Občasno - ko politika iz tega ali onega razloga miruje - se v dnevnem časopisju pojavijo tudi novice s podrožja astronomije. To področje, čeprav danes za razliko od preteklosti ekonomsko ali duhovno povsem nepotrebno, človeka še vedno vznemirja. Morda je eno redkih, v katero celotna civilizacija vlaga enormne količine denarja, cilji in uspehi pa so hudo vprašljivi. Zakaj bi npr. morali vedeti, ali smo v vesolju sami, če še svoje lastne osamljeniosti večina starejših (?tudi mladih v kibernetskih mrežah?) na tem svetu ne zmore premagovati? Kaj nam pomaga, če vemo, da na Evropi brizga voda, če jo v Evropi ne znamo porazdeliti in primerno deliti s sušnimi predeli sveta? Kaj bomo z znanjem o zvezdah, ki jih zaradi odaljenosti vidimo tudi časovno 14 milijard let nazaj, ko energije svoje zvezde ne znamo niti približno tako izkoristiti, kot to delajo fotosintetske rastline? Lahko se tudi vprašamo, zakaj tako dragi stroji in tako dolga raziskovanja za nek polet v vesolje, ki se potem izjalovi. In še se lahko vprašamo, zakaj potem tako ali drugače udeleženi davkoplačevalci sveta sploh ne moremo videti dejanskih posnetkov, ampak zgolj simulacije, risanke? So res simulirane igračke za odrasle tako drage, da je njihova cena neprimerljiva z vlaganjem v druge, vsakdanje potrebne težave emljanov?
Vprašanj je ničkoliko, a človekov duh je neustavljiv. Najbolj pa nas verjetno muči, če smo sami.
In na to vprašanje človeštvo stalno skuša najti rešitev. Kar se tiče človekovega raziskovalnega duha, je to dobro. Kar se tiče metod, kako to delamo, je glede na stanje sveta, izkoriščanja, vojn, revščine, razosebljenosti in podobnih pojavov, najmanj slabo, če ne celo grdo in morda kar narobe. Kontradikcija je kar nerazumljiva.
Tako so tudi odgovori na to najpomembnejše vprašanje povsem diametralno različni. Naenkrat se morda pojavi novica, da smo odkrili nezemljane. Potem se čez kratek čas pojavi, da je šlo za napako sistema (ali našačnega znanstvenika). Potem nek statistik izračuna, da je glede na toliko in toliko (domnevno) odkritih eksoplanetov toliko-in-toliko verjetnost, da tam živijo nezemljani. A hitro se najde drug statistik, ki jasno dokaže (v okviru svojih metod), da je možnost za življenje zunaj Zemlje pravzaprav nič, ali zelo blizu ničle. Ostanejo tudi delujoči razni informacijski sistemi, ki stalno spremljajo signale z neba, če bi morda kje prišlo do kakšnega urejenega zaporedja, ali vsaj zaporedja, ki bi ga mi lahko razlagali kot urejenega. Kar obstajajo, že desetletja, pa nič.
Problem komunikacije z ostalimi vesoljci - če ti obstajajo - smo v bistvu mi sami. In to se najbolj kaže pri naši komunikaciji.
Poglejmo.
Na svetu živi toliko-in toliko živih bitij. Po načelih je inteligentna (sapientna) samo ena, Homo, človek. Ostale so pod ravnijo, na kateri je možna komunikacija. Ali je to res, je seveda nedokazljivo, ker je stopnjo in kakovost komunikacije med dvema kategorično različnima sistemoma mogoče meriti le iz neodvisne pozicije. Torej, bi morda lahko neko tretje bitje ugotovilo, ali jaz komuniciram z mravljo ali ne. Kakšno bi moralo biti to tretje bitje, seveda ni jasno, in niti ne more biti jasno v miselnih okvirih, kakršnih se gibljemo. Da ne more biti niti jasno, ali je tretje bitje primerno za ugotavljanje, dokazuje tudi človek, ki se sicer skuša postaviti v vlogo razsodnika, kako komunicirajo druga zemeljska bitja med sabo, a mu to ne uspeva prav preveč - oziroma si zadeve očitno predstavlja povsem antropomorfno, torej po kopitu, ki si ga je izmislil sam, to kopito pa ne daje nobenega zagotovila, da tako tudi res je.
Kaj torej?
Naj pričakujemo, da bo človek zmogel kakorkoli komunicirati z zunajzemeljskimi bitji, če se še niti približal ni enakovredni komunikaciji s sobitji? Je možno, da človek v svoji "superiornosti dojemanja samega sebe" kakorkoli kdaj zmožen sprejeti in doumeti signal, ki bo kategorično drugačen o signalov, kakšne dojemamo?
Kaj, če je teh signalov že množica okrog nas, pa nimamo pravih čutil niti aparatur? Kaj če nam množico takšnih signalov pošiljajo že sobitja na naši Zemlji? Kaj, če celo povsem stalno komuniciramo s sobitji na tej zamlji, pa smo doumevanje te komunikacije zanmearili, odmislili, postali v bistvu ujetniki svoje miselne paradigme mišljenja? Kaj, če človek v bistvu živi v celovitem ekosistemu, pa mu to niti ni treba vedeti, in je morda celo bolje za preživetje, da tega ne ve, ker bi ga tako še bolj uničeval - samemu sebi?
Kaj, če nas je evolucija pripeljala raje do točke, da iščemo po oddaljenem vsemirju, saj je to za naš nadaljni razvoj dolgoročno evolucijsko bolj uspešno in bo človek zato uničil manj Zemlje? In so celo enormni denarni vložki le dokaz, da denar pri medčloveških in medbitijski odnosih povsem nepomembna zadeva, pa naj gre, ali ne gre, kamor pač hoče?