Če človek hodi po tujini, predvsem, če spoznava konkretne ljudi, konkretne projekte, konkretne tokove in dogodke - toerej ne tistih, ki jih objavljajo mediji - se nad diplomacijo nekaterih majhnih držav pravzaprav zlahka zgrozi. Vtis je namreč, še več kot vtis, da mnogi, ki delajo oziroma naj bi predstavljali te države v tujini, zgubljajo stik z domovino. Delujejo nekako po svoje, recimo, po svojih najboljših močeh skušajo nekaj pripomoči. Pa verjetno ni kakšnega hudega učinka.
Pa to niti ni tako kritično.
Bolj je hudo, da/ko/če domača "diplomacija" zavaja svoje ljudstvo glede uspehov ali neuspehov na mednarodnem področju. V majhni jezikovni skupini je to dokaj enostavno. In če ljudstvo nerado kakorkoli pogleda čez plot, še toliko bolj.
Tako se nam dogaja, da neke javne osebe, hudo, s težkimi besedami (zavitimi v neko kvazidiplomatsko retoriko) grozijo neki mednarodni organizaciji, da jo bodo npr. tožile, da se bodo uprle, da bodo pokazale svoje mišice ... A tega ne storijo konkretno napram tisti organizaciji, ampak kar v domačih medijih.
In to je tudi vse.
Celotna diplomacija tako ostane lepo zapakirana v od-danes-do-jutri-medijih. Jutri se pozabi, ljudstvo pa je - tako se zdi - prepričano, da so diplomati zanje in njihovo državo naredili vse naredili vse.
Pa vendar obstajajo nekatere majhne države in majhni narodi, celo nepriznani, ki so sposobni v mednaroden prostoru, ki je sicer res precej zapleten, delovati sebi v prid. Najprej seveda s primerno in taktično komunikacijo. Potem s pravilno dinamičnim političnim in kadrovskim šahiranjem. Predvsem pa s pristopom, po katerem pravo pošto pošiljajo pravemu naslovniku, oziroma se za nastali problem obrnejo na tisti naslov, ki se ga zadeva tiče in ki zadevo v dialogu lahko začne reševati.
Pravzaprav enako velja tudi na zasebni/osebni ravni.