Gotovo ste že kdaj v življenju vdihnili. No, seveda ste, kakih 15 krat na minuto. A misel sega po tistem vdihu, ko človek zavestno potegne zrak vase, zrak poln kisika, poln energije in jutranje svežine.
Gotovo ste že kdaj videli pevca ali trobentača, športnika, morda pihalca stekla - kako je vdihnil, kako je posrkal okoliški zrak, kako ga je imel ravno zadosti, da je zdržal do konca. In nič preveč, da ni delal nasilja svojemu telesu.
Zdi se oddaljeno. Oni, neznani, s popolnoma drugim poklicem ...
Vdih je kakor vsakdanji kruh.
Človek bi moral pred vsako mislijo najprej vdihniti.
Vdihniti bi moral pred vsako besedo, ki jo pove, pa tudi pred tisto, ki jo napiše.
In vsako dejanje bi se moralo začeti z vdihom. A ne z enim od tistih 15-tih, ampak z globokim, odrešujočim in navdušujočim vdihom, ki prepoji dušo in telo. S tistim vdihom, ki te nagne nekoliko naprej, nekoliko v pozornost in v ustvarjalno razpoloženje odprtosti.
Naučiti bi se morali dihati.