V življenju naroda, organizacije ali posameznika, ali tudi civilizacije, občasno nastanejo razmere, ki potrebujejo prav posebno obravnavo. Takšne razmere se sicer zdijo nepričakovane, nenadne, sploh nenačrtovane, a v bistvu take niso. O njih razmišljati kot o nekem srečnem naključju ali božanskem posegu, ali karkoli podobnega, ni nič drugega, kot opravičevanje, da mi na take izredne dogodke in razmere pravzaprav le reagiramo nepričakovano, nenadno in nenačrtovano.
Na primer otrok, ki sicer nosi iz šole nekoliko slabše ocene, nenadoma pri težkem predmetu prejme najvišjo. Kaj se zgodi? Žal, običajno neumnost. Navajenost obojih, otroka in staršev, da je pač v šoli nekoliko bolj na trdo, je v bistvu razvajenost. V bistvu ne gre za odgovorno sprejemanje manjših sposobnosti, kakršno bi pričakovali od staršev, niti ne za željo otroka, da bi se morda pa le nekoliko bolj potrudil (v našem šolstvu povprečno sicer to žal pomeni, da mora biti bolj vzorno ubogljiv v t.i. delovnih zvezkih, a to pustimo). Skratka, gre za uspavajoče stanje, ki se je nekoč morda sicer stežka, a vendarle sprijaznilo, da so nekateri sošolci ali sošolke pač "boljši".
Kaj se torej zgodi? Zdi se, da večini otrok izjemna petica ni niti malo v vspodbudo, ampak naprej vztrajajo v svoji razvajenosti, da so pač nekoliko slabši. Še naprej tudi sprejemajo družbeno (torej razredno, sošolsko) mnenje, kam se po "rangu" uvrščajo. Seveda je res, da se otroci po normiranih sposobnostih razlikujejo in da se v skupinah ljudi vedno oblikujejo nekakšne hierarhije. A problem ni v tej značilnosti družbe, ampak v človeku, ki se s tem ležerno sprijazni, enega - morda res slučajnega - uspeha pa ni sposoben pretvoriti v bolj trajno pot k višji (normirani) uspešnosti.
Žal tudi večina staršev pade na isti ravni. Petica med dvojkami in še čem se jim zdi tako bleščeča kot zlati Zlatorogovi rogovi. In, kakor Trentarski lovec zaradi bleščave pade v prepad, se tudi tako nekako zaključuje zgodba otrokovega (duhovnega, intelektualnega, čustvenega...) bogastva, ki sicer je, in je celo uresničljivo, a ga njegov trenutno "nepričakovani" blišč kar sam "izniči" zaradi naše otročje neumnosti. Starši - in po njihovem/našem zgledu otroci seveda pozabijo na možnost zdravilne Triglavske rože.
Podobno je v družbi ali narodu. Lahko se zgodi, da po nekem "slučajnem" spletu dogodkov na zelo vplivno mesto pride eden od članov. Morda v upravni odbor pomembne svetovne banke, morda za kakšno vplivno nogometno funkcijo, ali kar na dvor pomembnega svetovnega veljaka.
Žal se v neredkih situacijah družba ali narod takrat ne znajdejo. Banko vidijo kot denar - in tisti sonarodnjak je seveda prva trača za "prazne" žepe. Nogomet postane prva zabava, in funkcionar prvi naslov za vse nad- in podmizne kupčije. Kakšna dama postane naekrat kraljica src, predvsem pa kulisa in priložnost za moj posel, za to, da se jaz kitim, čeprav nisem prav nič prispeval/a.
Pa vendar, zakaj ne bi teh zlatih dosežkov posameznikov jemali kot zlato samo na sebi, in ne kot zlato v naši lasti? Kako to, da si otroško odliko tako pohotno prisvojimo? Zakaj trmasto vztrajamo v svoji neumno opravičujoči ležernosti, in si kar domišljamo, da imamo mi kakšne zasluge, morda prav zaradi ležernosti? Kje so komunikacijski strategi, ki bi vendarle npr. državnim pomembnežem dali usmeritve, da se je neumno obnašati neumno - sploh, če nimaš nobenih zaslug, predvsem pa to, da bodo Zlatorogovi rogovi svetili ne glede na moje gledanje nanje, in da bodo odpirali vrata do zakladov ne glede na to, ali bom jaz to hotel ali ne. In nenazadnje, ti zakladi bodo ostali vsem na razplago; ne le meni.
Kako to, da izvrstnega uspeha posameznikov enkrat ne začnemo jemati odprto in v lastno spodbudo, ki se bo vrnila tudi njemu/njej, s katero bo mogoče svobodno živeti meni in njemu/njej in se še naprej stegovati za naslednjimi, gotovo še večjimi in bolj trajnimi uspehi? Kako to, da si samo tako nesrečno - že na prvem koraku - zapiramo pot do normalnih, vsakdanje človeških odnosov, naj bo med otrokom starši in učitelji/cami, med državniki in funkcionarji, med t.i. nepomembneži in t.i. pomembneži? Kako to, da smo celo ob dobrih zgodbah tako malo ljudje? Celo ob takih, ki se nam zdijo slučajne?