Nekatere struje naravovarstva zagovarjajo stališča, da je človek izključni in popolni krivec za sedanje stanje planeta. Iz tega sledi dokaj enostavna rešitev, odstranimo človeka, pa bo Zemlja spet zaživela v svoji polnosti. Ker je iztebiti človeka nemogoče, se kot kulisa takemu razmišljanju bolj pojavljajo omiljene oblike, ki govorijo o potrebi po zmanjševanju obremenitve planeta z ljudmi, po domače, uravnava populacijske dinamike človeške vrste. Če ne gre za odkrite kampanije, pa se takšno razmišljanje skriva pod marsikatero akcijo okoljevarstvenih "prizadevanj".
Tak radikalizem seveda ni le nesmiselen, ampak kar kontradiktoren. Najprej gre gotovo za to, da si prav aktivisti takih struj nekako ne morejo predstavljati, da bi se populacija človeka dejansko zmanjšala. Namreč, ključno vprašanje je, kje začeti. In aktivisti, pretežno Zahodnjaki, bi skorajda brez izjeme začeli človeško vrsto in njen razvoj radirati na Vzhodu in Jugu. Zakaj se pri vrednotenju človeka že takoj v izhodišču dela tako hude etične razlike, ni jasno. (Če smo radikani v drugo smer, bi bilo verjetno varovanje planeta bolj "uspešno", če bi odstranili tisti del civilizacije, ki ta planet je in ga še najbolj uničuje, mar ne?)
Nesmisli se še nadaljujejo. Npr. kako utemeljiti, da se je živalski svet, v katerega vključujemo človeka, lahko doslej tako razvil v tej isti naravi, da bi po tej isti naravi bil sam sebi nasproten. Če namreč znanstveno verjamemo v evolucijo, je samo v sebi nasprotno, da ta del evolucije, v kateri se razvija človek, enostavno proglasimo za napačnega. Evolucija živega sveta je, tako priznavajo pravi isti, enovit in enoten proces, v katerem veljajo določena pravila za vse, v pozitivnem in negativnem smislu. Zakaj prav za človeka spreminjati pravila?
Pa še. Človek je v bistvu predator, v mnogih t.i. prehranskih piramidah (seveda gre za neskončne prehranske verige) je nekje pri vrhu. Take vrste imajo v ekosistemu zelo pomembno vlogo, in njihova odstranitev pomeni neredko porušenje ekosistema, ali vsaj močan odklon od klimaksa. Kakšen bi torej imelo smisel - že na teoretični ravni - sploh razmišljati, prav pri človeku spreminjati potek evolucije? Je mar kakšno zagotovilo, da se bo narava ohranila takšna, kot si jo mi predstavljamo?
In. Človek naravo dojema na določen način. Taka nam je všeč in takšno smo proglasili. Brez nas samih, narava ne bi bila takšna, morda/verjetno radikalno drugačna. Bi jo takrat, ko bi sami sebe odstranili (seveda nas takrat ne bi bilo), sploh prepoznali kot naravo? Bi tisto sploh bilo to, kar smo radikalno mislili, da bi morala biti narava v svoji prvobitnosti? Že navadne nesnage, ali bakterije ali glive ... ki so prav enakovredni del narave, težko uvrstimo v tisto, kar si za naravo predstavljamo.
In še bi bilo.
Človek je dejstvo in najstvo. Je sestavni del biti te Zemlje, njene narave in življenja kot procesa in bistva bivanja.
Ima pa človek posebno lastnost, namreč, dejanja, in to zavestna dejanja. In radikalna sprememba, če bi jo res hoteli izvesti v smislu odprave izključne in popolne krivde, kakšno si je nadel človek, bi bila, radikalno opustitev nekaterih dejanj. Človeku torej ni potrebno "opustit" oziroma iztrebiti samega sebe, niti se mu ni treba z umetnimi in medčloveško etično vprašljivimi pristopi lotevati redukcije števičnosti samih sebe, začenši pri ljudeh, ki "ne sodijo" v okrog "okrog sebe", ampak je pomembna predvsem radikalna prememba dejanj.
Radikalna sprememba dejanj pa so, za razliko od vehementnih antipopulacijskih gibanj, ki nikakor niso izvedljiva niti teoretično, povsem v naši moči: vsakega posameznika, majhnih skupin in skozi politiko tudi držav in naddržav.
Se je Pariški podnebni sporazum vsaj malo približal dejanjem?