Včasih je pri poslu veljalo, da beseda drži. Torej, kar sta si dva/e - pred pričami ali brez - obljubila in se dogovorila, sta tudi izpolnila/i. Potem je prišlo obdobje, ki je bilo treba vsak dogovor prepisati na papir in podpisati. Ko še to ni bilo zadosti, se je v določene obrazce vpisalo nekaj malega vsebine, ostale besede pa so se nanašale na proceduralne zadeve, ki jih je neredko na vsako stran parafiral nek uslužbenec, ki je zadeve "obvladal" ne glede na to, ali je vedel, za kaj točno gre - vedel je le to, da gre za neko proceduro, ki mora biti skladna z neko drugo proceduro. Ker se je cena papirja očitno spremenila - iz denarnih ali celo okoljskih razlogov - se je začelo uvajati digitalno avtorizacijo. Dokument je veljal, če ga je nekdo digitalno podpisal, pristnost pa so namesto sodnih forenzikov grafologov zagotavljale razne varnostne agencije, predvsem državne.
V prihodnje se zdi, da ne bo nobena reč več veljala. Politični vrhovi v evrodemokraciji namreč dajejo zanimiv zgled. Nekdo nekaj podpiše, a v bistvu ne podpiše. Nekdo je pristojen za podpis, a pravzaprav ni niti pristojen, niti pooblaščen/a. Nekdo nekaj podpiše, jutri pa odpodpiše, ker je bilo ugotovoljeno, da tisti podpis pravzaprav ni bil podpis, čeprav je bil, oziroma da je bila le parafa, da je bil torej le signal, da se nekaj namerava podpisati, če bo seveda sploh kdo, ki bi to podpisal ali lahko podpisal. Parafa tudi pomeni, da je tisti/tista podpisal/a le proceduro, nikakor pa ne vsebine. Nazadnje se zamegli tudi zgodovinsko "silno" pomembno linijo "napredka" od držati besedo preko lastnoročnega podpisa do digitalnega potrdila.
Podpis je pravzaprav eden najboljših obrazov človeka posameznika. Še bolj pa beseda - in še posebej, če ta drži.