Naravovarstvo je zelo kompleksen pojav.
Začne se s povsem nečloveško, torej povsem neantropocentrično postavko, da narava varuje človeka bolje kot človek naravo. Že v tem dnevniku je bilo to večkrat navedeno in razloženo, povezano pa je z evolucijo živega sveta in evolucijo človeka v njem. Človeka bi namreč sploh ne bilo, če ne bi ostala narava delovala varovalno. Tako lahko mirno verjamemo, da če je toliko milijonov let zadeva funkcionirala, funkcionira tudi v t.i. antropocenu.
Naslednja, povsem drugačna kategorija je naravovarstvo kot nedejavnost, oziroma bolje: nedejavnost kot naravovarstvo. Namreč, zdi se, da s človekove strani prav opuščanje določenih aktivnosti, prenehanje določenih nepotrebnih in nesmiselnih izkoriščanj, ustavljanje vse pogostejših presitniških pojavov ... lahko v sedanjem trenutku zelo koristno vpliva na prenehanje vplivov. To velja še posebej za dejavnosti ali pojave, ki so dejansko nepotrebni, na primer nočno osvetljevanje praznih pločnikov, nadelava cest, kjer ni prometa in bi se ga učinkoviteje dalo rešiti drugače ... , ... o tem smo že nakladali ničkolikokrat. V rubriko nedejavnosti bi lahko šteli tudi zavestno odpoved - bodisi osebno ali družbeno - določenim viškom, ki so pravzaprav danes merilo za uspešnost. Na primer poviševanje BDP ni prav nič drugega kot poviševanje pritiska na okoliško naravo, pa če to če tako dobro skrijemo, in če to če bolj razlagamo v smislu, da ob višjem BDP-ju lahko tudi "bolje" skrbino za naravo. To ne more biti res. Če krivulja BDP-ja raste, vzporedno sicer res običajno raste tudi ozaveščenost za skrb za naravo. A dejstvo je, da oboje raste!
Še ena kategorija - v nekoliko drugo smer - je miselna. To ne gre za fizično dejavnost, bi pa ljudem naredili krivico in človeku celo vzeli dostojanstvo, če bi trdili, da mišljenje ni dejavnost. Gre za zelo širok spekter: od teoretiziranja, filozofkso-logično-etičnih izpeljav, posredovanja starih modrosti, do izmišljanja učinkovitejših metod za določene dejavnosti, kot so raziskovanje, opazovanje, ukrepi, sanacije ipd. Takega razmišljanja je v splošnem bistveno premalo, saj rezultati kažejo na mnoge ne le neučinkovite, ampak neredko kar neumne rešitve. Oziroma t.i. rešitve ...
Miselne kategorije so tudi tiste, ki jih moderno poimenujemo ozaveščevalne. Tu gre za dva procesa: zunanjega in notranjega. Človek lahko druge ozavešča z besedo ali zgledom. Lahko pa posameznik ali posameznica v sebi reflektira zunanji svet na ta način, da napreduje v spoštovanju do ostalega sveta, torej tudi do narave. Predvsem pri prvem procesu so opazne, in pravzaprav pogoste, tudi manipulacije. Predvsem politične, ki ne temeljijo niti na kakovostnih podatkih ali informaciji, niti na dobro premišljenih argumentih v korist cilja varovanja narave. TUdi v primeru osebnih refleksij so možne deviacije, predvsem romantiziranje in zdihovanje, ki pogosto meji na psihično bolezen.
Šele od tu naprej pridejo tista področja, ki jih danes - predvsem "poklicni" naravovarstveniki in okoljevarstveniki sami - imenujemo naravovarstvene. Ta dejavnost, hudo majhna po obsegu kadra, denarja, časa, je dejansko tista, ki hoče sebe narediti za edino. In to je napaka. To je huda napaka. Poklicni naravovarstveniki so izjemno majhen drobec človeške populacije. Nemogoče je - kljub morda represivnim pravnim orodjem - narediti veliko. In če človek začne tako razmišljati, če neha samega sebe poveličvati, se verjetno začne tisto naravovarstvo, ki koristi vsem ostalim človeškim prebivalcem na lokalni in globalni ravni, predvsem pa s takim opuščanjem samozagledanega naravovarstva dovolimo drugim ljudem, da končno stopijo na kompleksno pot, ki je človeku dostojna in jo praktično vsak odrasel človek tega planeta zmore.
Desettisoči v Marakešu enostavno ne zmorejo. Ne morejo zmoči! Stotnije po Bruslju ali Parizu enako. Stotnije v Ljubljani tudi ne.