Imamo politike, ki so hkrati uspešni in hkrati povsem neuspešni.
Vzgojitelje, ki s svojimi metodami hkrati presenečajo in razočarajo.
Duhovnike, ki so hkrati izjemno poglobljeni in povsem plitvi.
Državna gospodarstva, ki so hkrati bogata in revna.
Nekateri se hkrati pridružujejo in ločujejo; vštevši velike države.
In, ne bi verjel, nekateri so hkrati za državljansko vojno in proti.
Umetniške uprizoritve hkrati navdušujejo in odvračajo.
Šport, kjer je v vsakem uspehu v bistvu neuspeh.
Okoljevarstvenike, ki naravo hkrati varujejo in onesnažujejo.
Imamo predpise in celo referendume, ki so hkrati veljavni in neveljavni.
Imamo tudi moralo, ki se je hkrati držimo in jo hkrati zavračamo.
Celo misli so take, ki so hkrati dobre in slabe. Da ne bi o besedah.
Seveda bi lahko povedali tudi obratno, torej o politikih, ki so ob svoji neuspešnosti nenazadnje tudi uspešni, vzgojiteljih, ki razočarajo a tudi presenetijo, pa duhovnike in šport in vse tisto zgoraj bi lahko pogledali z druge strani, pa še kaj, kar je poleg tega, da ne gre le narobe, tudi nekoliko prav.
Bistvo današnjega vprašanja ni v tem, ali gledamo iz pozitivističnega ali negativističnega stališča.
Problem je v dejstvu, da se oboje, torej dobro in slabo zgodi hkrati. Oziroma se ne zgodi sam po sebi, ampak je moj pogled na dogodek ali stanje hkraten v dobrem in slabem.
Bi morali tovrstne hkratnosti enkrat ukiniti?