Zadeve postajajo čudne, mar ne? Nekateri pravijo tako, drugi diametralno drugače. Ne le, da obstajata dva bregova: zagovorniki in nasprotniki obstoja podnebnih sprememb, obstajata celo tabora, ali so podnebne sploh spremembe, ali gre za posebno obliko statike.
Zmešnjava je posebej čudna zato, ker se pravzaprav ne ve, kdo je za kaj pristojen. Torej, kakšna je vloga znanosti - in predvsem, katere znanosti - kaj bi morali delati politiki, kako naj z razvpitimi nevladniki, in kaj naj storimo mi, navadni ... Tako se potem očitno dogaja, da nihče prav veliko ne stori, oziroma, da vsak zase misli, da je (ne)pristojen za neko reč. Ali pa preveč pristojen ...
Globalne okoljske spremembe in ukvarjanje z njimi očitno nimajo nobene vloge kot same na sebi. Svet se spreminja, kot se pač spreminja. Zemlja gre s svojo naravo svojo pot. Človek seveda vpliva, a vse kar lahko stori je, da spremeni svoj vpliv. Torej se nečemu odpove - to je edina pot. Žal doslej prav nobena prizadevanja, niti znanstvenikov, niti politikov, niti nevladnikov in še najmanj nas navadnih, ni šlo v konkretizacijo ideje odpovedi - vsaj tistemu, česar imamo preveč.
Ukvarjanje s podnebnimi spremembami je, takorekoč, nesmiselno.
Imajo pa okoljske spremembe in pretirano ukvarjanje z njimi vseeno in predvsem eno pozitivno lastnost. Zbujajo nam vest. In to trajno, skorajda versko-grešno. Morda je to tudi edini trajnostni rezultat stalne bitke za trajnostnost. Ta trajnostnost seveda še ni rešitev.