Volitve

Človek, ki se da izvoliti na vodilno mesto običajno nima želje po vodenju ampak zgolj po dosežku, da
je vodja. Ideali, na podlagi katerih je pridobil podpornike, splahnijo takoj po izvolitvi.

Izvoljeni vodja se mora oddolžiti podpornikom, ki so ga za vodjo naredili. Žal je cena oddolžitve praviloma večja od vodenja samega.

Družbo dejansko vodijo družbeni korektorji. To so ljudje, ki niso zainteresirani za kakršnakoli
formalna vodilna mesta. Njihova beseda je preprosta in konkretna. S tehtno besedo se oglasijo, ko
tisti, ki so formalno vodilni, napravijo kakšno neumnost. Njihova beseda velja za naprej, kar razberejo predvsem tisti, ki so prej neumnost povzročili. Razumejo pa vsi.

Formalne voditelje hitro obvlada sindrom zapoznele reakcije. Najprej nekaj storijo, potem pa, ko jih
drugi opozorijo, razmišljajo o storjenem dejanju.

Največja težava formalnih vodij je pomanjkanje idej. Pred izvolitvijo računajo na ideje, ki jih imajo bodoči podrejeni. Sposobnosti bodočih podrejenih, ki imajo ideje, so žal bistveno drugačne kot sposobnosti bodočih vodilnih. Ustvarjalno ozračje je možno le med ljudmi, ki imajo različne sposobnosti na približno enaki ravni.

Absurd sonaravnega turizma

Tipičen primer ponarejenega idealizma trajnostnega razvoja je gospodarska panoga sonaravni turizem. Formula tega tipa turizma je preprosta in je združena v stavku: »Uživajmo v neokrnjeni naravi«. 

Ne glede na to, da so bili naravni procesi doslej močnejši od vsake civilizacije, da največkrat nihče ne vodi turistov v zares neokrnjeno naravo, ker je ta neznana in zato nevarna, in da gre najpogosteje zgolj za tržno potezo, je absurdna miselnost jasna.

»Uživajte v neokrnjeni naravi. Ko boste odšli, bo že okrnjena«.

Za kupček peska vzamem lopatko.

V komunikacijski dobi večina nesporazumov nastane zaradi uporabe napačnega orodja komunikacije. Zakaj po elektronski pošti spraševati, koliko je ura, če ni zanesljivo, ali jo bo naslovljenec prebral ob
pravem času. Zakaj čestitati svežim staršem za novorojenčka pa novičarski skupini, ko je vendar to
intimna zadeva. Zakaj telefon uporabljati za globoko razmišljanje ali razprave, kadar sogovornik ne živi tako daleč, da ga ne bi obiskali.

Za velik kup peska naročim bager.

Shizofrenija SLO v EU proračunu

V medijih, pa tudi v strokovni in upravni javnosti se, zanimivo, pojavljajo prav nasprotna mnenja in ocene glede finančnih tokov med slovenskim in EU proračunom. Na eni strani beremo, da smo ena najbolj uspešnih držav: grafikoni in statistike

Sredstva EU po 2014

Zmotno je mišljenje, da bo leta 2014 konec s t.i. črpanjem Evropskih sredstev.   

Evropska Unija ima veliko programov za porabo proračunskih sredstev. Če bo obstala v sedanji obliki, bo naslednja finančna perspektiva podobna. V splošnem ločimo stalne sklade, ki so neprestano namenjeni razvojni, znanstveni, socialni in drugim strukturam, in občasne, namenjene za medsebojno uskladitev razvitosti območij ali članic. Sredstev občasnih, pridruževalnih oz. kohezijskih programov je res lahko enkrat konec – ampak

Projekti EU z dodano vrednostjo

Dolgoročno se obrestujejo projekti z visoko dodano vrednostjo.

V praktičnih primerih vlaganja v (javno) infrastrukturo je pogosto značilno, da po koncu izvedbe izdelki začenjajo zgubljati vrednost: pločnik, kanalizacija, zgradba, oprema ... To so najpogostejši rezultati, zaradi katerih je javnost zadovoljna z EU proračunom. Če izvzamemo pridobitve iz partnerstva in »izgubo« zaradi »lastnega vložka« bi v teh primerih lahko rekli, da dobimo iz EU proračuna točno toliko, kolikor stvari stanejo. Vendar to ni v duhu dviga konkurenčnosti EU. Sploh pa niti približno ni racionalno, saj je nadzor nad porabo vseeno strožji in večnivojski (lokalno, državno, EU), pri izvedbi denar potuje skozi več inštitucij, ki mu vrednosti ne dodajo (denar se vmes tudi porabi za splošno načrtovanje, usmerjanje, administracijo, kontrolo ...). Namesto da na primer občina neposredno plača ureditev oziroma vzdrževanje kanalizacije, denar najprej prepotuje pol Evrope in se potem vrne v konkretno gradbeno podjetje.

Povsem drugače je pri projektih, kjer je potrebno na primer znanje združiti, pripraviti skupen izdelek in ga potem »razmnožiti« na lokalni nivo vsakega od partnerjev. Če se projektih takoj po zaključku postavimo vprašanje: »Kaj pa zdaj, ko ni več injekcij EU proračuna?«, imamo verjetno nizko dodano vrednot.

Sredstva EU proračuna je donosnejše vlagati v znanje, tehnološko napredno infrastrukturo, široko partnerstvo.

Večpartnerski projekti EU

V večpartnerskih projektih Slovenija pridobi rezultate celotnega projekta. 

Od najvišjih ravni države do zadnjih izvajalcev projektov in operacij programov EU je čutiti izreden poudarek razmišljanju o razmerju med neto vložkom in neto dobičkom v denarju. Vsi nekako hočemo računati, če nam je EU res toliko »vrnila«, koliko smo »vložili«. In potem smo vsi srečni, če se nam je projekt prinesel nekaj drobnega »dobička«.

Zmotno je mišljenje, da Slovenija dobi iz EU proračuna samo toliko, kolikor je dejansko nakazanega »nazaj«. Če je tako, je s programom ali projektom nekaj narobe. Verjetno smo sredstva iz EU vzeli kot miloščino, morda smo razmere pokazali izkrivljeno, ali pa smo imeli srečo, da kontrolorji niso opazili, da hočemo z davkoplačevalskim vložkom konkurirati sorodnim dejavnostim v skupni EU. V vseh primerih morda nismo gradili partnerstva, verjetno smo ravnali dokaj neevropsko, skoraj gotovo tudi negospodarno.

Ključ EU večine projektov in programov je partnerstvo, skupno delo za večjo konkurenčnost. Rezultati večpartnerskih projektov so skupni.

Skladen razvoj v EU

Skladen razvoj Unije je večstranski proces. 

Razvitost niti v gospodarskem niti v družbenih pomenih ni enoznačna lastnost. Pomembno dejstvo Evrope je, da smo si različni. Nekateri so/smo bolj razviti na enem, drugi na drugem področju. V družboslovju bi temu rekli, da smo multikulturna združba. Smer poudarka gospodarske razvitosti posamezne regije pa je zgodovinsko in geografsko pogojena. V praksi izvajanja projektov je nemalo presenečenj, ko so partnerji začudeni, kaj vse lahko slovenski partnerji ponudimo skupnemu partnerstvu. Potrebno je odprto medsebojno spoznavanje in nekoliko samozavesti.

Evropa nas potrebuje. Zmotno se je že vnaprej postavljati v vlogo podrejenega.

Skupni EU proračun

Skupni EU proračun je namenjen predvsem skupnim potrebam Evrope 

Namen EU je sodelovanje na vseh področjih z namenom njene krepitve navzven. Skupne potrebe so predvsem tiste, ki celo Unijo in vso Evropo usmerjajo na višjo konkurenčno raven v svetu: sinergija znanja, smotrna raba naravnih in človeških virov, trajnostno ravnanje z naravo in okoljem, javna infrastruktura na evropski ravni, družbeno povezovanje ipd. Neposredna vlaganja sredstev proračuna v gospodarstvo so ostanek razmišljanja iz sistemov planskega gospodarstva. Prav tako je vlaganje v lokalno infrastrukturo lahko le prehodnega značaja.

V Sloveniji se moramo bolj zavedati, da so Evropske zadeve enako naše zadeve kot zadeve drugih držav in da Slovenija ni niti privesek niti »biserček« Evrope.