Ljudje hitimo. In nimamo časa. Imamo veliko načrtovanih ali naključnih opravkov, ki se nam motajo po glavi ali pa ne, in zasedajo naše misli in bržkone tudi podzavest. Lahko celo zbolimo, pa ne vemo, da zaradi stistke, ki jo niti ne čutimo, in smo si jo porvzročili kar sami - samo zato, ker smo hiteli.
Problem hitenja, se zdi, ni v hitemju samem, ampak v odlašanju (ali odlaganju). Redki/redko namreč hitimo zato, ker imamo objektivno res veliko dela, oziroma nam bodo opravki vzeli dejansko več časa. Najpogosteje hitimo, ker se npr. nujnim opravkom hočemo izogniti. In namesto da bi jih opravili ali se jih vsaj lotili in s tem pregnali strah pred njimi, bežimo. In v tem begu se jezimo sami nase in na ves svet in na stvari, ki bi jih pač morali opraviti.
Otrok učenje odlaša na zadnji trenutek. Pa ves čas nekje v eni od plasti zavesti ve, da bi bilo bolje, če bi to učenje opravil takoj zdaj. Seveda mu/ji je tudi žal, da ga ni že opravil. In tako živi v precepu med tistim žal iz preteklosti in nujno iz prihodnosti. Namesto užitka sedanjega trenutka se postopno povsem privaja v razbiti sedanjik; razbit med včeraj in jutri.
Odrasli nismo nič drugačni, in prav slab zgled otrokom. Današnji trenutek uporabljamo za neredko nepotrebne reči, ki niti ne gladijo problemov, ki smo si jih nakopali v preteklosti in so nespremenljivi, niti ne krmilijo prihodnosti, v kateri bi morda lahko še nekaj storili, pa verjetno ne bomo utegnili. Ja, sploh pa sedanjega trenutka nismo sposobni obrniti v zadovoljstvo. Samo zato seveda, ker hitimo, in od hitenja enostavno ne zmoremo stran.
To stisko razcepljenosti med včeraj in jutri smo pravzaprav kar poimenovali hitenje.
Problem hitenja ni čas. Zato odločitve za čas ne more biti. Čas namreč teče po svoje in je očitno ena redkih reči na tem svetu, ki ga nikakor ne moremo spremeniti. Truditi se spreminjati čas tako, da ne bi več hiteli, da bi se torej rešiti te strašne precepljenosti med včeraj in jutri, je torej nesmiselno.
Je torej obupati?
Ne. Rešitev je drugačna. Ni časovna in ni v hitenju. Je v prioritetah. Človek namreč dela tisto, čemur daje prednost. Akcijsko se neprestano odločamo med dejavnostjo za to ali za ono; ali nič (zaradi česar bomo najbrž ostali v precepu). Znotraj sebe lahko dajemo več prednosti tem ali onim mislim; ali nobenim (zaradi česar bo preceljenost med včeraj in jutri verjetno podzavestna). Moralistično bi rekli, da se lahko vsak trenutek odločamo za dobro ali slabo ali celo zlo - zaradi česar bodo verjetno srečni ali nesrečni naši bližnji.
Prioriteta je, začuda, lahko tudi čas sam. Dati času čas torej, in to ta trenutek. Potem ga bo veliko.