V zahodnem svetu zabava dandanes predstavlja veliko vrednoto. Seveda je ni na lestvici vrednot, če bi kdo naredil anketo ali če bi sami v sebi pomislili na to. Lestvice "vrednot" so pač zastarele in v svoj obseg še niso jemale nove dobe.
Vrednota - sploh pa tisto, kar uvrščamo med vrednote - se namreč ne more meriti s tem, kaj obkrožimo na lestvici, ali kaj se nam zdi, da je vredno. Še manj je mogoče pomembnost neke vrednote meriti z občutkom, da je treba nekaj vzvišenega povedati, če te kdo o tem sprašuje. Na primer, da potem rečemo, da je naša največja vrednota zdravje, ali pa ljubezen, morda delo, varnost, narava itd. Ne. To bi bil le teoretični odgovor na akademsko vprašanje, ki se nas osebno v bistvu sploh ne tiče, in celo nima skoraj nič z vrednotami. Vrednote v praktičnem življenju so nekaj povsem drugega.
Vrednota v praktičnem življenju se meri zelo preprosto, merilo pa je čas. Torej, čemur posvečaš več pozornosti, tisto je več vredno. Pri tem pa ne šteje le sâmo "vrednostno" dajanje na sebi, ampak tudi priprave za ta čas. Celo take navidezne obrate poznamo, ko človek za uresničevanje končne vrednote porabi silno malo časo a za priprave izredno veliko.
Vzemimo starše, ki skrbijo za svojo največjo vrednoto, otroke. Pravzaprav so vse misli okrog doma, službe in zaslužka, neposredne pomoči, ustreznih pogojev ipd. usmerjene v vrednoto otrok. Tudi pri tistih starših, pri katerih otroci tarnajo, da so samo v službi, gre - vsaj upajmo tako - v večini primerov za žrtvovanje zanje: da bi bilo otrokom boljše danes in dolgoročno.
Zdi pa se, da se vrednote vse bolj odmikajo od tistih tradicionalnih, in se koncetrirajo v eni sami: moji osebni zabavi. Ljudje garajo mesec in mesece, da se lahko potem podajo na kratko a drago potovanje v eksotične kraje. Ljudje še in še vlagajo v delo, a si potem z zaslužkom ne kupijo potrebnih reči, ampak orodja za zabavo, telefone, ki so prav zabavno "pametni", računalnike, ki jih gledajo in po njih brskajo, namesto, da bi jih uporabljali za dobro in svoje talente z vsebinami oplemenitili - ali celo prispevali k dobremu. Potem razne rekreacije in sprostitve, ki seveda sploh niso poceni, a ki jih nujno potrebujejo - pravzaprav samo zato, da potem lahko spet delajo, dejansko pa imejo povsem kratkoročne učinke na telo in morda na duha.
Potem zidamo ograje, fizične in mentalne, zgolj zato, da se odmejimo od tistih soljudi, ki za golo življenje potrebujejo zgolj vsakdanji kruh. Pod krinko naše varnosti nam ni mar za njihovo varnost - naša varnost pa se pravzaprav kaže kot želja po ustaljenih vzorcih, ki vse bolj, in to res hudo, težijo v smer sprostitve, lastnega načrta, prilaščenih navideznih vrednot, ki druge izključujejo ... skratka v smer skrite zabave.