Ni slabo, če je človek zdrav. No, vsaj toliko zdrav, da mu ni treba k zdravniku in se torej, kot poznamo, prehlad brez zdravil pozdravi v sedmih dneh, z zdravili bi se pa v enem tednu.
Postaja pa vse bolj neverjetno težko, če ima človek resne bolezni, in želi uporabiti enega od najbolj opevanih dosežkov človeštva v zadnjih stoletjih, medicino. Medicina je morda sama na sebi v redu, le premalo se še ozira na odnose v naravi. Ampak
sistemi, kakršne imajo po svetu, so naravnost neverjetni. Na primer, v neki manjši državi imajo zelo domiselno urejeni predvsem dve stvari: čakalne dobe in z njimi nekoliko povezan prikriti dvojni davek.
Kadar pomisliš na čakalno dobo je seveda jasno, da je to neka vrsta ljudi z nekimi zadevami, ki bi jih radi uredili, tisti "uradnik" na koncu vrste pa iz različnih razlogov zadev ne more sproti urejati. Čakajoči ali čakajoča se pač postavi v vrsto in gleda, in - najbolj pogosto - se kar sprijazni, da je pač tako. V omenjeni državi pa je tako le na videz. Namreč, tisti "uradnik" ali "uradnica" na pročelju vrste čakajočih šele vpisuje v vrsto za čakanje na pravi dogodek, torej na zdravnika! Torej čakalna vrsta v zdravstvu pomeni čakanje v vrsti na vrsto. Številke čakalnih dni na vratih ordinacij so ponekod tudi štirimestne ...
Druga reč, dvojni davek, je v bistvu načrtni odcep iz čakalne vrste. Sicer je mogoče iz nje izstopiti tudi drugače, na primer, da človek v času čakanja enostavno ozdravi. Lahko pa tudi umre. Tako je "uradniku" delo nekoliko olajšano, sistem pa nekoliko privarčuje. Ampak mnogi v sili iskanja pomoči izstopijo na sosednjo, že pripravljeno stransko vrsto, ki je občutno krajša, običajno se izrazi v enomestni dnevni štavilki, ali kvečjemi enomestnem številu tednov.
Upravičen strošek za usluge po štirimestnem sistemu je državljan (skoraj gotovo) že plačal. Storitve pa ni izkoristil. Je pa potem storitev še enkrat plačal, ko je do vsaj osnovne informacije o svojem stanju prišel po enomestnem sistemu. Zakaj jo je plačal dvakrat? Se še komu zdi, da to ni pošteno?
Ni slabo, če je človek zdrav. In srečo imamo, da nas narava varuje in nam daje celo možnosti (umske in telesne), da skrbimo za preventivo. Če bi te možnosti izkoriščali, bi zdravstvo brez vrst in brez dvojnih davkov lahko skrbelo za tiste, ki imajo take težave z zdravjem, ki presegajo umske in telesne zmožnosti navadnega državljana.
V tisti državi so res domiselni. Besedam nekdo daje nove, sprevržene pomene, dejanja nekdo iz plemenitih obrača v sprevržene. In to ne le v zdravstvu.
http://idejalist.blogspot.com/2013/01/ukradena-naravna-vrednota.html