Če se ozremo po današnjem svetu, se zdi, kot da je strah tisti, ki ga poganja. Šolarji se učijo iz strahu pred slabo oceno, v službi opravljamo svoje doložnosti, ker se bojimo, da bomo padli v tehnološki višek, po prometnih pravilih vozimo, ker se bojimo plačila kazni, raje nič ne delamo, ker se bojimo napak, in posledično težav, ki si jih z napakami nakopljemo. Pridnost, prizadevnost, dobrodelnost, iskanje, poglabljanje, prijazno obnašanje, in še
kar je takšnih stvari, se hranijo le še s pritiski in stresom. Navidez gre za tekmovanje, a pravila tekme so očitno takšna, da nikoli nihče ne zmaga. Pravila tekme so celo takšna, da celo ustvarjalnost, inovativnost, čustvovanja in hrepenenja smejo obstajati zgolj znotraj te tekme, znotraj stresa in težav. Če niso rojena iz visoke cene muk in težav, ne veljajo nič. Na vrh vsega pa se nam kot navidezna smetana na ogabno neokusni torti bleščijo navidez blaženi a v resnici lažni občutki svobode ob zabavi, sproščanju, tako imenovani re-kreaciji.
Tako medčloveški odnosi danes. Ne moreš se jim izogniti.