Pogum majhnosti

Posebna vrsta poguma je sprejemanje zavesti, da si majhen. To zmorejo samo veliki. Pravzaprav sploh ne zmorejo, saj takšni preprosto so. Narava je velika, ker preprosto je. Ljudje, posamezniki, so bili in so veliki, ker so tej naravi tako podobni, ker ne delajo nič drugega kot to, kar je pristno naravno, kar je v njihovi naravi. S tem, kar je, torej tudi z naravo, so vzpostavili pristen odnos. Pravzaprav se sploh ne ve, sploh ni določljivo, ali je za veličino potreben kakšen pogum. Niti ni določljivo, ali je ob njihovi odločitvi, če je ta bila, bil potreben kakšen pogum, ali pa, ali je to stanje stalno, oziroma ali lahko preneha. Kaže se celo, da takšni ljudje sploh niso nič posebnega, da so vsakdanji, z dnevnimi težavami in nadlogami, pogosto celo z nekoliko nepričakovanim obnašanjem. Zavedati se svojega neznanja so zmožni samo tisti, ki veliko vedo. Ki zelo veliko vedo in je to opazno predvsem tako, da se njihovo obzorje nikomur ne vsiljuje. Še več, morda se njihovo obzorje sploh ne zdi uporabno, ker je pač njihovo in ni naše in nas ne usmerja sámo vase, ampak v to, da si mi sami razširimo lastno obzorje.