Pogum je vrlina junakov in hrepenenje njihovih občudovalcev. Seveda tudi junakinj. V rosnem otroštvu so junaki pogosto nevarne živali. Predvsem pri fantih so najbolj opazni primeri tiger, lev, medved ali orel, ki jih simbolizirajo sicer nenevarne plišaste igrače.
Razvoj teh igrač kaže na neka nerazumljiva diametralna nasprotja med nežnim izdelkom in dejansko resnico upodobljene živali. Prav te živali namreč pri odraslem človeku vzbujajo ogrožujoč strah, ki se kaže kot pomemben vzrok človekovega upora proti naravi. Strah zbujajo živali, s katerimi se je človek v preteklosti redno srečeval in so človekovi sodobniki. Zanimivo pri tem je, da strahu ne zbujajo na primer dinozavri, torej zmaji, ki jih je človek kot nevarnost vključil v mitologijo in pravljice. Verjetno so fosilne ostanke v naravi opazovali že naši davni predniki – in jih razumeli kot bitja, ki so jih že premagali, torej nenevarna.
Današnja prevladujoča mestna civilizacija zahoda je do tigra, leva, medveda, orla in podobnih junaških živali razvila spet nov odnos. Izrazito je opazen trend načelnega varovanja tako imenovanih velikih predatorjev v njihovem naravnem okolju, kar pa ne pomeni nič drugega kot to, da jih civiliziranci občudujemo z varne razdalje. Neposrednega stika si niti zamisliti ne moremo. Če pa slučajno pride do stika, je takoj potrebno ukrepati proti prej tako trdnim naravovarstvenim načelom. Verjetno je ta vzorec obnašanja ostanek kontradiktornosti plišaste igračke iz otroštva. Istočasno se namreč tisti podeželski prebivalci, ki imajo z divjimi živalmi neporeden stik, z njimi navadijo/naučijo živeti – oziroma so se njihove navade sobivanja verjetno ohranile od nekdaj.
Bi morda lahko te psihološko-čustvene procese v človeku in njegovem razvoju uporabili za naravovarstveno vzgojo? Globinsko mišljeno, seveda.