Trajnostnost gobalnih okoljskih sprememb

Zadeve postajajo čudne, mar ne? Nekateri pravijo tako, drugi diametralno drugače. Ne le, da obstajata dva bregova: zagovorniki in nasprotniki obstoja podnebnih sprememb, obstajata celo tabora, ali so podnebne sploh spremembe, ali gre za posebno obliko statike.

Zmešnjava je posebej čudna zato, ker se pravzaprav ne ve, kdo je za kaj pristojen. Torej, kakšna je vloga znanosti - in predvsem, katere znanosti - kaj bi morali delati politiki, kako naj z razvpitimi nevladniki, in kaj naj storimo mi, navadni ... Tako se potem očitno dogaja, da nihče prav veliko ne stori, oziroma, da vsak zase misli, da je (ne)pristojen za neko reč. Ali pa preveč pristojen ...

Globalne okoljske spremembe in ukvarjanje z njimi očitno nimajo nobene vloge kot same na sebi. Svet se spreminja, kot se pač spreminja. Zemlja gre s svojo naravo svojo pot. Človek seveda vpliva, a vse kar lahko stori je, da spremeni svoj vpliv. Torej se nečemu odpove - to je edina pot. Žal doslej prav nobena prizadevanja, niti znanstvenikov, niti politikov, niti nevladnikov in še najmanj nas navadnih, ni šlo v konkretizacijo ideje odpovedi  - vsaj tistemu, česar imamo preveč.

Ukvarjanje s podnebnimi spremembami je, takorekoč, nesmiselno.

Imajo pa okoljske spremembe in pretirano ukvarjanje z njimi vseeno in predvsem eno pozitivno lastnost. Zbujajo nam vest. In to trajno, skorajda versko-grešno. Morda je to tudi edini trajnostni rezultat stalne bitke za trajnostnost. Ta trajnostnost seveda še ni rešitev.

Miselna ekonomija

Pred kar nekaj leti so se mi nekako odprle oči, kako deluje trgovina. Predvsem sem ugotovil, kdaj in na kakšen način dobiš od trgovca ali izvajalca storitev največ. Podrobnosti ne bom razkrival, vsekakor pa ni šlo za nobeno goljufijo, nobeno preplačevanje ali podmizne posle. Šlo je predvsem za nekakšno poslovno retoriko, v kateri se morata ujeti pridajalec in kupec. Takrat se mi je zdelo, da sem zelo uspešen.

Sčasom človek spozna, da ekonomija ne deluje le na denarnem področju, ampak na vseh. Ne gre torej le za kupoprodajo, ampak za nekakšno smotrno razporejanje in balansiranje sredstev in potrošnje. Nek posel - pa naj bo gospodarski, pedagoški, zdravstveni, celo miselni ali filozofski - dobro uspeva, če so dejavniki v nekem posebnem odnosu, ki je stran od naivne domačnosti (vendar ne v nečloveškost!), globoko v vsaksvoji profesionalnosti in v kakovostni a ne pretirani komunikaciji. Prekrški (drobne poslovne nečistoče) niso prepovedani in praviloma celo pozitivno delujejo na posel. Dobro vpliva tudi občasna prekinitev posla, ali celo zaostritev.

V ekonomiji je bistven skupen cilj, torej ne dobiček prodajalca ali uspeh kupca, ampak trajno dober rezultat.

In, ker smo spet pozabili, da ne gre zgolj za finančno ekonomijo, povem primer miselne.

Znanstvenik piše strokovni članek. Vsebina je kakovostna, tema pomembna. Avtor priznan in uveljavljen. Kar napiše stoji, in ima svoje argumente, ki so lahko utemeljeni z referencami drugih, dotedanjimi ugotovitvami, ali tudi lastno intuicijo. Recenzent je lahko zelo kakovosten sodelavec. Takrat se začne dobra miselna ekonomija, ki vsebini doda še veliko vrednosti. Znanje se medsebojno krepi, stroka napreduje. Recenzent pa (žal) lahko uveljavlja svoje poglede in svoje zamisli. Šibkega avtorja to lahko hitro zlomi. In mnogi, predvsem mladi, tudi obupajo. Žal.

Avtorja s kakovostnimi argumenti pa tudi neutemeljena kritika ali recenzija ne bo zlomila, ampak ga bo naredila močnejšega. Pa res?

V bistvu ja, ampak ta moč je drugačna, kot si večina predstavlja. Ni rigidna, ampak je ekonomska. Avtor se bo na neutemeljene ideje recenzorja odzval tako, da bo vsebino krajšal. Izločanje konfliktnih, pa čeprav trdno stoječih dejstev, je namreč način za preživetje. In avtor se zaveda, da mora najprej preživeti, da bo lahko še naprej ustvarjal. Bistvo je napredek znanosti, in če danes ne prodreš, boš prodrl jutri. Resnica enostavno ne more obstati. In to je ekonomija, ki deluje.

Ravno tako je s kupovanjem. Trgovec ti neko reč želi prodati. Če si z njim v uravnoteženih odnosih, boš dobil najboljše danes, in še jutri. In pojutrišnjem bo trgovec mislil nate, kaj ti mora ponuditi. Če bo odnos padel iz prave retorike, bo kupljen izdelek prejkoslej postal odpadek.

Je kdo od vas že odkril ekonomijo?

skp: (bcc:)

Kako bi človek mogel spregledati tako pomemben in hkrati prisrčen praznik, kot je Božič. Kajne, pravkar se bo zgodil, mnogi pa še kar drvijo: eni v delu, drugi v nakupih, tretji po seznamih zabav, pravzaprav vsi pa v iskanju samih sebe. Verstva so že oddavna slutila tovrstne ali kakšne drugačne predpraznične mrzlice, zato so skušali verski veljaki čustvene pretrese preprečiti in ljudi usmeriti v bolj resne priprave. Seveda so jim "nasprotniki" vedno stali poprek in se pulili za uboge duše.

Mimobežnost je verjetno najbolj značilna lastnost begavega iskanja samega sebe. Človek pri tem seveda ne beži le pred drugimi, ampak predvsem mimo sebe. Nekakšen začaran krog torej.

In ker smo v digitalni dobi, ko so kartice in vizitke nepotrebna navlaka, tudi stanejo, predvsem pa zaradi porabljenega papirja "uničujemo" gozdove, se prav priležejo elektronska sporočila, ki so koneckoncev res zelo ekološka. V podrobnosti te ekološkosti se tukaj ne bomo poglabljali.

Elekstronsko pismo je lahko zelo dragoceno. Seveda nima čara rokopisa, v katerega človek da del sebe, ohranja pa vsebino. Vsebina želje pa je pravzaprav največ, kar lahko človek posreduje ob prazniku. Ob njej se vidi, ali je mislil na naslovljenca ali naslovljenko, ali je začutil tiste oči, in misel, ki bo vsebino prebrala, morda zvok glasu, če ga bo nekdo prebral naglas, ali bo vedel, kako je bilo človeku toplo, da mu je nekdo pisal, in to pisal z vsebino.

Vse bolj redki vsebino premorejo. Še bolj redki premorejo vsebino, ki gre dotičnemu naslovljencu.

Upam samo, da vas letos ne bo zadelo preveč mimobežnih voščil v obliki skp:, bcc:, sms; mms, ipd. in da vas bo vsebina blagoslavljala. na obeh straneh voščila.

Intradiplomacija malih

Če človek hodi po tujini, predvsem, če spoznava konkretne ljudi, konkretne projekte, konkretne tokove in dogodke - toerej ne tistih, ki jih objavljajo mediji - se nad diplomacijo nekaterih majhnih držav pravzaprav zlahka zgrozi. Vtis je namreč, še več kot vtis, da mnogi, ki delajo oziroma naj bi predstavljali te države v tujini, zgubljajo stik z domovino. Delujejo nekako po svoje, recimo, po svojih najboljših močeh skušajo nekaj pripomoči. Pa verjetno ni kakšnega hudega učinka.

Pa to niti ni tako kritično.

Bolj je hudo, da/ko/če domača "diplomacija" zavaja svoje ljudstvo glede uspehov ali neuspehov na mednarodnem področju. V majhni jezikovni skupini je to dokaj enostavno. In če ljudstvo nerado kakorkoli pogleda čez plot, še toliko bolj.

Tako se nam dogaja, da neke javne osebe, hudo, s težkimi besedami (zavitimi v neko kvazidiplomatsko retoriko) grozijo neki mednarodni organizaciji, da jo bodo npr. tožile, da se bodo uprle, da bodo pokazale svoje mišice ... A tega ne storijo konkretno napram tisti organizaciji, ampak kar v domačih medijih.

In to je tudi vse.

Celotna diplomacija tako ostane lepo zapakirana v od-danes-do-jutri-medijih. Jutri se pozabi, ljudstvo pa je - tako se zdi - prepričano, da so diplomati zanje in njihovo državo naredili vse naredili vse.

Pa vendar obstajajo nekatere majhne države in majhni narodi, celo nepriznani, ki so sposobni v mednaroden prostoru, ki je sicer res precej zapleten, delovati sebi v prid. Najprej seveda s primerno in taktično komunikacijo. Potem s pravilno dinamičnim političnim in kadrovskim šahiranjem. Predvsem pa s pristopom, po katerem pravo pošto pošiljajo pravemu naslovniku, oziroma se za nastali problem obrnejo na tisti naslov, ki se ga zadeva tiče in ki zadevo v dialogu lahko začne reševati.

Pravzaprav enako velja tudi na zasebni/osebni ravni.

Ni žokai lubika

Verjetno niste vedeli, da je v 18. stoletju v Celju živel orglar Jan František Janeček, ki je po Sloveniji in Hrvaškem izdelal vsaj 60 orgel. Prišel je s Češke in na Slovensko prinesel nekoliko poseben slog zvočne podobe orgel, v bistvu pa ohranil staročeško šolo, ki se je celo v njegovi domovini izgubila pod nemškim vplivom.

Kakšen je ta Janeček bil, kako je živel in kaj je delal, boste lahko brali na drugim mestih. Tu pa tale zanimivost: ob raziskovanju je bilo v različnih dokumentih doslej odkritih kar 38 različnih črkovanj njegovega priimka, različic skupne navedbe imen in priimka pa je 52.

Janezig
Janezik
Janechegg
Janitschek
Janeczek
Janetzhekh
Janetschekh
Jänitscheckh
Janetschegg
Janetschek
Janschegg
Genechek
Jamschek
Janeschegkh
Janichek
Janätschek
Janetzek
Janetschegk
Gehenek
Janžek
Janešek
Janeček
Grenechek
Janechek
Anechek
Janaček
Jantschek
Jamšek
Gemšek
Geneschek
Janetschich
Janišek
Janecsek
Janitsek
Genecheck
Janecheck
Janecek

Raznolikost pravopisov je torej res velika že v času 80 let, kolikor je moš živel. In ni se čuditi, če včasih še dandanes težko najdeš kakšnega človeka po priimku, če se ta izseli npr. v ZDA, Argentino ali Nemčijo. Kaj šele v Emirate ali na Kitajsko.

Za novo črkovanje se lahko ljudje odločijo sami pravzaprav zato, da ohranijo materni jezik, torej, da čim bolj omogočijo drugim in sebi, da svoje ime slišijo tudi v tujem okolju tako, kot jih je v svojem jeziku poklicala mati.

Je pa tudi obratno. Smo že ugotavljali, da bi angleško govoreči svet priimek Mušič prebral kot nekaj v zvezi z glasbo. Še lepši "glasbeni" primer je druga kitica pesmi Nocoj, pa oh nocoj.

Ni žokai lubika.

Slovo

Pravzaprav se zdi vsako slovo nekoliko žalostno. V bistvu pa ni žalostno slovo, ampak je žalosten neredko tisti čas, ko neke reči ali neke osebe potem več ni.

Še najhuje pa se tak čas pokaže v primeru, ko se nam šele prepozno pokaže, kako je bila tista reč ali pojav ali tisti sočlovek za nas pomemben, mi pa smo ga tako sami sebi v škodo ignorirali.

Imamo pa srečo, namreč posmrtno življenje obstaja, in to kar tukaj. Duh dobrega človeka ali navdihujočega dogodka, ali notranje radosti, od katere smo se sicer morali posloviti, ostaja.

Ali beseda še drži?

Včasih je pri poslu veljalo, da beseda drži. Torej, kar sta si dva/e - pred pričami ali brez - obljubila in se dogovorila, sta tudi izpolnila/i. Potem je prišlo obdobje, ki je bilo treba vsak dogovor prepisati na papir in podpisati. Ko še to ni bilo zadosti, se je v določene obrazce vpisalo nekaj malega vsebine, ostale besede pa so se nanašale na proceduralne zadeve, ki jih je neredko na vsako stran parafiral nek uslužbenec, ki je zadeve "obvladal" ne glede na to, ali je vedel, za kaj točno gre - vedel je le to, da gre za neko proceduro, ki mora biti skladna z neko drugo proceduro. Ker se je cena papirja očitno spremenila - iz denarnih ali celo okoljskih razlogov - se je začelo uvajati digitalno avtorizacijo. Dokument je veljal, če ga je nekdo digitalno podpisal, pristnost pa so namesto sodnih forenzikov grafologov zagotavljale razne varnostne agencije, predvsem državne.

V prihodnje se zdi, da ne bo nobena reč več veljala. Politični vrhovi v evrodemokraciji namreč dajejo zanimiv zgled. Nekdo nekaj podpiše, a v bistvu ne podpiše. Nekdo je pristojen za podpis, a pravzaprav ni niti pristojen, niti pooblaščen/a. Nekdo nekaj podpiše, jutri pa odpodpiše, ker je bilo ugotovoljeno, da tisti podpis pravzaprav ni bil podpis, čeprav je bil, oziroma da je bila le parafa, da je bil torej le signal, da se nekaj namerava podpisati, če bo seveda sploh kdo, ki bi to podpisal ali lahko podpisal. Parafa tudi pomeni, da je tisti/tista podpisal/a le proceduro, nikakor pa ne vsebine. Nazadnje se zamegli tudi zgodovinsko "silno" pomembno linijo "napredka" od držati besedo preko lastnoročnega podpisa do digitalnega potrdila.

Podpis je pravzaprav eden najboljših obrazov človeka posameznika. Še bolj pa beseda - in še posebej, če ta drži.

Fenomen nepopolnosti

Ima še kdo na svetu občutek, da je najboljši svet tisti, ki je popoln? Je še kaj idealizma in težnje po tem, da bi končno odpravili vse nepravilnosti, nedoslednosti, pomanjkljivosti, ponavljajoče se napake, da ne rečem diletantstva, šarlatanstva in pravaranstva pod krinko prej naštetih malenkostnih nepopolnosti?

Ali še kdo misli vsaj na idealizirana nebesa ali nirvano ali nekaj, kar je onstran tega življenja, in je morda res popolno? So se filozofi odpovedali mišljenju o idealnem svetu in fiziki o idealnem, za človeka torej verjetno antropičnem svetu? Je romantika ostala na pol poti in s korakom nazaj od vizije o idealni lepoti in idealni dobroti? So še verniki in njihovi učitelji vse bolj vdani v usodo sebezatajujoče tubitne predanosti?

Ima sploh že kdo izkušnjo popolnosti v tej meri, da bi jo lahko zagovarjal? Ali, da bi o njej lahko vsaj približno spregovoril, mogoče vsaj razmišljal?

Za Vesolje, za katerega pravzaprav niti ne vemo, kje ima meje, ne moremo nikakor določiti, ali je popolno ali ne. Tudi fenomeni  zemeljskih naravnih pojavov očitno niso popolni, sicer se ne bi stalno spreminjali. Celó življenje kot tako, čeprav se zdi univerzalen pojav, kot fenomen očitno obstaja in se po vsem možnem doumevanju v biti ne spreminja od nastanka dalje. Saj razumete: živost je živost, bitja so seveda različna.

Je kje torej idealna družba? Politika? Umetnost? - Je pomislek, da je idealnost odvisna od našega gledanja in meril, upravičen? Je sploh možen?

Popolnost je očitno stvar sveta, v katerem ni odnosov. Če sem sam na svetu, fizično ali mentalno, potem sem popoln. Ko se (že v mojih mislih) pojavi drug predmet, sobitje ali sočlovek, naenkrat postanem nepopoln. Nastane razpoka, trenje. Trenje se pojavi pravzaprav še prej, takoj ob drugi misli. En(k)a je popolna, dve je že odnos med dvema. Ne more biti drugače, in potem ni popolno.

Vse kaže, da je svet nepopoln, in verjetno je idealno človekovo mesto v njem dejavna nepopolnost.

Slovanom kaže bolje

Zdi se, da Evropa vseeno ostaja nekako dvotirna, in sicer po principu Zahod-Vzhod. Torej, na Zahodu je po mnenju zahodnjakov in vzhodnjakov vse skupaj bistveno bolj vse prav in dobro in uspešno in svobodno in demokratično ..., na Vzhodu pa nekako bolj zaprto, zadrgnjeno, nugodno, prisiljeno, počasno, zanikrno. Naj ponovim: vzhodnjaki in zahodnjaki gledamo na oba evropska "razvojna" tira enako, obojim se namreč zdi tako.

Poleg tega se na obeh straneh nekakšne nevidne zavese ohranja še nerazumljiv in napačen občutek razdalje, torej oddaljenosti drug od drugega. Italijanu se zdi Slovenija bistveno bolj oddaljena kot Anglija. Belgijcu je Španija nepirmerno bližje kot Češka. Nemcu je celo Grčija bližje kot Srbija ali Romunija. Podobno je na Vzhodu, kjer so ljudem zahodne države pravzaprav neskončno in nedosegljivo daleč - če pa so že dosegljive, so to le na način poniževanja, manjvrednotnega kompleksa in nerazumljivega občutka manj/večvrednosti.

Kaj takšno stanje pomeni za Evropo kot - kljub vsemu - dokaj enoten kulturni prostor, je vprašanje. Namreč, prav tako imenovane svoboda, demokracija, pravičnost, uspešnost, ekonomska rast in te reči, prihajajo v nekakšen notranji absurd. Zdi se, da globalizacija še zdaleč ne deluje tako, kot si jo evroameričani zamišljamo. Zdi se, da prav ze zahodne "vrednote" delujejo proti civilizaciji, ki jih je izumila - ali vsaj proti delu civilizacije. Zdi se, da smo v samozaverovanosti pozabili, da obstajajo tudi druge človeške kulture, ki so enako človeške kot naša.

Če človek takole delovno in delavno potuje po tujih državah, se predvsem pri konkretnih delih in konkretnih pogovorih hitro pokažejo razlike. Ne govorim torej o bleščečih konferencah, polsindikalnih simpozijih, izletniških "strokovnih" ekskurzijah. Govorim o delu, kjer je dejansko čutitit nekaj pridevnikov iz prvid dveh odstavkov.

In smer, v katero se vse skupaj v današnji evropski družbi giblje, je pravzaprav bolj pomembna, kot stanje. Kljub nekakšni zaplankanosti Vzhoda in mnogih nerazumljivih, nedemokratičnih, nesvobodnjaških, ekonomsko neuspešnih potezah ... se mi zdi, da je preživetvena krivulja duha na Vzhodu usmerjena bolje kot na Zahodu.

Idealno bi sicer bilo, da bi obe polovici Evrope delovali skupaj. A ta trenutek smo očitno oboji preveč "demokratični".

Odločitev za čas

Ljudje hitimo. In nimamo časa. Imamo veliko načrtovanih ali naključnih opravkov, ki se nam motajo po glavi ali pa ne, in zasedajo naše misli in bržkone tudi podzavest. Lahko celo zbolimo, pa ne vemo, da  zaradi stistke, ki jo niti ne čutimo, in smo si jo porvzročili kar sami - samo zato, ker smo hiteli.

Problem hitenja, se zdi, ni v hitemju samem, ampak v odlašanju (ali odlaganju). Redki/redko namreč hitimo zato, ker imamo objektivno res veliko dela, oziroma nam bodo opravki vzeli dejansko več časa. Najpogosteje hitimo, ker se npr. nujnim opravkom hočemo izogniti. In namesto da bi jih opravili ali se jih vsaj lotili in s tem pregnali strah pred njimi, bežimo. In v tem begu se jezimo sami nase in na ves svet in na stvari, ki bi jih pač morali opraviti.

Otrok učenje odlaša na zadnji trenutek. Pa ves čas nekje v eni od plasti zavesti ve, da bi bilo bolje, če bi to učenje opravil takoj zdaj. Seveda mu/ji je tudi žal, da ga ni že opravil. In tako živi v precepu med tistim žal iz preteklosti in nujno iz prihodnosti. Namesto užitka sedanjega trenutka se postopno povsem privaja v razbiti sedanjik; razbit med včeraj in jutri.


Odrasli nismo nič drugačni, in prav slab zgled otrokom. Današnji trenutek uporabljamo za neredko nepotrebne reči, ki niti ne gladijo problemov, ki smo si jih nakopali v preteklosti in so nespremenljivi, niti ne krmilijo prihodnosti, v kateri bi morda lahko še nekaj storili, pa verjetno ne bomo utegnili. Ja, sploh pa sedanjega trenutka nismo sposobni obrniti v zadovoljstvo. Samo zato seveda, ker hitimo, in od hitenja enostavno ne zmoremo stran.

To stisko razcepljenosti med včeraj in jutri smo pravzaprav kar poimenovali hitenje.

Problem hitenja ni čas. Zato odločitve za čas ne more biti. Čas namreč teče po svoje in je očitno ena redkih reči na tem svetu, ki ga nikakor ne moremo spremeniti. Truditi se spreminjati čas tako, da ne bi več hiteli, da bi se torej rešiti te strašne precepljenosti med včeraj in jutri, je torej nesmiselno.

Je torej obupati?

Ne. Rešitev je drugačna. Ni časovna in ni v hitenju. Je v prioritetah. Človek namreč dela tisto, čemur daje prednost. Akcijsko se neprestano odločamo med dejavnostjo za to ali za ono; ali nič (zaradi česar bomo najbrž ostali v precepu). Znotraj sebe lahko dajemo več prednosti tem ali onim mislim; ali nobenim (zaradi česar bo preceljenost med včeraj in jutri verjetno podzavestna). Moralistično bi rekli, da se lahko vsak trenutek odločamo za dobro ali slabo ali celo zlo - zaradi česar bodo verjetno srečni ali nesrečni naši bližnji.

Prioriteta je, začuda, lahko tudi čas sam. Dati času čas torej, in to ta trenutek. Potem ga bo veliko.

Poslušnost ni ubogljivost

Znano je, da so največji umi sveta pogosto ubirali drugačne poti kot jih je njihova okolica pričakovala. Jasno, če bi bili v toku, ne bi mogli odkriti ali ustvariti nič novega. Posebej se je torej treba veseliti otrok in mladine, ki odstopajo od suhoparne naučenosti, od neprestanega "vzorega" kopiranja, od uspavajočega ponavljanja nas starejših, "pametnejših". Že večkrat smo ugotovili: ubogljivost je neodgovorna.

Ne vem od kod nekaterim ideja, da je poslušnost bolj uglajena ali bolj knjižna različica besede ubogljivost, sploh pa obvezno nadomestilo že kar kmečkovulgarnoarhaične besede pridnost. Morda je kakšna zveza z besedo služnost (oziroma poslužnost) - torej nekako tako, da ponižno služim, da sem ustrežljiv ...

Poslušnost je daleč od tega. Bistveno bližje je po pomenu posluhu, če ni kar inačica. Posluh je namreč človeška lastnost - ne le v glasbenem smislu - da je zmožen poslušati. Tu gre za notranji posluh, kjer prisluhnemo svojim notranjim vzgibom - zavestnim ali iz podzavesti prihajajočim; tu gre za zunanji posluh, kjer uporabljamo čutila in čute, predvsem pa notranjo odprtost za zunanji svet. Pri zunanjih ne gre le za uho, ampak za vse fizikalno-kemijske in čustveno-čutne zaznave, ki jih človek po svoji naravi lahko sprejema iz otipljive in neotipljive okolice.

Žal gre marsikatera vzgoja v tako smer, da dobesedno zanika poslušnost in izrazito favorizira ubogljivost. In to na posebno premeten način: prav z zamenjavo besed: poslušnosti rečejo ubogljivost, s tem pa otroka zmedejo in ga vkalupijo v neločevanje teh dveh izrazito različnih procesov. Vzgojenec potem ne le, da ne uboga, ampak, žal, hudo žal, tudi ne posluša.

Poslušen človek, res poslušen torej, pa ne le, da ni nujno tudi ubogljiv, ampak običajno prav ni ubogljiv - oziroma se tak zdi nekaterim soljudem, ki pa žal teh dveh človekovih lastnosti ne ločijo. Predvsem seveda ne ločijo smeri: poslušnost je namreč navznoter, ubogljivost je navzven, neredko v neko dejanje, odziv. Takojšenj zunanji odziv, ki ga pričakujemo pri ubogljivosti, pa pri poslušnosti ni nujen, je celo redek.

V resnici poslušni ljudje zelo pozorno spremljajo svet, s tem pridobijo izjemno veliko podatkov, iz katerih na bistveno drugačni ravni lahko izvajajo nove informacije, nove umetnosti, izume, odkritja ... Ali so pri tem ubogljivi ali pridni, celo ni pomembno.

Prav na jasni meji med poslušnostjo in ubogljivostjo se rojeva človekova unikatnost, ki ob samolastni ali ustrezni zunanji vzgoji preraste v vrhunskost na kateremkoli področju. V bistvu ne more drugače.

Lahko

Ena od besed, ki zadnjih nekaj let zastruplja človeško misel, je beseda lahko. Za katero besedno vrsto pravzaprav gre, bi morali povedati slavisti, a se zdi, da se ji izogibajo. Namreč ni pridevnik, kot zgleda na videz, nekako noče biti pomožni (modalni) glagol, ni pa tudi kar običajen prislov. Seveda, odvisno od okoliškega besedila, torej kon-teksta.

Odvisnost od konteksta je sicer tudi vsebinska, a vse pogosteje se uporablja kot izogibovalnica. To je "nova" besedna vrsta, v katero se uvrščajo tudi besede in zveze kot na primer verjetno, najbrž, zdi se, bržkone, nenazadnje, domnevno, dozdevno, ... Z njimi se pisec skuša izogniti odgovornosti za določene trditve.

Izogibovalnica "lahko" pa ima v javnosti še hujše posledice zato, saj običajno ne označuje nečesa za nazaj, kot ostale besede te nove vrste, ampak nekaj za naprej. Poleg tega, da je izogibovalnica, je še pogojnica. Skratka, lahko se mi nekaj zgodi, če...

Na primer zavarovalnice nas neneho strašijo, da se lahko poškodujemo, zato se je treba zavarovati. Zunanji skrbniki zdravja nas ne svarijo le, da se je za ohranjanje zdravja treba primerno gibati, uživati neoporečno hrano ipd, ampak tudi, katera zdravila ali pripravke je treba kupiti, ker sicer se nam lahko zgodijo nepredvidene bolezni. Dimnikar nas bo opozori, da je treba dimnik - proti plačilu - obvezno pregledati, ker sicer se nam lahko vžge. Politiki nas pozivajo, da moramo voliti to-in-to stranko, saj se nam v nasprotnem primeru lahko zgodi politični prevrat z nepredvidljivimi posledicami. Okoljski zanesenjaki nas prepričujejo, da je treba neke izpuste nujno zmanjšati, ker bo sicer to lahko škodvalo našemu zdravju in stanju narave okrog nas, vsekakor pa je treba zmanjšati izumiranje vrst, sicer je lahko kmalu konec sveta.

Kaj vsebujejo vsi in vsak posamezen lahko v prejšnjem odstavku, si gotovo vsak lahko predstavlja. Primerov pa bi se iz vsakdanjega življenja našlo še več, in marsikateri bo lahko absurden.

Beseda lahko je postala grozilka.

Nujna strateškost

V življenju naroda, organizacije ali posameznika, ali tudi civilizacije, občasno nastanejo razmere, ki potrebujejo prav posebno obravnavo. Takšne razmere se sicer zdijo nepričakovane, nenadne, sploh nenačrtovane, a v bistvu take niso. O njih razmišljati kot o nekem srečnem naključju ali božanskem posegu, ali karkoli podobnega, ni nič drugega, kot opravičevanje, da mi na take izredne dogodke in razmere pravzaprav le reagiramo nepričakovano, nenadno in nenačrtovano.

Na primer otrok, ki sicer nosi iz šole nekoliko slabše ocene, nenadoma pri težkem predmetu prejme najvišjo. Kaj se zgodi? Žal, običajno neumnost. Navajenost obojih, otroka in staršev, da je pač v šoli nekoliko bolj na trdo, je v bistvu razvajenost. V bistvu ne gre za odgovorno sprejemanje manjših sposobnosti, kakršno bi pričakovali od staršev, niti ne za željo otroka, da bi se morda pa le nekoliko bolj potrudil (v našem šolstvu povprečno sicer to žal pomeni, da mora biti bolj vzorno ubogljiv v t.i. delovnih zvezkih, a to pustimo). Skratka, gre za uspavajoče stanje, ki se je nekoč morda sicer stežka, a vendarle sprijaznilo, da so nekateri sošolci ali sošolke pač "boljši".

Kaj se torej zgodi? Zdi se, da večini otrok izjemna petica ni niti malo v vspodbudo, ampak naprej vztrajajo v svoji razvajenosti, da so pač nekoliko slabši. Še naprej tudi sprejemajo družbeno (torej razredno, sošolsko) mnenje, kam se po "rangu" uvrščajo. Seveda je res, da se otroci po normiranih sposobnostih razlikujejo in da se v skupinah ljudi vedno oblikujejo nekakšne hierarhije. A problem ni v tej značilnosti družbe, ampak v človeku, ki se s tem ležerno sprijazni, enega - morda res slučajnega - uspeha pa ni sposoben pretvoriti v bolj trajno pot k višji (normirani) uspešnosti.

Žal tudi večina staršev pade na isti ravni. Petica med dvojkami in še čem se jim zdi tako bleščeča kot zlati Zlatorogovi rogovi. In, kakor Trentarski lovec zaradi bleščave pade v prepad, se tudi tako nekako zaključuje zgodba otrokovega (duhovnega, intelektualnega, čustvenega...) bogastva, ki sicer je, in je celo uresničljivo, a ga njegov trenutno "nepričakovani" blišč kar sam "izniči" zaradi naše otročje neumnosti. Starši - in po njihovem/našem zgledu otroci seveda pozabijo na možnost zdravilne Triglavske rože.

Podobno je v družbi ali narodu. Lahko se zgodi, da po nekem "slučajnem" spletu dogodkov na zelo vplivno mesto pride eden od članov. Morda v upravni odbor pomembne svetovne banke, morda za kakšno vplivno nogometno funkcijo, ali kar na dvor pomembnega svetovnega veljaka.

Žal se v neredkih situacijah družba ali narod takrat ne znajdejo. Banko vidijo kot denar - in tisti sonarodnjak je seveda prva trača za "prazne" žepe. Nogomet postane prva zabava, in funkcionar prvi naslov za vse nad- in podmizne kupčije. Kakšna dama postane naekrat kraljica src, predvsem pa kulisa in priložnost za moj posel, za to, da se jaz kitim, čeprav nisem prav nič prispeval/a.

Pa vendar, zakaj ne bi teh zlatih dosežkov posameznikov jemali kot zlato samo na sebi, in ne kot zlato v naši lasti? Kako to, da si otroško odliko tako pohotno prisvojimo? Zakaj trmasto vztrajamo v svoji neumno opravičujoči ležernosti, in si kar domišljamo, da imamo mi kakšne zasluge, morda prav zaradi ležernosti? Kje so komunikacijski strategi, ki bi vendarle npr. državnim pomembnežem dali usmeritve, da se je neumno obnašati neumno - sploh, če nimaš nobenih zaslug, predvsem pa to, da bodo Zlatorogovi rogovi svetili ne glede na moje gledanje nanje, in da bodo odpirali vrata do zakladov ne glede na to, ali bom jaz to hotel ali ne. In nenazadnje, ti zakladi bodo ostali vsem na razplago; ne le meni.

Kako to, da izvrstnega uspeha posameznikov enkrat ne začnemo jemati odprto in v lastno spodbudo, ki se bo vrnila tudi njemu/njej, s katero bo mogoče svobodno živeti meni in njemu/njej in se še naprej stegovati za naslednjimi, gotovo še večjimi in bolj trajnimi uspehi? Kako to, da si samo tako nesrečno - že na prvem koraku - zapiramo pot do normalnih, vsakdanje človeških odnosov, naj bo med otrokom starši in učitelji/cami, med državniki in funkcionarji, med t.i. nepomembneži in t.i. pomembneži? Kako to, da smo celo ob dobrih zgodbah tako malo ljudje? Celo ob takih, ki se nam zdijo slučajne?

Nepopolnost

Napredek je v tenziji ...... med neizogibno nepopolnostjo in idealizmom, ampak ...

Zdi se, da nepopolnost ni le neizogibnost, ki bi jo opazili v naravi ali bi se samodejno pojavljala v družbi. Zdi se, da je nepopolnost vse pogosteje tudi popustljivo namerna, in kar je še huje, na namerno nepopolnost tako hitro pozabimo, da se nam zdi naravna. Tako se krog zaključi, kjer se je začel, mi pa ne napredujemo, ker ne povzročamo tenzije.

Napredek je v tenziji ...

... med neizogibno nepopolnostjo in idealizmom.

Bolno zdravstvo in zamenjave

Morda pa naša družba s svojim zdravstvenim sistemom ne teži k temu, da bi zdravila bolnike.

Večina ljudi danes ne loči zdravstva od zdravja. Skoraj vsem se zdi, da je to tako neločljivo povezano, da je kar eno in isto. Torej, kadar govorimo o zdravstvu, v bistvu govorimo o našem zdravju, o mojem zdravju. Mediji in politika so nam to dodatno vcepili v glavo. Če prebiraš, gledaš ali poslušaš te teme, se ti zdi, da se tiče prav tebe, in to na prav tistem področju, na katerem smo zelo občutljivi zaradi samih sebe in svojih najbližjih. Zdravju. Pa je res tako?

Pomislimo samo na to, od česa je naše zdravje odvisno. Človek potrebuje zadosti gibanja in uravnoteženo prehrano. Času in starostnemu obdobju primerno delo. Zadosti kulture ali drugačne duhovne hrane. Primerne družbene razmere. Urejen birokratski del družbe, ki je vsaj za silo zanesljiv in stabilen. Nenazednje, dinamično ravnovesje z drugimi živimi bitji in celotno naravo. In še nekakšen notranji sporazum s časom in minevanjem: torej, ni izključeno, da enkrat tudi umrem. Za kaj od tega potrebujemo zdravstvo?

Namen zdravstva v družbi pravzaprav ni moje zdravje. Za to moram dejansko poskrbeti sam/a. A ne v smislu, da potem zdravniki nimajo z mano nobenega dela in še manj v smislu, da prispevam v javno zdravstveno blagajno relativno veliko denarja, usluge pa plačujem precenjenim kapitalističnim privatnikom. Ne. Za svoje telo in duha sem odgovoren pač sam, kot vsak zrel človek.

Namen zdravstva bi v bistvu moral biti statistično zdravje družbe. In tako zdravstvo tudi deluje, ali vsaj hoče delovati. Seveda je pomembno, da te zdravnik/zdravnica obravnava individualno. A ker je navaden človek kot ti in jaz, tega ne more v popolnosti. Njegova/njena uspešnost se meri statistično, in nekateri primeri so tudi neuspešni. S tem ni pravzaprav nič narobe, če gledamo zdravstvo. In večji odstotek če je uspešnih zdravljenj, bolj je zdravstvo uspešno. Lahko pa seveda ravno jaz padem v tisti nesrečni statistični odstotek ...

Torej. Zdravstvo je statistika in v načelu ne more biti drugače kot statistika. Ja, celo to je, da ta statistika nekoliko niha. Nekaj časa je torej uspešnih primerov več, nekaj časa manj. Poleg tega, da je ta dinamika lahko posledica dejanske dinamike, je lahko seveda tudi posledica razlčnih ain spreminjajočih se meril. No, in ker ne more biti drugače kot statistika, smo krivični, če se jezimo, da npr. ravno meni ali mojim najbližjim ne more pomagati.

---
Statistične dejavnosti so za posameznike krute. Sploh zdravstvo. Prav mene namreč boli, če in kadar me boli. Saj mi sicer ni posebej mar za zdravstvo, če je z meno v se v redu, kajne.

Problem zdravstva samega pa je, da hoče zastopati zdravje. Skoraj kontradiktorno: hoče se postavljati v vlogo moje osebne odgovornosti. To pa običajno ne gre, ker vsak od nas predvsem takrat, ko je zdrav, hoče biti svoboden. In bolj kot ne, smo to večino časa.

Vloga zdravstva v družbi je zato povsem drugačna. Skrbeti mora za zdravje družbe in v primeru naše države se vse bolj soočamo, da je sistem tak, da vzdržuje bolno družbo. Čakalne vrste niso namreč nič drugega, kot zavestno in namerno vzdrževanje bolne družbe. Z njimi pravzaprav malo škodujemo posameznikom in verjetno zelo malo povečujemo tisti nesrečni odstotek posameznikov. Noben zdrav človek seveda ne vstopa v zdravstveni sistem drugače kot po obveznem prispevku. Posameznik ne bo šel k zdravniku ali se postavil v nekajletno vrsto za specialista, če ne bi bil bolan.(Zdravstvo te pojave celo izkorišča, in organizira razne t.i. preventivne in propagandne akcije, ki so sicer same na sebi uspešne, a se verjetno izkažejo kot nemoč predvsem potem, ko mora zdravstvo na tistem področju za bolelega nekaj tudi ukreniti)

In, ker imamo tako vse več bolnih, ki so zaradi čakanja na morebitno miloščino (kot povračilo dolgoletnim vlaganjem) postavljeni v čakalno gručo do čakalne vrste, je pravzaprav dejansko in statistično vse bolj bolna prav družba. To pa pomeni, da je manj uspešna in konkurenčna, da se težje upira razburljivim časom, da je bolj dovzetna za vzporedne psihične in fizične bolezni, in še kaj.

Problem zamenjav v zdravstvu torej ni, da pomotoma zamenjajo bolnike ali način zdravljenja, da menjajo ministre ali direktorje ... Problem zdravstvenega sistema je, da je samo v sebi smisel sistema zamenjalo za smisel reševanja posameznega primera. Oboje je nujno in oboje je prav. A nekaj je sistem, nekaj je posameznik.

Dobro je, če je oboje zdravo. Od česa pa je zdravje odvisno, pa smo nakazali uvodoma v enem od zgornjih odstavkov.

Skrivnost pridobivanja resničnih informacij

Zdi se, da obstajajo ljudje, ki podatke ali informacije pridobivajo na prav poseben način. Očitno pa je, da so njihovi rezultati daleč najbolj resnični, ker jih je mogoče dobiti. Greza preprost trik, ki je celo nekoliko laž.

Ta trik mogoč (ali ga celo spodbuja) v sedanjem družbenem okolju, kjer t.i. informacije krožijo vsevprek brez usmerjanja, brez vidne logike, celo brez smisla, vsekakor pa brez vsakega argumentiranega nadzora. Nadzor naj bi bil nadomeščen s t.i. demokracijo oziroma svobodo izražanja. Torej - ne gre le za neargumentirano informacijo samo na sebi, ampak gre tudi za odsotnost argumentiranega nadzora. Vsaj na videz.

V javnost torej spustiš neko novico ali podatek, ki ni resničen. Gre lahko za široko paleto od hudih znanstvenih člankov v prestižnih revijah, do zadnjega tvita osamljene mladenke nekje na Grenlandiji. Človek, ki takšno informacijo sproži celo ni nujno da sam ve, ali je resnična ali ne. Pogosto je kar trdno prepričan/a, da je.

Trik pa je v tem, da tako novico lahko spustiš tudi namerno. Torej veš, da morda ni resnična, z objavo pa v bistvu preveriš njeno resničnost. Demokracija oziroma svoboda govora potem naredi svoje. Ob statistično zadostni količini zanikanja ali pripomb pa sprožilec novice lahko svoje prvotne podatke ustrezno popravi.

Primer
Medij objavi novico, da je v glavnem mestu potres zrušil celotno središče. Ker v tistem mestu živi statisično zadosti ljudi, ki lahko taki novici nasprotuje, se zadeva prav hitro reši. Medij ugotovi resnico.

(Mediji seveda zadeve objavljajo bistvno bolj prefinjeno, in prakično v vsakem prispevku je nekaj podatkov, ki so nekako podtaknjeni. Podrobno prebiranje in analizo pa bomo pustili, ker se itak zadeve prej rešijo, preden bi prišli do rezultatov ...)

Upal bi si trditi, da je v mnogih primerih takšen trik kljub delni laži celo etično sprejemljiv. In to zato, ker gre v tem primeru za odnosnostno etiko, ki je vpeta v družbeno okolje, nadzorovana pa je tudi z notranjo osebno etiko, da gre pri obravnavani informaciji za etično nesporne vsebine.

Bohinjska sirarška skuta

Praviljenje slovenščine me vedno zaboli. Namreč, popravljati Prisank v Prisojnik, čeprav mu tako rečejo ljudje z osojne strani, barjanko lokev (=narečno vokvo) preimenovati v barjansko okno, ... da ne ponavljam, kako so Žabnice v Kanalski dolini postale Camporosso. Saj veste: Žabnice so po žabah. Ko so prišli Nemci, so po svojih pravilih popravili v Krottendorf.* Potem so vaški mulci na tabli premazali črko K in je nastal rottendorf, torej rdeča vas. Potem so prišli Italijani in so to videli in so popravili po svoje v campo rosso, torej rdeči zaselek.

Bohinjski kmetje so od nekdaj ponosni na svoje mlečne izdelke, še posebej tiste najbolj lokalno značilne in že malo zgodovinske, torej bohinjski sir in mohant. Ostalim izdelkom so pridevnik "bohinjski" pač dali zaradi geografije.

Bohinjska sirarska skuta je seveda tudi bohinjska. A v bistvu to ni sirárska skuta, ampak sírarška skuta, s poudarkom na i in ne na prvi a. Kvečjemu torej sírarska. Namreč, pridevnik sirarška izhaja iz besede sir v smislu sirišča.(Če bi danes hoteli reči "pravilno", bi bila verjetno "siriščna")

Ljudje, tudi Bohinjci, delajo skuto tudi doma. To je preprosta domača skuta, ki nastane, če v mleko zamešamo nekaj skisanega ali t.i. gostega mleka in pustimo zoreti, da se izloči sirotka, ki jo potem dodatno odcedimo, kosmiče lahko še osušimo, dodajamo smetano ipd. To je skuta, vendar ni sirarška.


Sirarška skuta se naredi s siriščem oziroma sirilom. Delovale bi pravzaprav različne kisline, organske ali anorganske. A najpogosteje se pripravi naravno, iz telečjih ali kozjih želodčkov. Deluje pa podobno kot kislo mleko v sladkem mleku pri domači skuti, in tudi postopek je približno enak, oziroma se postopki rahlo razlikujejo po krajih in tudi pri posameznikih/cah.

Potem je še t.i. albuminska skuta, kjer se za sirjenje uporablja citronska kislina, osnova pa je sirotka in ne mleko.


Vse tri skute so torej lahko bohinjske (kolikor vem, albuminska sicer ni tradicionalno bohinjska), lahko pa tudi s kateregakoli drugega kraja. Vse tri so lahko sirarske, če jih pripravijo v sirarni. Sirarška pa je le tista, ki je pripravljena s siriščem.

Razlika med sirarski in sirarški torej ni v slovnični zastarelosti/pravilnosti pridevnika na -ški nasproti pridevniku na -ski, ampak v načinu izdelave. In - če gledamo slovensko - seveda v zlogu poudarka. Bolje bo torej, če rečemo sírarska. Če pa že rečemo tako, da poudarimo i, bomo lažje in bolj naravno izgovorili sírarška.

Kaj je torej pravilno?

---
Bohinjsko sírarško skuto izdeluje več kmetov v Bohinju. Se pa kupi tudi v trgovini, in sicer pod imenom Bohinjska sirarska skuta. Okus pa kljub imenu ni daleč od sírarške skute. 

*Dejansko v Seifnitz, torej Žajfinica ...

Krutost neprofitništva in prostovoljstva

V naši družbi se marsikaj ustavi zaradi pomanjkanja besed. Zdimo se kot nekakšne sramežljive pubertetnice, ki morajo nekje v tujini javno in pred več ljudmi izreči nekaj besed v tujem jeziku, pa se zatakne že v drugem stavku - pa čeprav bi znala perfektno. Potem, ko se ta pubertetnica tega navadi, pa se v bistvu izogiba že prvemu stavku. In raje molči.

A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.

Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.

Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.

Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.

Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka.  Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.

Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.

Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.

Upravno naravovarstvo ne bo zmoglo!

Naravovarstvo je zelo kompleksen pojav.

Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.

Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!

Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...

Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.

Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.

Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.