V naši družbi se marsikaj ustavi zaradi pomanjkanja besed. Zdimo se kot nekakšne sramežljive pubertetnice, ki morajo nekje v tujini javno in pred več ljudmi izreči nekaj besed v tujem jeziku, pa se zatakne že v drugem stavku - pa čeprav bi znala perfektno. Potem, ko se ta pubertetnica tega navadi, pa se v bistvu izogiba že prvemu stavku. In raje molči.
A tako ni le v tujini, in tako ni le pri besedah. Tako je tudi pri dejanjih. Marsikdo - praktično vsak - je negnjenih k pomoči svojim bližnjim v stiski. Vsaj vest nas peče - in že beg od "naporne slabe vesti" nam dokazuje, da imamo v sebi vgrajeno nagnjenje za dobroto. In to ne kakršnokoli dobroto, ampak tisto zrelo, zavestno, prostovoljno in brez računice.
Tako je na osebni ravni, in ta raven se predvsem pokaže ob nesrečah. Kar je seveda sreča.
Na družbeni ravni je bolj zapleteno. Namreč, pod ime dobrote se vriva marsikaj. Jasno da tudi pristna dobrota, a žal na zahodu pogosto tudi ozadje. To ozadje se včasih razkrije - če ne takoj, pa kmalu - neredko pa ostane za stalno skrito in ga bo morda odkrila zgodovina. Gre za razne zvite postopke, ki zgledajo kot dobrota, v resnici pa so čisto pridobitništvo in potrošništvo za iznajdljive. In marsikatere takšne procese je zahod celo spravil v svojo "demokratično" zakonodajo; načrtno ali nenačrtno, zavestno ali slučajno.
Kaj je (javna) neprofitnost in (javno) prostovoljstvo, vemo vsi. Pa res vemo? Obstaja zakonodaja. Pa je zadosti? Neprofitnost naj bi bilo delo, ki ga nekdo opravlja tako, da od njega ni profita, torej ni dobička in vsi morebitni viški se vlagajo nazaj v posel. Kaj pa stroški? Se je človek, ki se odloči za neprofitno delo, ali prostovoljska organizacija, ki nekaj dela prostovoljno, odreče tudi stroškom? Ja, lahko, a nekdo jih mora vseeno pokrivati, zato neprofitnstvo ne pomeni hkrati vlaganje denarja za pokrivanje stroškov tiste neprofitne dejavnosti od nekod drugod. To bi bila pravzaprav krivica, saj bi nekje jemali, kjer ne bi nič vprašali, če smemo, javno "prostovoljno" dejavnost bi napajali npr. iz zasebnega žepa. To nikakor ni prav, a to se zelo pogosto meša. Meša se tudi zato, ker ne ločujemo zasebnega neprofitizma in javnega. V prvem, torej pri raznih zasebnih konjičkih in dejavnostih, je vsekakor vsakemu prepuščeno osebno, koliko bo vanje vložil. Pri javnih dobrih delih je povsem drugače.
Skratka: profit ali dobiček pri prostovoljnem neprofitstvu torej ni nikakor povezan s stroški. To sta na področju prostovoljstva dve popolnoma različni kategoriji denarja oziroma vložka. Tudi enormni stroški namreč ne pomenijo, da človek nečesa ne more delati zastonj. In še tako visoka letna finančna bilanca ne more pričati o tem, da delo ni bilo opravljeno prostovoljno in brezplačno, z denarjem pa pokriti stroški.
Neprofitnost je samo in izključno tisto (javno) prostovoljno delo ! samo delo !, za katerega se odločim, da zanj ne bom prejel plačila. Vse ostalo ni neprofitnost.
Večina javnih prostovoljcev danes molči. Verjetno so za to razlogi. Upajmo le, da ne taki, kot jih ima pubertetnica v uvodnem primeru.