Dandanes se je v vsakdanjem pogovoru, znanstvenem pisanju, in vsemu kar je vmes, skorajda nemogoče izogniti tujkam. Zdi se, da gre za proces globalizacije, kjer nas (pretežno) zabavna industrija z one strani Atlantika tako navdušuje, da se ji niti podzavestno ne moremo upirati - oziroma prav podzavestno očitno ne moremo nič.
Žal vsi upi na razne vrste umetnih jezikov, kot so esperanto, znakovni jezik ali kaj podobnega v mednarodni javnosti hitro preide v navidezno angleščino. Še huje je. Če kdo slučajno ne zna angleško (zna pa špansko, kitajsko ali hindujsko, ki imajo enako neverjetno število govorcev), je skorajda izločen. Tja niti turisti ne gredo. Podobno je bilo verjetno nekdaj (in še danes na okrajmejnem Koroškem) - znati "uradni" jezik pomeni znati govoriti. Če ga ne znaš, lahko - in moraš - molčati. In če dolgo molčiš, te naenkrat ni več.
Tujke so pravzaprav v drugi kategoriji, v bolj svobodni, predvsem pa v svobodi posameznika. V bistvu ne gre za tujke, ampak poenostavitve. In čeprav marsikatera tujka v izvornem pomenu govori o kakšni drugi reči, je vseeno nekako razumljivo, o čem govorimo. Oziroma, sčasoma se naredi razumljivo.
Lektorji so včasih trdovratni. Nekdaj so bili še bolj. Ampak bodo hoteli spremeniti v vendar. Kvaliteto v kakovost. Kompaktni disk v trdi disk. Kontejner v zabojnik. Tranformator v pretvornik. Humanizem v človečnost. Otvoritev v odprtje. V redu, čeprav ni vedno enoumno in včasih prav trdo(vratno). A hoteli bodo spremeniti tudi čitanko v berilo, računstvo v matematiko, prirodo v naravo. Včasih tudi za kaj v čemu.
Še in še je primerov, a zaenkrat zaključimo (ali sklenimo?).
Jezik je človekova univerzalna govorica. V bistvu smo si sami naredili babilon, in to s pravili. Kdor bo kdaj bral češka ali poslušal ruska besedila, bo začuden. Kdor bo poiskal korene nemških ali španskih besed, bo začuden. Marsikaj je namreč razumljivo bolj, kot si mislimo. Marsikateri evropski jezik je za razumevanje bistveno lažji, kot nam kažejo pravila v učbenikih in nadobudne/i učitelji/ce. Problem so bile "pravilnosti", ki so nas začele ločevati in ostali smo ločeni, odkar imamo besedoslovje (seveda ne gramatiko in seveda ne slovnico). Izkaže se, da so tujke v bistvu naše povezovalnice. Povezujejo narode in jezike.
A vseeno, na koncu prosim, nikar mi ne menjajte besede šporhet za štedilnik. Čeprav začudeni, da za najbolj vsakdanjo reč v slovenskem jeziku sploh nimamo besede, zato ni potrebno odslej jesti le presne hrane. Presne ali surove?