Morda pa naša družba s svojim zdravstvenim sistemom ne teži k temu, da bi zdravila bolnike.
Večina ljudi danes ne loči zdravstva od zdravja. Skoraj vsem se zdi, da je to tako neločljivo povezano, da je kar eno in isto. Torej, kadar govorimo o zdravstvu, v bistvu govorimo o našem zdravju, o mojem zdravju. Mediji in politika so nam to dodatno vcepili v glavo. Če prebiraš, gledaš ali poslušaš te teme, se ti zdi, da se tiče prav tebe, in to na prav tistem področju, na katerem smo zelo občutljivi zaradi samih sebe in svojih najbližjih. Zdravju. Pa je res tako?
Pomislimo samo na to, od česa je naše zdravje odvisno. Človek potrebuje zadosti gibanja in uravnoteženo prehrano. Času in starostnemu obdobju primerno delo. Zadosti kulture ali drugačne duhovne hrane. Primerne družbene razmere. Urejen birokratski del družbe, ki je vsaj za silo zanesljiv in stabilen. Nenazednje, dinamično ravnovesje z drugimi živimi bitji in celotno naravo. In še nekakšen notranji sporazum s časom in minevanjem: torej, ni izključeno, da enkrat tudi umrem. Za kaj od tega potrebujemo zdravstvo?
Namen zdravstva v družbi pravzaprav ni moje zdravje. Za to moram dejansko poskrbeti sam/a. A ne v smislu, da potem zdravniki nimajo z mano nobenega dela in še manj v smislu, da prispevam v javno zdravstveno blagajno relativno veliko denarja, usluge pa plačujem precenjenim kapitalističnim privatnikom. Ne. Za svoje telo in duha sem odgovoren pač sam, kot vsak zrel človek.
Namen zdravstva bi v bistvu moral biti statistično zdravje družbe. In tako zdravstvo tudi deluje, ali vsaj hoče delovati. Seveda je pomembno, da te zdravnik/zdravnica obravnava individualno. A ker je navaden človek kot ti in jaz, tega ne more v popolnosti. Njegova/njena uspešnost se meri statistično, in nekateri primeri so tudi neuspešni. S tem ni pravzaprav nič narobe, če gledamo zdravstvo. In večji odstotek če je uspešnih zdravljenj, bolj je zdravstvo uspešno. Lahko pa seveda ravno jaz padem v tisti nesrečni statistični odstotek ...
Torej. Zdravstvo je statistika in v načelu ne more biti drugače kot statistika. Ja, celo to je, da ta statistika nekoliko niha. Nekaj časa je torej uspešnih primerov več, nekaj časa manj. Poleg tega, da je ta dinamika lahko posledica dejanske dinamike, je lahko seveda tudi posledica razlčnih ain spreminjajočih se meril. No, in ker ne more biti drugače kot statistika, smo krivični, če se jezimo, da npr. ravno meni ali mojim najbližjim ne more pomagati.
---
Statistične dejavnosti so za posameznike krute. Sploh zdravstvo. Prav mene namreč boli, če in kadar me boli. Saj mi sicer ni posebej mar za zdravstvo, če je z meno v se v redu, kajne.
Problem zdravstva samega pa je, da hoče zastopati zdravje. Skoraj kontradiktorno: hoče se postavljati v vlogo moje osebne odgovornosti. To pa običajno ne gre, ker vsak od nas predvsem takrat, ko je zdrav, hoče biti svoboden. In bolj kot ne, smo to večino časa.
Vloga zdravstva v družbi je zato povsem drugačna. Skrbeti mora za zdravje družbe in v primeru naše države se vse bolj soočamo, da je sistem tak, da vzdržuje bolno družbo. Čakalne vrste niso namreč nič drugega, kot zavestno in namerno vzdrževanje bolne družbe. Z njimi pravzaprav malo škodujemo posameznikom in verjetno zelo malo povečujemo tisti nesrečni odstotek posameznikov. Noben zdrav človek seveda ne vstopa v zdravstveni sistem drugače kot po obveznem prispevku. Posameznik ne bo šel k zdravniku ali se postavil v nekajletno vrsto za specialista, če ne bi bil bolan.(Zdravstvo te pojave celo izkorišča, in organizira razne t.i. preventivne in propagandne akcije, ki so sicer same na sebi uspešne, a se verjetno izkažejo kot nemoč predvsem potem, ko mora zdravstvo na tistem področju za bolelega nekaj tudi ukreniti)
In, ker imamo tako vse več bolnih, ki so zaradi čakanja na morebitno miloščino (kot povračilo dolgoletnim vlaganjem) postavljeni v čakalno gručo do čakalne vrste, je pravzaprav dejansko in statistično vse bolj bolna prav družba. To pa pomeni, da je manj uspešna in konkurenčna, da se težje upira razburljivim časom, da je bolj dovzetna za vzporedne psihične in fizične bolezni, in še kaj.
Problem zamenjav v zdravstvu torej ni, da pomotoma zamenjajo bolnike ali način zdravljenja, da menjajo ministre ali direktorje ... Problem zdravstvenega sistema je, da je samo v sebi smisel sistema zamenjalo za smisel reševanja posameznega primera. Oboje je nujno in oboje je prav. A nekaj je sistem, nekaj je posameznik.
Dobro je, če je oboje zdravo. Od česa pa je zdravje odvisno, pa smo nakazali uvodoma v enem od zgornjih odstavkov.