostanek kontradiktornosti plišaste igračke iz otroštva. Istočasno se namreč tisti podeželski prebivalci, ki imajo z divjimi živalmi neporeden stik, z njimi navadijo/naučijo živeti – oziroma so se njihove navade sobivanja verjetno ohranile od nekdaj.

Bi morda lahko te psihološko-čustvene procese v človeku in njegovem razvoju uporabili za naravovarstveno vzgojo? Globinsko mišljeno, seveda.

Pogon na strah

Če se ozremo po današnjem svetu, se zdi, kot da je strah tisti, ki ga poganja. Šolarji se učijo iz strahu pred slabo oceno, v službi opravljamo svoje doložnosti, ker se bojimo, da bomo padli v tehnološki višek, po prometnih pravilih vozimo, ker se bojimo plačila kazni, raje nič ne delamo, ker se bojimo napak, in posledično težav, ki si jih z napakami nakopljemo. Pridnost, prizadevnost, dobrodelnost, iskanje, poglabljanje, prijazno obnašanje, in še

Mi, marginalci

Beseda resnice je danes, v deželi polni laži, popolnoma ničvredna. Kdorkoli karkoli reče ali napiše, ali se drugače izrazi, ga takoj preverimo, čigav je, kaj ima zadaj, kakšne skrite namene, verjetno hudobne in gotovo konkretno proti nam. Če so v središču, alma mater, so sumljivi, ker so verjetno režimski trubači.

Podatki in informacije 4, in vrednotenje 2

(Kratko nadaljevanje misli v zvezi z Naturo 2000 in nepremičninami 2013)

Zadeva je silno preprosta. Ustanova, ki ima za osnovno poslanstvo zbiranje podatkov (kar vključuje tudi razvoj metodologij zbiranja, strukturiranje, notranjo analitiko in kontrolo kakovosti), ne more čez noč izvesti naloge vrednotenja teh podatkov. Metode vrednotenja so namreč iste zgolj in samo iz zornega kota popolnih laikov, torej tistih, ki ne ločijo podatkov od informacij in ki ne ločijo strokovnega vrednotenja od  široko družbenega, primerjalnega ali celovitega vrednotenja.

http://idejalist.blogspot.com/2013/10/podatki-in-informacije-3-in-vrednotenje.html

Vdih

Gotovo ste že kdaj v življenju vdihnili. No, seveda ste, kakih 15 krat na minuto. A misel sega po tistem vdihu, ko človek zavestno potegne zrak vase, zrak poln kisika, poln energije in jutranje svežine.
Gotovo ste že kdaj videli pevca ali trobentača, športnika, morda pihalca stekla - kako je vdihnil, kako je posrkal okoliški zrak, kako ga je imel ravno zadosti, da je zdržal do konca. In nič preveč, da ni delal nasilja svojemu telesu.
Zdi se oddaljeno. Oni, neznani, s popolnoma drugim poklicem ...

Vdih je kakor vsakdanji kruh.
Človek bi moral pred vsako mislijo najprej vdihniti.
Vdihniti bi moral pred vsako besedo, ki jo pove, pa tudi pred tisto, ki jo napiše.
In vsako dejanje bi se moralo začeti z vdihom. A ne z enim od tistih 15-tih, ampak z globokim, odrešujočim in navdušujočim vdihom, ki prepoji dušo in telo. S tistim vdihom, ki te nagne nekoliko naprej, nekoliko v pozornost in v ustvarjalno razpoloženje odprtosti.
Naučiti bi se morali dihati.

Podatki in informacije 3, in vrednotenje

Čutila omogočajo, da organizem iz okolja sprejema podatke. Po živčnem sistemu se signali o teh podatkih prenašajo v osrednji živčni sistem ali podoben organ, kjer se obdelajo. Na podlagi rezultatov obdelave se oblikuje informacija, iz katere potem izhajajo signali oziroma končno odzivi. Postopek v živem organizmu lahko poteče tako rekoč v trenutku: ko z roko začutimo vroč predmet, jo brez vključitve zavesti hipno umaknemo. Odzivne hitrosti so sicer različne, glede na tip organizma. Tudi rastline

Zakon je sprejet

Kaj si državljan misli, ko sliši izjavo: Zakon je sprejet. Vsakomur je jasno, da pomeni, da tisto od izjave naprej velja.
A v neki državi ni čisto tako. Namreč nekatere ustanove pozabijo povedati, na kateri stopnji je zakon "sprejet". V vsaki državi namreč obstaja zakonodajni postopek, kar pomeni, da je nek predpis na državni ravni na primer:

Čakalne dobe in dvojni davki

Ni slabo, če je človek zdrav. No, vsaj toliko zdrav, da mu ni treba k zdravniku in se torej, kot poznamo, prehlad brez zdravil pozdravi v sedmih dneh, z zdravili bi se pa v enem tednu.
Postaja pa vse bolj neverjetno težko, če ima človek resne bolezni, in želi uporabiti enega od najbolj opevanih dosežkov človeštva v zadnjih stoletjih, medicino. Medicina je morda sama na sebi v redu, le premalo se še ozira na odnose v naravi. Ampak

Okoljska zdrava pamet

Zakaj pravzaprav
- ponoči gorijo luči po ulicah in vaseh, komu svetijo
- kozarce od soka pomivamo z detergentom, ko vendar na njih ni nobene maščobe
- mokro perilo sušimo v sušilcu, kadar nam zunaj sije sonce
- so osvetljena križišča avtocest, saj imajo vendar vsa vozila žaromete
- se peljemo z avtom, kadar je bližje, hitreje in enostavneje peš

Umovadba in telovadba, danes za jutri

Saj poznate tisto študentsko reklo: Ko me prime, da bi se učil/a, se vsedem v kot in počakam, da me mine.
O procesih učenja so napisane že mnoge učene knjige. Mnogo teorije in k sreči tudi mnogo izkušenj iz neposredne prakse.
Učenje seveda ni samo izpolnjevanje obveznosti trenutnega ali lokalnega šolskega programa. Morda je (bi moralo biti?) bistvo šolskega učenja

Vera in nevera

Vera je za človeka hkrati zasebna in družbena zadeva. Reči, da si veren/a in se ne družiti s svojimi soverniki, je čudno. Vera je namreč možna le v misli, besedi in dejanju hkrati, in če so misli in besede še nekako možne pri človeku na osamljenem otoku sredi oceana, dejanja nikakor niso možna brez sočloveka.
Družbena vera je pravzaprav religija, čeprav bi se mnogi verniki radi izognili tej besedi in tem organizacijam. Misliti, da si verna ali veren, ne zadostuje, tako kot tudi misliti, da si neveren ali neverna, ne zadostuje. Še besede o neveri ali veri so pogosto le prazno fraziranje. Zadeve je treba uresničevati - tako ali drugače.
Sicer pa je življenje pogosto, če ne stalno, močnejše tako od vere, kot tudi od nevere. Morda je prav v tem čar. Je možno, da nas življenje sâmo kot tako preprosto presega?

Od vnukov izposojena dediščina

Saj poznate slogan, ki se pogosto uporablja v naravovarstvu: Narave nismo podedovali od naših prednikov, ampak smo si jo izposodili od naših vnukov.
Bere in sliši se lepo. A poglejmo globlje. Mar ni tako, da dejanje izposoje vedno vsebuje obojestransko strinjanje, torej dajalca in prejemnika? Ali ne gre tu za popolnoma enostransko odločitev neke generacije v odnosu do druge generacije, ki (še sploh) nima pravic ali možnosti za odločanje, ali nam bo nekaj posodila? Oziroma, če gledamo na vnuke kot nekaj abstraktnega, torej katerikoli zanamci, ali ne gre za sklepanje etičnega odnosa z nekom, ki še sploh ne obstaja? Torej vzpostavljanje etike, ki se ne nanaša na nikogar, fiktivne etike?

Ta fiktivna etika morda sploh ni izposoja, ampak kraja?

Laž v življenjski perspektivi

Nekateri so v svoje napačno mišljenje in ravnanje tako prepričani, da celo življenje sami sebi lažejo.
Smo?

Retorični obrat KBR

Konvencija Združenih narodov o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 (KBR) in iz nje izhajajoči dokumenti so odlični primeri retoričnega obrata. Začetek je ves navdušujoč in ves za naravo in za lepoto in za raznolikost ...
Pri zamišljenih dejanjih pa se pogovarjamo samo še o trajnostnem razvoju.
Trajnostni razvoj je sicer lahko nekaj pozitivnega, a ima velik problem, da vsebina ni dobro določena oziroma dobro dogovorjena. Nekako namreč pozablja na okolico, torej na okolje samega sebe, okolje trajnostnega razvoja. V imenu je sicer postavljeno v središče, a v praksi zadevo tako razumejo le nekateri - žal tisti z manjšim vplivom.
Tako si na globalni ravni bogate države predstavljajo trajnostni razvoj kot stalni razvoj kapitala, torej povečevanje denarja, revnejše pa stremijo za trajnostno razvitostjo po zgledu, ki jo nudijo bogate države. Na lokalni in osebni ravni trajnostni razvoj pomeni, da se trajno/stalno razvijaš. To večini ljudi pomeni, da ti je vedno bolje, večina današnjih ljudi pa boljše življenje pogojuje z ustreznimi denarnimi sredstvi. Ker se razvoj/razvitost posameznega območja v danes prevladujoči civilizaciji na svetu meri z BDP oziroma količino denarja/sredstev v katerikoli obliki, se seveda ne smemo slepiti, da je KBR slučajno (ali kar neslučajno) zgrešila velik del vsebine. Celotno okolje.

http://idejalist.blogspot.com/2013/08/retoricni-obrati-v-etiki-naravovarstva.html

Vzgoja žanje v prihodnosti

Vzgojne (in izobraževalne) ustanove postajajo instant. Prideš, plačaš, dobiš. In pozabiš. Če ni tako, ti bodo nadrejeni težili z nedoseganjem normativov, s kazalniki, z neizpolnjenim programom in nesposobnostjo. Sistem je naravnan tako, da se mora vsebina do konca uresničiti v vidnem času, torej v nekaj trenutkih. Žal ta vidni čas ne traja le do "dobiš", ampak do "pozabiš".
Dobra vzgoja gleda naprej in se ne meni trenutne cilje in uspehe. Seveda tudi ne za neuspehe. V gledanju v prihodnjo žetev je sreča principov dobrih vzgojiteljev.

Tisočletna prihodnost za okoljsko etiko

Humana etika, kakršno poznamo danes, se je razvijala več tisočletij. Še danes so temelj etike modreci, ki so že tisoč, dva ali celo pet tisoč let telesno mrtvi. Zdaj se nam pa kar zdi, da je vse že od nekdaj jasno, da moramo na primer spoštovati drug drugega, da se je treba truditi za poštenost in resnicoljubnost, da ubijanje, kraja in laž in kar je še tega, ni primerno za človeško družbo. A to še zdaleč ni tako. Potrebna so bila, in še bodo, tisočletja.
Kako naj se torej danes okoljskim etikom zdi, da bomo humano etiko, v družbi komaj dobro razvito in še kar uhajajočo iz rok, kar v nekaj desetletjih lahko razširili na ustrezen odnos do celotne narave v naši okolici? In kje je šele narava kot taka, tista, daleč stran od človeka v njeni njenosti?
Vseeno pa moramo vedeti, da nobene etike ni mogoče graditi z drobnim aktivizmom, ampak ji je treba postaviti trdne in globoke temelje na osnovi življenja. Filozofe in sploh vse razmišljujoče čaka še veliko dela. In veliko jih mora še telesno umreti, da se bo njihov duh mišljenja o odnosu med človekom in naravo prečistil.

Za nasmeh se je treba odločiti

Na svetu verjetno ni človeka, ki ga ne bi razveselila prisrčnost in vedrost otroške igre. Brezskrbno tekanje okrog, ukvarjanje z najmanjšo stvarco v okolici, medsebojno prerivanje, izmišljanje nepoznanih bitij in čebljanje vsevprek. Dogaja se tako posebej tam, kjer je več otrok skupaj – a tudi osamljeni si znajo ustvariti svoj svet veselja in razposajenosti. V trdih velemestih, podeželskih, morda malomeščanskih krajih, in v vseh vaseh, da zadnje tam nekje v Tibetu ali pragozdu Amazonke se mimo vseh kultur in vzgoje otroci igrajo. Pogled, celo misel nanje zbudi notranji a tudi zunanji nasmeh. Hkrati se nam odvije nostalgična misel na lastna mlada leta in morda kanček zavidanja skupaj s kančkom hrepenenja.
Živeti brez nasmeha ni lahko. Morda pomeni, da notranjega razpoloženja niti otroško rajanje ne more obrniti v svetal pogled; morda kaže na to, da je človek pozabil nase kot na bitje v prostoru in času, in se vidi zgolj kot stvar, ki svoje stanje imenuje realnost sedanjega trenutka. V strahu pred prihodnostjo pozablja na svojo preteklost. V obupu nad obema skupaj, nespremenljivo preteklostjo in nepoznano prihodnostjo, pa otopi še sedanji trenutek. Ostane nič. Ostane obraz brez nasmeha.
Nasmeh predstavlja v resni družbi, za kakršno se imamo, preveliko nasprotje nujni zagrizenosti, da bi ga sprejeli kot orodje medsebojenga sporazumevanja. V gospodarstvu veljajo zgolj številke, v umetnosti le ekstravaganza, v politiki pridobljeni glasovi in zvitost, v znanju samopotrjevanje. Kaže se, da je v javnosti lažje uspeti in hitreje prepričati množice s tarnanjem in jamranjem, še huje, z žuganjem in vlivanjem strahu. Nasmeh velja za otročarijo, za nevreden ostanek življenju nedoraslih optimistov.
Kljub stalno resnemu in stalno bolj resnemu svetu, kot ga kar hočemo poimenovati, se človek hoče tudi smejati. Hoče nazaj pridobiti navidezno izgubljeni svet otroštva, veselje brezskrbnega igranja. Ne le brezumne zabave, kjer smeh v začasni odtrganosti od resnobnosti le še bolj oresnobi prihodnost. Ne le krohotanje privoščljivosti, ne le zapeljiva zvitost kupovanja naklonjenosti in ne le sarkazem medsebojnega obračunavanja pod krinko humorja.
A priznajmo si, da si v časopisu radi ogledamo karikaturo, celo karikaturo samih sebe. Priznajmo si, da radi – morda kar pod samopretvezo pomanjkanja časa – namesto dolgega članka v reviji, preberemo kratko šalo. Morda se ji celo nasmejimo. Priznajmo si tudi, da nam v težkih trenutkih prav pridejo iskreno nasmejane oči otroka ali preprostega človeka. Končno, priznajmo si, da nam podzavest v resnobnosti trenutka stalno kaže rešitve. Tudi v nasmehu.

Na svetu verjetno ni človeka, ki se ne bi ob ogledalu otroškega nasmeha nehote spomnil nase. Če že ne na veselje, pa vsaj na hrepenenje po veselju, na misel, na sanje. Morda mu vsaj pogled nehote uide navzgor ali vstran, v bistvu pa navznoter, v otroka v sebi, ki ga je gotovo ostalo vsaj košček. Nasmeh nam v zavest vrne delček pozabljene celovitosti, navidezno zgubljeno časovno dimenzijo, v kateri človek misli, da ga obvladuje le sedanji trenutek.
A to ne zadostuje. Človek sam v sebi nasmeha ne more vzdrževati. Nasmeh, ki ostane znotraj, postane trpka in neuporabna usedlina. Nasmeh namreč ni za nas, je za druge. Ta pa pri odraslih ne pride sam od sebe. Za nasmeh se moramo odločiti.

Kupovanje po pravilu n+1 in n-1

To pravilo je čisto intuitivno. Ampak izkaže se za življenjsko koristno. Gre za preprosto nadgradnjo pravila, da nismo tako bogati, da bi kupovali poceni reči.

n-1
Izhajamo iz dejstva, da prodajalci na trg stalno pošiljajo nove izdelke iste linije, na primer mobilne telefone, kuhinjske lonce, spominske module za računalnik, uhane ... Če namreč proizvajalec stavi na najnovejši proizvod iste linije vse, ga bo prodajal po ceni, ki bo pomembno višja od lanske. Ciljna skupina bogatih, in to v temle primeru smo, ga bo kupila, ker hoče imeti vedno najnovejše, in si to lahko tudi privošči.
Vendar se pogosto izkaže, da gre v liniji le za drobne spremembe, morda celo kozmetične popravke ali celo popravke manjših napak iz prejšnje različice. Torej včerajšnji izdelek ni bistveno bistveno boljši od današnjega. Če imaš zadosti denarja, si zato ne kupiš najdražje stvari, ampak tisto drugo najdražjo, torej n-1.

n+1
Trg ima tudi drugo stran, potrošne linije (na videz) istih izdelkov, ki so načeloma bistveno slabši kot tisti v zgornjem delu cenovne lestvice. Izhodišče je potrošnik, ki ima manj ali zelo malo denarja, je pa pripravljen nek izdelek kupiti, ker ga potrebuje ali si ga enostavno želi. V tej igri so izjemno pogosti papirni oglasi, ki jih iz veleblagovnic različnih vrst dobivamo v poštne nabiralnike, in na katerih je vse, ma prav vse naj naj naj cenejše. Morda to drži za številko, s katero se izraža cena, izredno redko pa za izdelek sam. Če imaš malo denarja, se najcenejših izdelkov zelo verjetno ne splača kupiti. Za tisto ceno namreč enostavno dobiš premalo. Več imamo od tistih izdelkov, ki so drugi najcenejši, torej n+1.


Vsekakor pa je koristno kupovati tako, da tisto, kar veliko potrebujemo, kupimo kar se da dobro in s tem običajno tudi kar se da (=kar zmoremo) drago. To potem pomeni, da smo kupili poceni, ker se nam cena obrne pri uporabi. Če pa neko stvar potrebujemo izjemno redko, ali sploh samo enkrat, kupimo poceni, ali pa si kupimo le izposojo. To potem pomeni, da smo kupili poceni, ker ob neuporabi nimamo pretiranih izgub. A če to hočemo vedeti, se moramo o izdelkih, njihovem namenu in naših dejanskih potrebah ustrezno izobraziti in o njih seveda razmisliti. Torej kupovati ozaveščeno.

Vendar pazimo! Nismo sami. Okrog nas so ljudje, ki ne znajo ali ne zmorejo niti enega niti drugega. Okrog nas je tudi narava, ki na videz mirno prenaša naše razmetavanje v primeru bogatih in naše razmetavanje v primeru revnih. Če hočemo doseči trajno sobivanje z okoliškim svetom, se moramo o tem svetu izobraziti in o njem neprestano razmišljati. Torej, biti ozaveščeni.

Ozaveščenost - idejalist 30.11.2012

Julius Kugy

Tu in tam, in včasih, je dano kakšnemu človeku splesti mrežo, v katero ulovi kraje in ljudi, naravo in kulturo, delo in sprostitev. Takšna mreža je posebna. Namreč – ne utesnjuje. Mreža, v kateri so svetline neskončno bolj pomembne kot vrvi in vozli. Še več: je mreža, v katero se ljudje z veseljem zapletajo tudi po odhodu človeka s tega sveta.

Takšne osebe se pojavljajo v različnih prostorih in časih. Julius Kugy je bil postavljen v prostor med Slovenijo in Italijo in v čas, ki traja še danes. V bistvu poslovnež – a poseben poslovnež. V bistvu posebnež, a s širino združevanja različnih darov. Takšni so pač posebneži. Njegovo življenje je teklo prav po meji: rodovno je izviral izpod tromeje Avstrija – Italija – Slovenija, zaključil ga je v skoraj kozmopolitskem Trstu, na skrajnem jugu ločne in hkrati povezovalne črte dveh držav.

Evropski duh, nadnacionalnost, plemenitost in čistot odnosa do gora, glasbe, cvetja in do ljudi, na katere je neumorno prenašal svojo bogato notranjost.

Julijan Kogej.

Formalistično naravovarstvo

Bistvo formalističnega gledanja na naravo je iskanje oblik in kombinacij oblik, ki se v njej pojavljajo. Formalisti se običajno ne ustavljajo le ob makrooblikah, ampak posegajo tudi v detajle, ki jih kasneje v obliki uporabnih ali okrasnih predmetov bolj ali manj abstraktno prenašajo v človeškemu očesu dosegljive dimenzije. To poglabljanje je običajno parcialno, saj ostane na oblikovni ravni, celo v funkcionalnost se spušča le takrat, ko je že prej spoznana s strani neformalistov in kadar je ta človeku v danem trenutku uporabna. V tipičnem formalizmu je značilno tudi ocenjevanje vrednosti in rangiranje posameznih predelov narave. Po principu številčne redkosti nastajajo sinteze kot so “ogrožena živa bitja”, po principu oblikovno-estetske značilnosti pa “varovani ekosistemi” in podobno. Ti objekti so zaradi tega gledanja več vredni na račun okoliških, ki v naravi predstavljajo prav tako enakovreden del, čeprav so na videz čisto običajni, celo neugledni. Zaradi njihove navidezne manjvrednosti jih zato “lahko žrtvujemo” za preprečevanje anarhije obiskovanja, to je v ureditev za sodobnega človeka-turista dostopnih poti in infrastrukture kot opreme tako imenovanih naravnih spomenikov.

Bo potrebno prevrednotiti vrednotenje narave?

Narava je načelno vsa velika vrednota. Njeni posamezni deli so vsak zase neponovljiv pojav. Spoštovanje do narave in vseh njenih delov je eden od ključnih razlogov za varstvo.

Človeštvo je zadnjih stoletjih razvilo tako imenovano pozitivno znanost, ki temelji na podatkih, analizah in ponovljivih eksperimentih. Posebno izrazito je ta pristop viden v naravoslovnih znanostih.

Naravoslovje predstavlja nekakšno znanstveno podlago za varstvo narave, zato se tudi varstvo narave ne more izogniti analitskemu pristopu, kategorizacijam in izračunom. 

Žal dosedanje vrednostne razvrstitve ne pokrivajo narave kot celote, ampak le njene posamezne dele, na primer določeno taksonomsko skupino, organizmov, ali pa veljajo za izbrano območje. Zato povzročajo pogoste spore med privrženci posameznih šol ali varuhi posameznih skupin organizmov. Nezanemarljivi pa so tudi problemi pri primerjavah vrednosti narave na meddržavnem ali medregijskem nivoju.

Bo potrebno prevrednotiti vrednotenje narave?

Poslušati in slišati

kaj poslušam, kaj slišim,
kaj berem, kaj razumem, kaj doumem
kaj gledam in kaj vidim
kaj čutim in kaj občutim
kaj mislim in ...

... kaj je vse tisto vmes, kar se zbudi, če vse to počnem