Zakaj pravzaprav
- ponoči gorijo luči po ulicah in vaseh, komu svetijo
- kozarce od soka pomivamo z detergentom, ko vendar na njih ni nobene maščobe
- mokro perilo sušimo v sušilcu, kadar nam zunaj sije sonce
- so osvetljena križišča avtocest, saj imajo vendar vsa vozila žaromete
- se peljemo z avtom, kadar je bližje, hitreje in enostavneje peš
- zapiramo ceste za promet na mestih, kjer sploh ni ljudi, da bi jih zapolnili in so potem opustele
- delamo pločnike ob cestah, kjer nihče ne hodi, sploh pa ne otroci
- vztrajno kupujemo izdelke, ki imajo večjo embalažo kot so sami veliki
- odvajamo vodo s streh v kanale, vrtove pa zalivamo iz vodovodov
...
Zakaj pravzaprav ob odpiranju koša za smeti še kar tako redko, ali pa nikoli, pomislimo, ali bi tisto stvar morda lahko še uporabili. Mi ali nekdo drug?
Jasno je, da smo se navadili na neko nočno varnost, prav tako je jasno, da v velemestu ne moremo sušiti perila na vrvicah, tudi varčna žarnica je varčna šele, če dalj časa gori, pa računalnik se manj uničuje, če je prižgan kot da ga stalno ugašamo, in javni promet na podeželju je kar kritičen, pa stara šara se nam nabira in zaseda prostor po naših stanovanjih in glavah ... . Ampak, mar res ni mogoče izračunati, kdaj se splača razmetavati in kdaj shranjevati?
Saj človek ne razmišlja o naravi, naravnih virih ali človekovem okolju, niti o varčevanju, ampak samo o zdravi pameti.
http://idejalist.blogspot.com/2013/06/clovekovi-odpadki-jih-cistimo-ali-le.html