Zdi se, da obstajajo ljudje, ki podatke ali informacije pridobivajo na prav poseben način. Očitno pa je, da so njihovi rezultati daleč najbolj resnični, ker jih je mogoče dobiti. Greza preprost trik, ki je celo nekoliko laž.
Ta trik mogoč (ali ga celo spodbuja) v sedanjem družbenem okolju, kjer t.i. informacije krožijo vsevprek brez usmerjanja, brez vidne logike, celo brez smisla, vsekakor pa brez vsakega argumentiranega nadzora. Nadzor naj bi bil nadomeščen s t.i. demokracijo oziroma svobodo izražanja. Torej - ne gre le za neargumentirano informacijo samo na sebi, ampak gre tudi za odsotnost argumentiranega nadzora. Vsaj na videz.
V javnost torej spustiš neko novico ali podatek, ki ni resničen. Gre lahko za široko paleto od hudih znanstvenih člankov v prestižnih revijah, do zadnjega tvita osamljene mladenke nekje na Grenlandiji. Človek, ki takšno informacijo sproži celo ni nujno da sam ve, ali je resnična ali ne. Pogosto je kar trdno prepričan/a, da je.
Trik pa je v tem, da tako novico lahko spustiš tudi namerno. Torej veš, da morda ni resnična, z objavo pa v bistvu preveriš njeno resničnost. Demokracija oziroma svoboda govora potem naredi svoje. Ob statistično zadostni količini zanikanja ali pripomb pa sprožilec novice lahko svoje prvotne podatke ustrezno popravi.
Primer
Medij objavi novico, da je v glavnem mestu potres zrušil celotno središče. Ker v tistem mestu živi statisično zadosti ljudi, ki lahko taki novici nasprotuje, se zadeva prav hitro reši. Medij ugotovi resnico.
(Mediji seveda zadeve objavljajo bistvno bolj prefinjeno, in prakično v vsakem prispevku je nekaj podatkov, ki so nekako podtaknjeni. Podrobno prebiranje in analizo pa bomo pustili, ker se itak zadeve prej rešijo, preden bi prišli do rezultatov ...)
Upal bi si trditi, da je v mnogih primerih takšen trik kljub delni laži celo etično sprejemljiv. In to zato, ker gre v tem primeru za odnosnostno etiko, ki je vpeta v družbeno okolje, nadzorovana pa je tudi z notranjo osebno etiko, da gre pri obravnavani informaciji za etično nesporne vsebine.