Zdi se, da Evropa vseeno ostaja nekako dvotirna, in sicer po principu Zahod-Vzhod. Torej, na Zahodu je po mnenju zahodnjakov in vzhodnjakov vse skupaj bistveno bolj vse prav in dobro in uspešno in svobodno in demokratično ..., na Vzhodu pa nekako bolj zaprto, zadrgnjeno, nugodno, prisiljeno, počasno, zanikrno. Naj ponovim: vzhodnjaki in zahodnjaki gledamo na oba evropska "razvojna" tira enako, obojim se namreč zdi tako.
Poleg tega se na obeh straneh nekakšne nevidne zavese ohranja še nerazumljiv in napačen občutek razdalje, torej oddaljenosti drug od drugega. Italijanu se zdi Slovenija bistveno bolj oddaljena kot Anglija. Belgijcu je Španija nepirmerno bližje kot Češka. Nemcu je celo Grčija bližje kot Srbija ali Romunija. Podobno je na Vzhodu, kjer so ljudem zahodne države pravzaprav neskončno in nedosegljivo daleč - če pa so že dosegljive, so to le na način poniževanja, manjvrednotnega kompleksa in nerazumljivega občutka manj/večvrednosti.
Kaj takšno stanje pomeni za Evropo kot - kljub vsemu - dokaj enoten kulturni prostor, je vprašanje. Namreč, prav tako imenovane svoboda, demokracija, pravičnost, uspešnost, ekonomska rast in te reči, prihajajo v nekakšen notranji absurd. Zdi se, da globalizacija še zdaleč ne deluje tako, kot si jo evroameričani zamišljamo. Zdi se, da prav ze zahodne "vrednote" delujejo proti civilizaciji, ki jih je izumila - ali vsaj proti delu civilizacije. Zdi se, da smo v samozaverovanosti pozabili, da obstajajo tudi druge človeške kulture, ki so enako človeške kot naša.
Če človek takole delovno in delavno potuje po tujih državah, se predvsem pri konkretnih delih in konkretnih pogovorih hitro pokažejo razlike. Ne govorim torej o bleščečih konferencah, polsindikalnih simpozijih, izletniških "strokovnih" ekskurzijah. Govorim o delu, kjer je dejansko čutitit nekaj pridevnikov iz prvid dveh odstavkov.
In smer, v katero se vse skupaj v današnji evropski družbi giblje, je pravzaprav bolj pomembna, kot stanje. Kljub nekakšni zaplankanosti Vzhoda in mnogih nerazumljivih, nedemokratičnih, nesvobodnjaških, ekonomsko neuspešnih potezah ... se mi zdi, da je preživetvena krivulja duha na Vzhodu usmerjena bolje kot na Zahodu.
Idealno bi sicer bilo, da bi obe polovici Evrope delovali skupaj. A ta trenutek smo očitno oboji preveč "demokratični".