Kako bi človek mogel spregledati tako pomemben in hkrati prisrčen praznik, kot je Božič. Kajne, pravkar se bo zgodil, mnogi pa še kar drvijo: eni v delu, drugi v nakupih, tretji po seznamih zabav, pravzaprav vsi pa v iskanju samih sebe. Verstva so že oddavna slutila tovrstne ali kakšne drugačne predpraznične mrzlice, zato so skušali verski veljaki čustvene pretrese preprečiti in ljudi usmeriti v bolj resne priprave. Seveda so jim "nasprotniki" vedno stali poprek in se pulili za uboge duše.
Mimobežnost je verjetno najbolj značilna lastnost begavega iskanja samega sebe. Človek pri tem seveda ne beži le pred drugimi, ampak predvsem mimo sebe. Nekakšen začaran krog torej.
In ker smo v digitalni dobi, ko so kartice in vizitke nepotrebna navlaka, tudi stanejo, predvsem pa zaradi porabljenega papirja "uničujemo" gozdove, se prav priležejo elektronska sporočila, ki so koneckoncev res zelo ekološka. V podrobnosti te ekološkosti se tukaj ne bomo poglabljali.
Elekstronsko pismo je lahko zelo dragoceno. Seveda nima čara rokopisa, v katerega človek da del sebe, ohranja pa vsebino. Vsebina želje pa je pravzaprav največ, kar lahko človek posreduje ob prazniku. Ob njej se vidi, ali je mislil na naslovljenca ali naslovljenko, ali je začutil tiste oči, in misel, ki bo vsebino prebrala, morda zvok glasu, če ga bo nekdo prebral naglas, ali bo vedel, kako je bilo človeku toplo, da mu je nekdo pisal, in to pisal z vsebino.
Vse bolj redki vsebino premorejo. Še bolj redki premorejo vsebino, ki gre dotičnemu naslovljencu.
Upam samo, da vas letos ne bo zadelo preveč mimobežnih voščil v obliki skp:, bcc:, sms; mms, ipd. in da vas bo vsebina blagoslavljala. na obeh straneh voščila.