Konvencija Združenih narodov o biološki raznovrstnosti iz leta 1992 (KBR) in iz nje izhajajoči dokumenti so odlični primeri retoričnega obrata. Začetek je ves navdušujoč in ves za naravo in za lepoto in za raznolikost ...
Pri zamišljenih dejanjih pa se pogovarjamo samo še o trajnostnem razvoju.
Trajnostni razvoj je sicer lahko nekaj pozitivnega, a ima velik problem, da vsebina ni dobro določena oziroma dobro dogovorjena. Nekako namreč pozablja na okolico, torej na okolje samega sebe, okolje trajnostnega razvoja. V imenu je sicer postavljeno v središče, a v praksi zadevo tako razumejo le nekateri - žal tisti z manjšim vplivom.
Tako si na globalni ravni bogate države predstavljajo trajnostni razvoj kot stalni razvoj kapitala, torej povečevanje denarja, revnejše pa stremijo za trajnostno razvitostjo po zgledu, ki jo nudijo bogate države. Na lokalni in osebni ravni trajnostni razvoj pomeni, da se trajno/stalno razvijaš. To večini ljudi pomeni, da ti je vedno bolje, večina današnjih ljudi pa boljše življenje pogojuje z ustreznimi denarnimi sredstvi. Ker se razvoj/razvitost posameznega območja v danes prevladujoči civilizaciji na svetu meri z BDP oziroma količino denarja/sredstev v katerikoli obliki, se seveda ne smemo slepiti, da je KBR slučajno (ali kar neslučajno) zgrešila velik del vsebine. Celotno okolje.
http://idejalist.blogspot.com/2013/08/retoricni-obrati-v-etiki-naravovarstva.html