Vera je za človeka hkrati zasebna in družbena zadeva. Reči, da si veren/a in se ne družiti s svojimi soverniki, je čudno. Vera je namreč možna le v misli, besedi in dejanju hkrati, in če so misli in besede še nekako možne pri človeku na osamljenem otoku sredi oceana, dejanja nikakor niso možna brez sočloveka.
Družbena vera je pravzaprav religija, čeprav bi se mnogi verniki radi izognili tej besedi in tem organizacijam. Misliti, da si verna ali veren, ne zadostuje, tako kot tudi misliti, da si neveren ali neverna, ne zadostuje. Še besede o neveri ali veri so pogosto le prazno fraziranje. Zadeve je treba uresničevati - tako ali drugače.
Sicer pa je življenje pogosto, če ne stalno, močnejše tako od vere, kot tudi od nevere. Morda je prav v tem čar. Je možno, da nas življenje sâmo kot tako preprosto presega?