... so smiselne samo, če gredo od spodaj navzgor. Tiste od zgoraj - in po večini se dogajajo v politiki zahodnega sveta že vsaj od rimske dobe - običajno vodijo v bolečo revolucijo.
Prvi primer.
Oblast neke države dvigne davke. Načeloma in v zdravi demokraciji to ni nič spornega, saj so davki vendarle namenjeni skupnim zadevam; torej z dvigom davkov prispevamo več sami sebi, vendar ne neposredno zasebno, ampak denar zaupamo v dvig ravní skupne blaginje. Tako imamo lahko boljše prometnice, po katerih se bolj varno in bolj učinkovito prevažajo proizvodi gospodarstva - zato posamezniki in podjetja več zaslužijo. Tako imamo boljši izobraževalni sistem, iz katerega prihajajo bolj razgledani strokovnjaki, ki dvigajo kakovost izdelkov in v sedanji ekonomiji pridobijo več denarja. Tako imamo bolj poglobljeno kulturo, zaradi katere pride do celovitosti in vsestranskosti pogleda na življenje, ekonomijo in družbo. Po zdravstvo, zaradi katerega lažje delamo in delujemo.
Če torej gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, kultura in te reči potrebujejo sistemske spremembe, ker v njih vidijo smisel, jih je treba skozi politiko izvesti. Zanesljivo bodo prinesle celovit napredek.
Če takšne sistemsko-davčne spremembe skuša uvajati državna ali lokana ali naddržavna oblast - in to neredko v relativno kratkem mandatu nekaj let - se to družbi maščuje. S postopnim nalaganjem, in to ne glede na politično usmerjenost, se sistemske spremembe od zgoraj nalagajo in sesedajo same vase v družbi, dokler ta ne zmore več.
Drugi primer.
Izobraževalni sistem je ponekod sila dinamičen. Na vsakih nekaj let ali celo med letom, se spreminja forma, zahteve, merila ... Snov jasno ostaja vedno enaka: jezik, računstvo, prirodoslovje, umetnost. Štirje stebri se gradijo in dograjujejo ter razvejajo in specializirajo. Ne bomo razpredali po vsem sistemu, ampak se samo vprašajmo za najvišji izobrazbeni nivo: ali kdo na tem svetu še razume, kakšne nazive imajo diplomanti in doktoranti. Kaj je univerzitetna diploma danes in kaj je bila včeraj? Kaj je doktor v Italiji in kaj v Sloveniji, kaj včeraj, predvsčerajšnjim in danes. Ali jutri? Kaj diplomirani inženir v Avstriji ali na Madžarskem, in kaj pri nas. Kateri magister je ta in kateri je oni; kateri je znanstvenik in neznanstvenik? Kakšno dolžino nazivov ima zdravnik akademik? Je v življenju več naredil kot napol samohranilka s sedmimi otroki?
Tretji primer.
Prestrukturiranje javnih ustanov je v mnogih državah - če ne kar povsod - stalnica. Morda edina stalnica, in celo vsebina se stalno spreminja. In vendarle ljudje ostanejo vedno isti, uradnice in uradniki. Torej z isto izobrazbo, istimi navadami, načinom dela, pristopom do strank ali vsebine ... Seveda se spreminjajo, a le osebno, in upamo, da v dobro smer zorenja - a službeno se v bistvu spreminjajo le sila redki. Vse več pa jih išče utehe v takšnih ali drugačnih psevdosindikalnih razmišljanjih. Ob prestrukturiranju dobijo posamezniki nove nazive, verjetno nova pooblastila. Morda jih celo pošljejo v nekajurni seminar. Neljubim sodelavcem se določena pooblastila tudi vzamejo, ob najhujših primerih se na račun medsebojnega obračunavanja lahko kar ukinjejo posamezni oddelki. Kaj se zgodi: isti ljudeje se znajdejo v drugačni strukturi, ki je vsiljena od zgoraj. Morda je boljša - seveda je lahko, če je tisti, ki jo je formalno izvedel v živo doumel probleme od spodaj, a to je v sedanji upravno-politični zmedi komaj kdaj.
Običajno uveljavljanje nečesa od zgoraj, nekega diktata, ki deluje "v imenu" še višjega, neredko imaginarnega, ni izboljšava. Tako se pogost izgovor za sistemske spremembe "od zgoraj", npr EU ali "povsod v tujini" ali "čas prinese svoje" ali kakšno drugo "božanstvo" izkaže za slabo - čeprav morda celo ni slabo, a ga tako pokažemo.
Škoda, da moramo biti nesrečni.