Podjetja, ustanove, javne in zasebne, izobraževalne in promocijske. Vse jo imajo, komunikacijsko strategijo namreč. Če je nimajo, je verjetno nekaj narobe. Tudi posamezni projekti - tisti za EU denar jo morajo imeti obvezno že v prijavnici -, ali posamezne osebe, ki načrtujejo biti uspešne. Pravzaprav je dobra komunikacija lahko več kot samo delo - približno tako, kot dandanes dobra trgovina prinese na Zahodu več kot kakovost samih izdelkov. Zato so podjetja, ki ospešne strategije pripravljajo, običajno lahko draga.
Strategije, ki so naštete zgoraj v bistvu niso komunikacijske, ampak neredko zgolj propagandne. Na čim bolj poslovno uspešen način morajo prodajalci stvari ali storitev doseči, da jih javnost opazi in da njihovo ponudbo sprejme ter zanjo plača.
Tudi v idealističnem svetu obstajajo komuniacijske strategije. Na primer za javno zdravje, za varstvo narave, za varnost otrok, proti vojnam in nasilju, za pismenost, splošno kulturo in podobno. Tudi te imajo podoben cilj kot zgornje, le učinek je načrtovan bolj dolgoročno, in blaginja, ki naj bi bila poglavitni sad takšne strategije se lepo raporedi na širšo skupnosti. Tudi te strategije nekdo pripravi, in javna služba, ki jih plača, je seveda podvržena raznim omejitvam, ki niso ekonomske narave, ampak prej politične, najpogosteje pa povsem nepomembne. Skratka, tovrstne komunikacisjek strategije so običajno enako obsežne, v pripravah sodelujejo podobno pomembna imena. in neredno so precej cenejše kot marketinške. Cenejše so tudi zato, ker cilj naročniku ni povsem jasen in niti ni pomemben, saj lahko javna služba iz davčnih zalog pridobi ponovitev denarja in ne bo propadla zaradi zavožene naložbe v komunikacijo. Ob večkratnih ponavljanjih, ki pri birokraciji zahodnega tipa niti ni tako redko in postaja celo uspešen posel sam na sebi, se lahko zgodi, da je na koncu seštevek stroškov celo višji, kot bi bil, če bi dali strategijo v izdelavo usposobljenemu in visoko cenjenemu podjetju.
Ker si javne ustanove pogosto med seboj pomagajo - nenazadnje se financirajo iz istega proračuna - ni redko, da pri pripravi sodelujejo akademske inštitucije. Nikakor ni mogoče zanikati, da o komunikacije ne bi nič vedeli. Celo zelo veliko vedo, kar največ je možno. A problem je, da vedo veliko teorije, ki pa v praktični izvedbi strategije le redko lahko uspe. Žal imamo veliko takšnih primerov na področjih izobraževanja, zdravstva, naravovarstva in celo politike. Debela in lepo oblikovana poročila z (navidez) nazornimi usmeritvami zgrešijo osnovi cilj: komunikacijo. V bistvu so teoretično povem pravilne, a praktično komunikacijo zgrešijo že kar same - kaj šele, da bi v uspeh usmerjale in uravnavale naročnika oziroma komunikacijo, ki jim je naročena.
Vsekakor je torej boljša rešitev, da komunikacijsko strategijo pripravi ne le interdisciplinarna skupina, ampak da jo pripravi skupina teoretikov in praktikov.
Najboljšo komunikacijsko strategijo pa vedno lahko pripravijo predvsem tisti, ki konkretno komunicirajo, in to ne le z letaki, predavanji, delavnicami, ampak predvsem s konkretnimi stiki, še najbolj pa s konkretnim delom in sodelovanjem na terenu. Skupno delo, ki ga izjemno redko srečaš kot del neke komunikacijske strategije, je pravzaprav najbolja komunikacija.
30. jun. 2016
29. jun. 2016
O nebesih in peklu, in vilicah
Znana je prispodoba rezlike med nebesi in peklom. V obeh krajih (naj bosta v tukajšnjem ali kakšnem kategorično drugem življenju) sedijo ljudje za polno obloženo mizo in se pripravljajo k jedi. Oboji imajo v rokah vilice s strašansko predolgimi ročaji. V peklu se na vse načine trudijo, kako bi hrano z mize nosili sami sebi v usta, a jim ne uspe, ker so ročaji pač predolgi in vilice nikakor ne morejo obrniti, da bi se nasitili. Tako se izčrpavajo ob polni mizi dobrot. V nebesih gre drugače: ljudje tam z dolgoročajnimi vilicami hranijo vsak svojega bližnjega čez mizo. Ročaji so namreč ravno prav dolgi, da lahko nasadijo hrano in jo čez mizo nesejo sočloveku v usta. Vilice torej nikakor niso predolge.
Verski moralizatorji take prispodobe pogosto uporabljajo za prikaz stanja med ljudmi, še večkrat pa kot grožnjo, kaj se bo zgodilo, in kaj se dogaja, če mislimo samo nase in na basanje lastnega trebuha. Prispodoba je res močna in res nekoliko versko obarvana, čeprav, kot smo že nakazali, takšen pekel ali takšna nebesa neredko opažamo tudi v svetu, v katerem živimo zdaj.
Problem verkega moralnega nauka iz te zgodbe pa ni v hrani in preobilju, ampak materializirana duhovnost. Namreč, redki, izredno redki pomislijo, da pri hrani, ki je v onostranskih ali tostranskih nebesih in v peklu na mizi ne gre (le) za materialne dobrine, ampak predvsem za duhovne, za dejanja, za vrline, za odpiranje in posredovanje človekove notranjosti. Celo za molitev, ki je ključno orodje vsake vere: je na svetu sploh kakšen vernik, ki nikoli (sebično) ne moli zase, ampak vedno za druge? Je kdo, ki se na Boga vedno obrača za pomoč drugim? Je torej kdo, ki v svoji moralizatorski vnemi svoje duhovne vilice s "predolgim" ročajem uporablja tako, kot jih ljudje v gornji prispodobi nebes?
Verski moralizatorji take prispodobe pogosto uporabljajo za prikaz stanja med ljudmi, še večkrat pa kot grožnjo, kaj se bo zgodilo, in kaj se dogaja, če mislimo samo nase in na basanje lastnega trebuha. Prispodoba je res močna in res nekoliko versko obarvana, čeprav, kot smo že nakazali, takšen pekel ali takšna nebesa neredko opažamo tudi v svetu, v katerem živimo zdaj.
Problem verkega moralnega nauka iz te zgodbe pa ni v hrani in preobilju, ampak materializirana duhovnost. Namreč, redki, izredno redki pomislijo, da pri hrani, ki je v onostranskih ali tostranskih nebesih in v peklu na mizi ne gre (le) za materialne dobrine, ampak predvsem za duhovne, za dejanja, za vrline, za odpiranje in posredovanje človekove notranjosti. Celo za molitev, ki je ključno orodje vsake vere: je na svetu sploh kakšen vernik, ki nikoli (sebično) ne moli zase, ampak vedno za druge? Je kdo, ki se na Boga vedno obrača za pomoč drugim? Je torej kdo, ki v svoji moralizatorski vnemi svoje duhovne vilice s "predolgim" ročajem uporablja tako, kot jih ljudje v gornji prispodobi nebes?
28. jun. 2016
Zrcaljenje zrcala
Zdi se, da današnji mediji vse manj poročajo o nekih dogodkih, in vse več zrcalijo dogodke, ki se dejansko zgodijo. Vendar zrcalo ni popolno, ampak dejanskost najprej obrne, potem pa še nekoliko ukrivi. Razlogi so različni in očitno gre za poslovno uspešnejši model.
Je razlog v poskusih zavajanja? Verjetno ne, oziroma v redkih primerih, ko pride ukaz "od zgoraj". Torej, ko gre za režirano poročanje z določenim namenom, ki pogosto ni neposredno povezan z medijem samim. Tako npr. v neki politični kampaniji neka "neodvisna" časopisna hiša, v upanju na kasnejše dobrobiti očitno, podpira eno opcijo. Vsebina in sedanjost ji torej nista pomembni. V teh primerih pravzaprav sploh ne gre za zrcaljenje, ampak bolj za "ustrezno" prevajanje.
Je razlog v zakrivanju ali namernem povečanju zanimivosti? Morda. Življenje samo na sebi je namreč resno, in prikazovanje resnega življenja bi bilo morda celo moralno sporno. Zato je nujno prikazati zadeve nekoliko prikrojeno, saj sicer le preveč vdremo v zasebnost udeležencev. Življenje je tudi neredko dolgočasno, in, kdo bi bral novice o večmesečnih premirjih, če pa se vsake toliko časa zgodi ena huda bitka. In kdo bi bral o treningih nogometašev, ko pa je pomembna tekma, in končno nič drugega kot zadetek.
Je razlog v aktivni paticipaciji? Očitno je to še najbolj. Namreč, če prebereš novico, ki je povsem naturalistično daktilografska, te pravzaprav nič ne zadene, celo odbije, še preden prideš do konca. V njej bralec ne vidi samega sebe. Če pa je vsebina obrnjena in nekoliko prikrojena, me kot bralca vznemirja, in ker je vseeno nekakšno zrcalo, je posrednik - npr. novinar - dosegel svoj zrcalni namen: mene je spodbudil, da razmišljam in (v sebi) iščem, kaj je pa zares bilo, kaj se je torej dejansko zgodilo. Ali to lahko sploh ugotovim, je zame seveda vprašljivo, saj niti s primerjanjem različnih (spet zrcalnih) medijev - ki vsebine neredko kar medsebojno (zrcalno) prepisujejo - težko pridem do jedra. Medijski krog je tako zaključen, in jaz v njem.
Redka zrcala - če sploh - so idealna, in vsako zcaljenje sliko nekoliko spremeni, če ne drugega, jo oslabi.
Je razlog v poskusih zavajanja? Verjetno ne, oziroma v redkih primerih, ko pride ukaz "od zgoraj". Torej, ko gre za režirano poročanje z določenim namenom, ki pogosto ni neposredno povezan z medijem samim. Tako npr. v neki politični kampaniji neka "neodvisna" časopisna hiša, v upanju na kasnejše dobrobiti očitno, podpira eno opcijo. Vsebina in sedanjost ji torej nista pomembni. V teh primerih pravzaprav sploh ne gre za zrcaljenje, ampak bolj za "ustrezno" prevajanje.
Je razlog v zakrivanju ali namernem povečanju zanimivosti? Morda. Življenje samo na sebi je namreč resno, in prikazovanje resnega življenja bi bilo morda celo moralno sporno. Zato je nujno prikazati zadeve nekoliko prikrojeno, saj sicer le preveč vdremo v zasebnost udeležencev. Življenje je tudi neredko dolgočasno, in, kdo bi bral novice o večmesečnih premirjih, če pa se vsake toliko časa zgodi ena huda bitka. In kdo bi bral o treningih nogometašev, ko pa je pomembna tekma, in končno nič drugega kot zadetek.
Je razlog v aktivni paticipaciji? Očitno je to še najbolj. Namreč, če prebereš novico, ki je povsem naturalistično daktilografska, te pravzaprav nič ne zadene, celo odbije, še preden prideš do konca. V njej bralec ne vidi samega sebe. Če pa je vsebina obrnjena in nekoliko prikrojena, me kot bralca vznemirja, in ker je vseeno nekakšno zrcalo, je posrednik - npr. novinar - dosegel svoj zrcalni namen: mene je spodbudil, da razmišljam in (v sebi) iščem, kaj je pa zares bilo, kaj se je torej dejansko zgodilo. Ali to lahko sploh ugotovim, je zame seveda vprašljivo, saj niti s primerjanjem različnih (spet zrcalnih) medijev - ki vsebine neredko kar medsebojno (zrcalno) prepisujejo - težko pridem do jedra. Medijski krog je tako zaključen, in jaz v njem.
Redka zrcala - če sploh - so idealna, in vsako zcaljenje sliko nekoliko spremeni, če ne drugega, jo oslabi.
26. jun. 2016
Brez lastništva
Lastništvo je običajne sestavni del materialističnega modela življenja. Tu ne gre za politični sistem ali nasprotje idealističnemu modelu. Tudi ne za politološko vprašanje, ali je lastnina zasebna, družbena ali še kakšna drugačna. Gre za enostaven vsakdan, v katerem se materialne dobrine sveta nekako opredeljujejo za moje, tvoje, naše, vaše, njihove; nikogaršnje ali vseh.
Če torej vztrajamo v materialistničnem ali "stvarnem" modelu življenja, se neredko trudimo, da bi tudi zadeve, ki imajo kategorično drugačen pomen, uvrstili v ta svet. Predvsem jih hočemo olastniniti, kot lastninimo predmete. In to nam je že dodobra uspelo pri vrednostah, verovanjih in mistiki, celo pri čutanju. To je moje, ono je tvoje. Tako je npr. neka vrlina "moja". To pa ni res, ampak je pravzaprav - če hočemo, da ostane vrlina - le obratno: jaz sem njen, moja dejanja so del vrline, ki je nadlastniška, tudi nadštevna in nadopisljiva. Ko postane moja namreč izgubi svoje bistvo vrlosti. Podobno katerkoli lastnost neke reči: lastnost je sama na sebi, in če si jo prilastim, jo v bistvu omejim, ujamem jo v meje svoje zmožnosti dojemanja. S tem oropam tisto reč, hkrati pa oropam sebe, saj si zaprem možnosti spoznavanja in širitve dojemanja.
Marsikatere nesnovne reči tega sveta si ljudje prilaščajo. Npr. kultro, znanje, verovanje. Kar organizacije smo si ustvarili, ki so varuhi - in v najtežjih primerih izključevalci drugih - vsega tega. Pri verskih organizacijah, ki so na tem področju organizacijsko najbolj daleč, se zadeve že kar dobro kristalizirajo. Prevsem neverniki zato hitro opazijo, da si neka religija izključujoče prisvaja npr. moralo. Pazimo: ni priblem, da jo izvaja ali uči, ampak je težava, če si jo izključujoče prisvaja. Podobno spoznavamo pri znanostih, kjer samo "jaz", ali samo "mi", - običajno znotraj neke paradigme medsebojno potrjeni - vemo, kako je to, kaj in kako je nekaj znanstveno in zato edino in izključno veljavno. In s kulturo in organizirano umetnostjo ni posebej drugače. Je naša in vaša: in naša seveda presega vašo.
Poleg tega, da pri omenjenih duhovnih rečeh vse ni absolutno in očitno obstaja zadosti neprilaščanja, da se zadeve ohranjajo, ima ta svet srečo, da so nekatere reči doslej vseeno ostale neprilastljive. Tudi če odmislimo tisti antimaterialistični model, ki ga večinoma imenujemo idealistični, in ima prav tako "stvarni" svet npr. svet vrednot, čutenj, verovanj, mistike - ta svet pogosto povezujemo z moralo in religijami in je v mnogih primerih celo popredmeten ali personificiran. Obstaja še nekaj.
To je torej svet, ki je že sam na sebi gibljiv - in ga celo ne bi bilo, če bi miroval. To je svet, ki se ne meni za naš pogled materializma ali idelaizma ali katerekoli druge podobne kategorizacije, kaj šele ideologije. To je svet, ki je skupaj z materialnim in nematerialnim, tudi še nedojetim in celo nedojemljivim. Torej: procesi, odnosi, lastnosti, dogodki v prostor-času ... in najbrž še kaj.
Če torej vztrajamo v materialistničnem ali "stvarnem" modelu življenja, se neredko trudimo, da bi tudi zadeve, ki imajo kategorično drugačen pomen, uvrstili v ta svet. Predvsem jih hočemo olastniniti, kot lastninimo predmete. In to nam je že dodobra uspelo pri vrednostah, verovanjih in mistiki, celo pri čutanju. To je moje, ono je tvoje. Tako je npr. neka vrlina "moja". To pa ni res, ampak je pravzaprav - če hočemo, da ostane vrlina - le obratno: jaz sem njen, moja dejanja so del vrline, ki je nadlastniška, tudi nadštevna in nadopisljiva. Ko postane moja namreč izgubi svoje bistvo vrlosti. Podobno katerkoli lastnost neke reči: lastnost je sama na sebi, in če si jo prilastim, jo v bistvu omejim, ujamem jo v meje svoje zmožnosti dojemanja. S tem oropam tisto reč, hkrati pa oropam sebe, saj si zaprem možnosti spoznavanja in širitve dojemanja.
Marsikatere nesnovne reči tega sveta si ljudje prilaščajo. Npr. kultro, znanje, verovanje. Kar organizacije smo si ustvarili, ki so varuhi - in v najtežjih primerih izključevalci drugih - vsega tega. Pri verskih organizacijah, ki so na tem področju organizacijsko najbolj daleč, se zadeve že kar dobro kristalizirajo. Prevsem neverniki zato hitro opazijo, da si neka religija izključujoče prisvaja npr. moralo. Pazimo: ni priblem, da jo izvaja ali uči, ampak je težava, če si jo izključujoče prisvaja. Podobno spoznavamo pri znanostih, kjer samo "jaz", ali samo "mi", - običajno znotraj neke paradigme medsebojno potrjeni - vemo, kako je to, kaj in kako je nekaj znanstveno in zato edino in izključno veljavno. In s kulturo in organizirano umetnostjo ni posebej drugače. Je naša in vaša: in naša seveda presega vašo.
Poleg tega, da pri omenjenih duhovnih rečeh vse ni absolutno in očitno obstaja zadosti neprilaščanja, da se zadeve ohranjajo, ima ta svet srečo, da so nekatere reči doslej vseeno ostale neprilastljive. Tudi če odmislimo tisti antimaterialistični model, ki ga večinoma imenujemo idealistični, in ima prav tako "stvarni" svet npr. svet vrednot, čutenj, verovanj, mistike - ta svet pogosto povezujemo z moralo in religijami in je v mnogih primerih celo popredmeten ali personificiran. Obstaja še nekaj.
To je torej svet, ki je že sam na sebi gibljiv - in ga celo ne bi bilo, če bi miroval. To je svet, ki se ne meni za naš pogled materializma ali idelaizma ali katerekoli druge podobne kategorizacije, kaj šele ideologije. To je svet, ki je skupaj z materialnim in nematerialnim, tudi še nedojetim in celo nedojemljivim. Torej: procesi, odnosi, lastnosti, dogodki v prostor-času ... in najbrž še kaj.
25. jun. 2016
Kompas
Malokateri človekov tehnični izum je svetu prinesel tako pomemben napredek kot je to kompas. Z današnjega vidika sicer neugledna stvar, brez vsake "tehnologije", pravzaprav preprost magnet, skorajda lebdeč. Dandanes, v dobi elektronike in vsega tega, ga tako rekoč omalovažujemo, saj s svojo preprostotjo enostavno ne sodi več v naše delovno, izobraževalno ali zabavno okolje.
Pa vendarle, človekov način življenja se je s kompasom bistveno spremenil, predvsem so se mu razširila obzorja. Dotlej kratke razdalje, kjer je teren obvladal glede na bližnje hribe ali čas, ko je na nebu videl sonce ali zvezde, so zamenjala daljša potovanja skozi meglene in turobne dneve, po neskončnih ravninah in pustah, predvsem pa po morju. Tu seveda brez dobrega sekstanta ali sorodnih priprav tudi ni šlo zlahka. In nenazadnje, s kompasom je mogoče uspešneje potovati po gozdovih, kjer človek zaradi dreves ne vidi gozd.
Človekovo duhovno okolje se neprestano spreminja. Izumlja si nove, naprednejše stroje, s katerimi si pomaga hoditi po svetu in v svetu. Preproste reči se umikajo zapletenim in te še naprej zelo zapletenim in morda gre celo v neobvladljivo zapletene. Človek izgubi neposredno povezavo s stvarjo, ki jo upravlja, tudi s stvarjo, ki naj bi mu pomagala v življenju, in žal tudi s takimi, ki jih v življenju nujno potrebuje. Med človeka in stvar se postavi posrednik, serviser, programer, načrtovalec, upravljalec, ki "zna" s stvarjo delati, ki obvlada tehnologijo, družbene razmere, in tudi notranjost tako in drugače. Nujnost postanejo različni posredniki, ki med menoj, človekom, in stvarjo, na primer življenjskim orodjem kot je kompas, vzpostavijo bistveno drugačen odnos. In "kompas" ni več orodje v mojih rokah, ampak orodje nekoga drugega, ki mu ne le zaupam, da upravlja s strojem namesto mene, ampak mu zaupam tudi pot, po kateri sicer mislim, da bi me kompas lahko pripeljal do željenega ali vsaj zaslutenega cilja.
Izgubiti kompas je verjetno za popotnika svetovnih širjav ena največjih možnih tragedij. Ker je Zemlja okrogla, namreč potem v njeni širini ne obvlada več, v katero stran je ta zemlja obrnjena, oziroma bolje, v katero smer te okrogline naj se on ali ona sploh giblje, ali še bolje, kako je na in v tej poti sploh z odnosom med njim in Zemljo. Človek postane tavajoč, nenamerno krožeč in končno brezciljno obupajoč. .
Sreča človeka in vsakega živega bitja je ta, da kompas za svoj odnos do Zemlje nosi v sebi. Pravzaprav ne obstaja noben posrednik, noben družbeni voditelj, noben guru ali duhovnik, noben zvezdnik ali znanstvenik, prav noben, ki bi ta kompas človeku lahko vzel. Človek ga lahko le da samo od sebe. In prav tu se obrne zadeva: tavanje, brezciljno kroženje in mukotrpno obupovanje namreč niso posledica izgubljenega kompasa, ampak je izguba kompasa posledica moje opustitve biti človek. In to pomeni to, da človek da v upravljanje svoj kompas: ne biti več človek.
Zdi se - čeprav nas lažnivi posredniki prepričujejo nasprotno - da kompas v svojem bistvu nosi tudi vsaka skupina, vsak narod, civilizacija, morda kar celo človeštvo. In živeti na tej zemlji, če gre za neko državo, ali živeti na tej Zemlji, če govorimo o človeštvu, ni prav nič drugega, kot dnevno, celo neprestano stalno odkrivanje in potrjevanja kompasa, preprostega kompasa, ki je v našem zgodovinskem spominu, zavzetosti za sedanji trenutek, in vizionarstvu, ki edino lahko v prihodnje odganja lažnive posrednike in nas razpoloži v zdrav odnos do vsega kar zmoremo dojemati na tem svetu, predvsem narave in sočloveka, obojega v njuni njunosti na zunaj in navznoter.
Pa vendarle, človekov način življenja se je s kompasom bistveno spremenil, predvsem so se mu razširila obzorja. Dotlej kratke razdalje, kjer je teren obvladal glede na bližnje hribe ali čas, ko je na nebu videl sonce ali zvezde, so zamenjala daljša potovanja skozi meglene in turobne dneve, po neskončnih ravninah in pustah, predvsem pa po morju. Tu seveda brez dobrega sekstanta ali sorodnih priprav tudi ni šlo zlahka. In nenazadnje, s kompasom je mogoče uspešneje potovati po gozdovih, kjer človek zaradi dreves ne vidi gozd.
Človekovo duhovno okolje se neprestano spreminja. Izumlja si nove, naprednejše stroje, s katerimi si pomaga hoditi po svetu in v svetu. Preproste reči se umikajo zapletenim in te še naprej zelo zapletenim in morda gre celo v neobvladljivo zapletene. Človek izgubi neposredno povezavo s stvarjo, ki jo upravlja, tudi s stvarjo, ki naj bi mu pomagala v življenju, in žal tudi s takimi, ki jih v življenju nujno potrebuje. Med človeka in stvar se postavi posrednik, serviser, programer, načrtovalec, upravljalec, ki "zna" s stvarjo delati, ki obvlada tehnologijo, družbene razmere, in tudi notranjost tako in drugače. Nujnost postanejo različni posredniki, ki med menoj, človekom, in stvarjo, na primer življenjskim orodjem kot je kompas, vzpostavijo bistveno drugačen odnos. In "kompas" ni več orodje v mojih rokah, ampak orodje nekoga drugega, ki mu ne le zaupam, da upravlja s strojem namesto mene, ampak mu zaupam tudi pot, po kateri sicer mislim, da bi me kompas lahko pripeljal do željenega ali vsaj zaslutenega cilja.
Izgubiti kompas je verjetno za popotnika svetovnih širjav ena največjih možnih tragedij. Ker je Zemlja okrogla, namreč potem v njeni širini ne obvlada več, v katero stran je ta zemlja obrnjena, oziroma bolje, v katero smer te okrogline naj se on ali ona sploh giblje, ali še bolje, kako je na in v tej poti sploh z odnosom med njim in Zemljo. Človek postane tavajoč, nenamerno krožeč in končno brezciljno obupajoč. .
Sreča človeka in vsakega živega bitja je ta, da kompas za svoj odnos do Zemlje nosi v sebi. Pravzaprav ne obstaja noben posrednik, noben družbeni voditelj, noben guru ali duhovnik, noben zvezdnik ali znanstvenik, prav noben, ki bi ta kompas človeku lahko vzel. Človek ga lahko le da samo od sebe. In prav tu se obrne zadeva: tavanje, brezciljno kroženje in mukotrpno obupovanje namreč niso posledica izgubljenega kompasa, ampak je izguba kompasa posledica moje opustitve biti človek. In to pomeni to, da človek da v upravljanje svoj kompas: ne biti več človek.
Zdi se - čeprav nas lažnivi posredniki prepričujejo nasprotno - da kompas v svojem bistvu nosi tudi vsaka skupina, vsak narod, civilizacija, morda kar celo človeštvo. In živeti na tej zemlji, če gre za neko državo, ali živeti na tej Zemlji, če govorimo o človeštvu, ni prav nič drugega, kot dnevno, celo neprestano stalno odkrivanje in potrjevanja kompasa, preprostega kompasa, ki je v našem zgodovinskem spominu, zavzetosti za sedanji trenutek, in vizionarstvu, ki edino lahko v prihodnje odganja lažnive posrednike in nas razpoloži v zdrav odnos do vsega kar zmoremo dojemati na tem svetu, predvsem narave in sočloveka, obojega v njuni njunosti na zunaj in navznoter.
25. maj 2016
Prioritete ...
... so občasno res drugačne.
In misli se nimajo časa ubesediti, besede pa ne osrediščiti okrog mnogih misli.
In misli se nimajo časa ubesediti, besede pa ne osrediščiti okrog mnogih misli.
19. maj 2016
Ena proti mnogo
Običajni človeški odnosi se vzpostavljajo na ravni manjših skupin, najpogosteje kar ena na ena, torej jaz in ti. Tu gre tudi za največjo intenzivnost, največje uspehe, sladkosti in težave ter grobosti. Predvsem pa globine. A to niso edini možni medčloveški odnosi.
Pogledali si bomo dve situaciji posameznika, ki se sreča z mnogimi posamezniki/posameznicami, in so ti razporejeni v vrsto. Gre torej za zaporedje posameznih odnosov, v katerem je vedno potrebna polna prisotnost, hkrati pa doumevanje celovitosti namena celotne vrste, ki je bistveno drugačna kot enotna množica - zato je tudi odnos drugačen kot odnos z množico, čeprav enakoštevilčno. Torej: hkrati obojestransko individualnost in hkrati odnos s skupino, ki je sestavljanka posameznikov. Take situacije so redke, a običajno močno vplivajo na človekovo življenje, predvsem pa so tako intenzivne, da lahko mirno trdimo, da vplivajo na kasnejšo zmožnost intuicije.
1
Kadrovanje. Na eni strani je komisija ali posameznik, kadrovnik, na drugi strani je vrsta zainteresiranih za neko delovno mesto. Razmere so relativno neobičajne za slovensko delovsko krajino: obe strani, tako kadrovniki, kot kandidati - sta nekoliko v stiski, ob tem pa načeloma skušata bolj prispevati k dobri vsebini bodočega delovnega mesta, kot k pridobitvi osebnih koristi ali ugodnosti. Torej gre za veliko svobodo s strani kadrovske službe, ki svoje delo jemlje izjemno resno, dejansko išče najboljšega kandidata in daleč od iskanja tistih, ki bi se jih dalo najbolje voditi in izkoriščati. Prav tako gre za veliko svobodo s strani kandidatov in kandidatk, od katerih so sicer nekateri že v stiski zaradi dolgotrajnega iskanja zaposlitve za vsakdanji kruh, vendar se zavedajo idealnosti in intelektualne svobode, ki jo bo potencialno pridobljeno delovno mesto prineslo v njihovo življenje.
Torej: na eni strani kadrovska služba, na drugi kandidati. Kandidatov je več kot dvesto, skoraj 200 jih ustreza formalnim pogojem. Pisnih preverjanj ni v načrtu. Razpis je postavljen tudi tako, da onemogoča predhodno lobiranje (Kako se to stori, seveda ostaja poslovna skrivnost kadrovnikov, je pa povsem legalna in predvsem poštena do kandidatov). "Kuhinje" ni popolnoma nobene. Ni potrebna in bi zanesljivo škodovala celotnemu postopku (tako kot vedno, le mnogi se slepijo...)
Kaj se zgodi. Skoraj 200 razgovorov. Oboji zelo delajo. Vendar v veliki svobodi. Edini diktator je čas, torej določen začetek individualnega pogovora in določen konec, to je 20 minut. Skupaj torej 200 x 20 minut aktivnega dela. Kadrovniki vstopajo v odnos s kandidati s posebnim naborom vprašanj, ki je deloma splošen, deloma individualen glede na kandidatove odgovore na splošna vprašanja. Splošna vprašanja (razen tistih, ki so jih kandidati že predstavili v pisni vlogi), se v bistvu ne tičejo službe, ampak so povsem človeška. V službo namreč jemljemo človeka, in ne izobraženega stroja. Vprašanja presenečajo, predvsem pa usmerjajo. Pravilnih odgovorov namreč ni. "Pravilnost" je relativna s strani kadrovnikov in s strani kandidatov, predvsem pa je popolnoma irelevantna s strani vsebine delovnega mesta. Začuda praktično vsi vedo povedati odgovore. Prave odgovore.
Rezultat: najprej formalno seveda izbor kandidatov. Žal ni bilo mogoče vzeti vseh. Res žal, samo nekaj malega. A vseeno, bistveno bolj pomemben rezultat je odnos, obojestransko usmerjanje v idejo, ki jo je imela služba, usmerjanje v boljši svet. In za ta cilj se je splačalo vsem.
2
Terenska anketa. Na eni strani posameznik, ki hoče od nekih ljudi po vnaprej dogovorjenih individualnih srečanjih nekaj izvedeti oziroma dobiti neke podatke, ki jih ni mogoče ugotoviti npr. po telefonu, kot se to najpogosteje dela pri ugotavljanju npr. javnega mnenja. Na drugi strani specifična publika okrog 800 oseb, ki se je tista anketa zelo tiče, vendar je za vsebine relativno nezainteresirana. Torej nekako primerljiva številka vzorcu, ki jih običajno delajo PR agencije.
V nasprotju telefonskih anket, kjer je lahko veliko zavrnitev, je tu drugače. Tisto informacijo je namreč treba na vsak način ugotoviti, zato posledica odklonitve klienta ni razlog za opustitev, ampak razlog za iskanje druge poti do podatka. (V tem smislu je taka anketa sveda bistveno bolj relevantna, saj pravilno zajame vzorec, dočim ga pri telefonskih ne, ker tisti z odklonilnim mnenjem do samega anketarianja sploh niso všteti!).
Kaj se zgodi? 800 odnosov po 20 minut, približno enakega tipa, vendar z nekaterimi individualnimi posebnostmi. Na eni strani posameznik, ki zadevo izvaja, na drugi strani specifična publika, ki mora neko informacijo posredovati. Oboji zelo delajo, zato je rezultat dober, tudi zelo konkreten. Vsi odgovori so pravilni.
Sklep
Morate priznati, da so takšne okoliščine neobičajne. In ker je odnos bistven od rugačen od običajnih medčloveških odnosov tipa jaz-ti ali znotraj manjših skupin, rezultat v bistvu ni tisti, ki se je pokazal, torej neka baza podatkov v drugem primeru ali zaposlitev v prvem.
Rezultat je bistveno drugačen in na bistveno drugem mestu, na drugi ravni. Vsi so namreč pridobili, predvsem, ponavljam, predvsem pa je pridobila vsebina. V prvem primeru vsebina zaradi odsotnosti kandidatov (delo jih je dobilo le nekaj), ki so po kampaniji postali v veliki večini še močnejši privrženci ideje, s katero se je uresničevala služba, za katero so sicer kandidirali. V drugem primeru zaradi vsevključenosti klientov, ki so prav zaradi kampanije morali nekaj storiti na področju ki so se ga sicer neredko izogibali.
Oba primera sta resnična.
Pogledali si bomo dve situaciji posameznika, ki se sreča z mnogimi posamezniki/posameznicami, in so ti razporejeni v vrsto. Gre torej za zaporedje posameznih odnosov, v katerem je vedno potrebna polna prisotnost, hkrati pa doumevanje celovitosti namena celotne vrste, ki je bistveno drugačna kot enotna množica - zato je tudi odnos drugačen kot odnos z množico, čeprav enakoštevilčno. Torej: hkrati obojestransko individualnost in hkrati odnos s skupino, ki je sestavljanka posameznikov. Take situacije so redke, a običajno močno vplivajo na človekovo življenje, predvsem pa so tako intenzivne, da lahko mirno trdimo, da vplivajo na kasnejšo zmožnost intuicije.
1
Kadrovanje. Na eni strani je komisija ali posameznik, kadrovnik, na drugi strani je vrsta zainteresiranih za neko delovno mesto. Razmere so relativno neobičajne za slovensko delovsko krajino: obe strani, tako kadrovniki, kot kandidati - sta nekoliko v stiski, ob tem pa načeloma skušata bolj prispevati k dobri vsebini bodočega delovnega mesta, kot k pridobitvi osebnih koristi ali ugodnosti. Torej gre za veliko svobodo s strani kadrovske službe, ki svoje delo jemlje izjemno resno, dejansko išče najboljšega kandidata in daleč od iskanja tistih, ki bi se jih dalo najbolje voditi in izkoriščati. Prav tako gre za veliko svobodo s strani kandidatov in kandidatk, od katerih so sicer nekateri že v stiski zaradi dolgotrajnega iskanja zaposlitve za vsakdanji kruh, vendar se zavedajo idealnosti in intelektualne svobode, ki jo bo potencialno pridobljeno delovno mesto prineslo v njihovo življenje.
Torej: na eni strani kadrovska služba, na drugi kandidati. Kandidatov je več kot dvesto, skoraj 200 jih ustreza formalnim pogojem. Pisnih preverjanj ni v načrtu. Razpis je postavljen tudi tako, da onemogoča predhodno lobiranje (Kako se to stori, seveda ostaja poslovna skrivnost kadrovnikov, je pa povsem legalna in predvsem poštena do kandidatov). "Kuhinje" ni popolnoma nobene. Ni potrebna in bi zanesljivo škodovala celotnemu postopku (tako kot vedno, le mnogi se slepijo...)
Kaj se zgodi. Skoraj 200 razgovorov. Oboji zelo delajo. Vendar v veliki svobodi. Edini diktator je čas, torej določen začetek individualnega pogovora in določen konec, to je 20 minut. Skupaj torej 200 x 20 minut aktivnega dela. Kadrovniki vstopajo v odnos s kandidati s posebnim naborom vprašanj, ki je deloma splošen, deloma individualen glede na kandidatove odgovore na splošna vprašanja. Splošna vprašanja (razen tistih, ki so jih kandidati že predstavili v pisni vlogi), se v bistvu ne tičejo službe, ampak so povsem človeška. V službo namreč jemljemo človeka, in ne izobraženega stroja. Vprašanja presenečajo, predvsem pa usmerjajo. Pravilnih odgovorov namreč ni. "Pravilnost" je relativna s strani kadrovnikov in s strani kandidatov, predvsem pa je popolnoma irelevantna s strani vsebine delovnega mesta. Začuda praktično vsi vedo povedati odgovore. Prave odgovore.
Rezultat: najprej formalno seveda izbor kandidatov. Žal ni bilo mogoče vzeti vseh. Res žal, samo nekaj malega. A vseeno, bistveno bolj pomemben rezultat je odnos, obojestransko usmerjanje v idejo, ki jo je imela služba, usmerjanje v boljši svet. In za ta cilj se je splačalo vsem.
2
Terenska anketa. Na eni strani posameznik, ki hoče od nekih ljudi po vnaprej dogovorjenih individualnih srečanjih nekaj izvedeti oziroma dobiti neke podatke, ki jih ni mogoče ugotoviti npr. po telefonu, kot se to najpogosteje dela pri ugotavljanju npr. javnega mnenja. Na drugi strani specifična publika okrog 800 oseb, ki se je tista anketa zelo tiče, vendar je za vsebine relativno nezainteresirana. Torej nekako primerljiva številka vzorcu, ki jih običajno delajo PR agencije.
V nasprotju telefonskih anket, kjer je lahko veliko zavrnitev, je tu drugače. Tisto informacijo je namreč treba na vsak način ugotoviti, zato posledica odklonitve klienta ni razlog za opustitev, ampak razlog za iskanje druge poti do podatka. (V tem smislu je taka anketa sveda bistveno bolj relevantna, saj pravilno zajame vzorec, dočim ga pri telefonskih ne, ker tisti z odklonilnim mnenjem do samega anketarianja sploh niso všteti!).
Kaj se zgodi? 800 odnosov po 20 minut, približno enakega tipa, vendar z nekaterimi individualnimi posebnostmi. Na eni strani posameznik, ki zadevo izvaja, na drugi strani specifična publika, ki mora neko informacijo posredovati. Oboji zelo delajo, zato je rezultat dober, tudi zelo konkreten. Vsi odgovori so pravilni.
Sklep
Morate priznati, da so takšne okoliščine neobičajne. In ker je odnos bistven od rugačen od običajnih medčloveških odnosov tipa jaz-ti ali znotraj manjših skupin, rezultat v bistvu ni tisti, ki se je pokazal, torej neka baza podatkov v drugem primeru ali zaposlitev v prvem.
Rezultat je bistveno drugačen in na bistveno drugem mestu, na drugi ravni. Vsi so namreč pridobili, predvsem, ponavljam, predvsem pa je pridobila vsebina. V prvem primeru vsebina zaradi odsotnosti kandidatov (delo jih je dobilo le nekaj), ki so po kampaniji postali v veliki večini še močnejši privrženci ideje, s katero se je uresničevala služba, za katero so sicer kandidirali. V drugem primeru zaradi vsevključenosti klientov, ki so prav zaradi kampanije morali nekaj storiti na področju ki so se ga sicer neredko izogibali.
Oba primera sta resnična.
12. maj 2016
Verjameš v pravljice?
So stvari, ki so za otroke, in so stvari, ki so za odrasle. Nekaj tistega vmes pa je za mladostnike. Tako je danes razdeljen svet in vsako spreminjanje velja za prekršek, ki ima lahko neslutene posledice. Če odrasli počnejo stvari, ki bi jih morali kot otroci, jih označimo za otročje. (Malo jim pa zavidamo.) Če se otroci ali mladostniki postavljajo v vlogo odraslih, je najprej zabavno, potem smešno, potem sarkastično, potem groteskno, in nazadnje parodično propade. Nikakor ni mogoče, da bi nekdo brez izkušenj vodil podjetje ali državo. Nikakor ni mogoče, da bi starci brez noge skakali čez planke. So stvari, ki so za odrasle, in so stvari, ki so za otroke. Obratno ne le da škoduje, ampak pripelje do samouničenja, in to žal neredko v t.i. dobri veri. Generacijski obrati namreč niso dejstva ampak izključno posledica vere, a to ne dobre vere, ampak samo nepodložene vere, da se bo nekaj zgodilo, kar se ne more zgoditi. In se tudi ne zgodi.
Pravljice so eetika in poezija, ki jim ni treba verjeti, ampak jih je treba doumeti. Res, verjeti v pravljice bi bila huda napaka. In povrh verjeti, da so pravljice za otroke, bi bila še hujša. Očarljivi princi, prelepe obleke, nemogoči obrati in čudežni dogodki, nedolžne kraljične in hudobne mačehe, vrli vojaki, premeteni trgovci in modri vladarji, živalski pomočniki in dobre vile, palčki in velikani, neskončna morja in steklene gore, skrivnostni pogledi in pogumne kretnje, brezizhodnosti proti nepričakovanim rešitvam, ... tu ni nič, ampak res nič črnobelega, tu je vse v barvah, v barvah življenja.
Vseeno, res je namreč nekaj v pravljicah črno in belo, a le za otroke, ki sami sebe še ne ločujejo od bližnjega sveta in zato v sebi ne čutijo nobene razvojenosti, če najmanj črne in bele. Zanje je - gledano s stališča odrasle "znanosti" - vse belo. Tudi črne reči so zanje bele. V mladostni dobi pa skuša biti vse črno. Nič ne gre, vse je narobe, težave na težave se množijo. Čeprav vemo, da te težave niso težave kot naj bi se od znotraj videle. So le prehod, in ker je prehod gibanje v negotovost, se zdi, da je črn.
A zgodi se, da mnogim svet ostane bel in črn in črnobel. Ostanejo na stopnji vmesnosti otroka in mladostnika, ne zmorejo prehoda, ali jim ga ni treba storiti, in tako ostanejo v neki sivini ali celo brezbarvnosti, lahko pa v stalnem nihanju med skrajno belo in skrajno črno. Taki trdijo, da je življenje težko, ker je črno, in da je belo življenje, ki ga skušajo stalno loviti skozi zabave, sproščanje in druge "tehnike", zanje nespodobno otročje, a vsaj nekaj za preganjanje temine. Taki ljudje začnejo verjeti, da je beločrni sistem edino resničen. To je težka vera, a žal danes prevladujoča. Ja, samo smrt jih pravzaprav lahko reši. Svet pa pred takšnim stanjem le menjave generacij.
Polnobarvnost pravljic pa je resničnost, ki je vsajena v vsakega človeka in - če ji dopuščamo - raste iz belega otroštva in črnega prehoda mladosti. Tu ni prostora za nobeno vero, nič ni treba verjeti v kraljične in kupe zlata, hudobne čarovnice ali naravne bogove. Vse to namreč je. Je v naši notranjosti in to prav takšno, kakršno nam prikazujejo pravljice. Te namreč niti približno niso odraz zunanjega življenja, še manj nekih prostorsko ali časovno oddaljenih in idealiziranih svetov, te so prav hudo resnične v svoji mnogobarvnosti in mnogoodtenknosti znotraj človeka, pravzaprav v edini resničnosti, za katero nedvomno vemo da je, v katero ni potrebno prav nič verjeti, ker jo neposredno in konkretno vsak trenutek izkušamo in okušamo.
Pravljice so eetika in poezija, ki jim ni treba verjeti, ampak jih je treba doumeti. Res, verjeti v pravljice bi bila huda napaka. In povrh verjeti, da so pravljice za otroke, bi bila še hujša. Očarljivi princi, prelepe obleke, nemogoči obrati in čudežni dogodki, nedolžne kraljične in hudobne mačehe, vrli vojaki, premeteni trgovci in modri vladarji, živalski pomočniki in dobre vile, palčki in velikani, neskončna morja in steklene gore, skrivnostni pogledi in pogumne kretnje, brezizhodnosti proti nepričakovanim rešitvam, ... tu ni nič, ampak res nič črnobelega, tu je vse v barvah, v barvah življenja.
Vseeno, res je namreč nekaj v pravljicah črno in belo, a le za otroke, ki sami sebe še ne ločujejo od bližnjega sveta in zato v sebi ne čutijo nobene razvojenosti, če najmanj črne in bele. Zanje je - gledano s stališča odrasle "znanosti" - vse belo. Tudi črne reči so zanje bele. V mladostni dobi pa skuša biti vse črno. Nič ne gre, vse je narobe, težave na težave se množijo. Čeprav vemo, da te težave niso težave kot naj bi se od znotraj videle. So le prehod, in ker je prehod gibanje v negotovost, se zdi, da je črn.
A zgodi se, da mnogim svet ostane bel in črn in črnobel. Ostanejo na stopnji vmesnosti otroka in mladostnika, ne zmorejo prehoda, ali jim ga ni treba storiti, in tako ostanejo v neki sivini ali celo brezbarvnosti, lahko pa v stalnem nihanju med skrajno belo in skrajno črno. Taki trdijo, da je življenje težko, ker je črno, in da je belo življenje, ki ga skušajo stalno loviti skozi zabave, sproščanje in druge "tehnike", zanje nespodobno otročje, a vsaj nekaj za preganjanje temine. Taki ljudje začnejo verjeti, da je beločrni sistem edino resničen. To je težka vera, a žal danes prevladujoča. Ja, samo smrt jih pravzaprav lahko reši. Svet pa pred takšnim stanjem le menjave generacij.
Polnobarvnost pravljic pa je resničnost, ki je vsajena v vsakega človeka in - če ji dopuščamo - raste iz belega otroštva in črnega prehoda mladosti. Tu ni prostora za nobeno vero, nič ni treba verjeti v kraljične in kupe zlata, hudobne čarovnice ali naravne bogove. Vse to namreč je. Je v naši notranjosti in to prav takšno, kakršno nam prikazujejo pravljice. Te namreč niti približno niso odraz zunanjega življenja, še manj nekih prostorsko ali časovno oddaljenih in idealiziranih svetov, te so prav hudo resnične v svoji mnogobarvnosti in mnogoodtenknosti znotraj človeka, pravzaprav v edini resničnosti, za katero nedvomno vemo da je, v katero ni potrebno prav nič verjeti, ker jo neposredno in konkretno vsak trenutek izkušamo in okušamo.
10. maj 2016
Posli na bonus in posli na malus
Zahodni svet svoj ugled postavlja na temelj uspešnost poslovanja, ki se kaže v ugodnem razmerju med stroški in odhodki, na družbeni ravni pa v obliki BDP (~ bruto družbeni prihodek). Tak sistem se uveljavlja tudi v tretjem svetu in drugod, kjer so doslej poslovali drugače - Zahodni svet pa v bistvu sploh ne razume več, da je merilo uspešnosti ni in ne more biti zgolj in samo denar. Denar in BDP je torej neke vrste bonus.
Kakorkoli, nekaj stoletij je sistem dodajanja vrednosti posameznim produktom deloval. Vzeli smo surovine v naravi, jih predelali in zaračunali stroške svojega dela. Če nas nihče ni ujel (s t.i. okoljskimi dajatvami, ki se enormno množijo), smo lahko prikrili, koliko je dejansko stala surovina, saj narava, iz katere smo jo vzeli, nima pravnih možnosti pritožbe - in ker smo prikrili, smo lahko kupcu zaračunali več, kot je bila vrednost dela, ki smo jo mi dodali. Tudi tu gre za nekakšen bonus.
V tem sistemu se je potem pojavila korupcija. Posamezniki in družbe so si skozi politične ali druge sisteme, tudi t.i. demokracijo (družbeni darwinizem?), prisvojila določene pravice delitve stvari, ki se jih ne da deliti. Najpogosteje so to naravni viri, surovine torej. Lastnina je pomenila, da nisi materialov iz narave samo vzel, ampak si jim določal ceno na podlagi zakonistosti trga in ne na podlagi zakonistosti materialov. Torej, če je trg kazal zanimanje, je cena zrasla, če trga neka surovina ne zanima, potem je tisto lahko poceni - ne glede na relativno količino in skoraj ne glede na stroške dejanskega pridobivanja. Tudi tu je torej šlo na nek način za dodano vrednost, ko smo surovinam dodelili knjigovodsko vrednost in jo tako prodajali in bogateli. Bilo je torej nekaj bonusa.
Primerov je še mnogo.
A v neznanem trenutku se je zgodilo, da uspešnost ni več odvisna samo od bonusa, ampak bistveno bolj od malusa. Torej, ne bogatim zato, ker pridobivam in dodajam vrednost, ampak zato, ker odvzemam vrednost. Kako je to mogoče? Kako je možno, da z negativnim vrednotenjem obogatim, si dvignem prihodke, BDP ali kakršnokoli drugo denarno vrednost.
Zgodilo se je, da se najbolje zasluži z načrtovanim malusom, torej z načrtovano izgubo. Gre za premeteno povezavo bank in politike. Na primer posojilna politika za gradnjo stanovanjskih hi v 70-tih. Hiše so bile zgrajene, odplačevanje posojil pa je bilo tako mizerno nizko, da človek ni verjel, da plačuje le po nekaj dinarjev. Tako rekoč nesmiselno je postalo. In od te "izgube" so npr. generacije naših staršev imeli hiše, ki se danes prodajajo za visoke visoke denarje. Iz te izgube so pridobile tudi banke, ki so že takrat povsem normalno živele, sponzorirale šport in politiko, in prav iste živijo še danes, dajejo prav tako nesmiselna posojila na zaupanje, ki ga potrdi poltika ipd. Posojila nepremičninskemu balonu, propadlim in slamnatim podjetjem, t.i. "zagonska" sredstva ... so neredko seveda očitno čista izguba, malus torej.
Drug primer so stečaji. Mnogi živijo od stečajev, ker gre iz stečajne mase vedno (kar) nekaj denarja za "upravljanje" stečaja. pri tem (navidezno) tako rekoč nihče ne izgubi. Delavci dobijo neke druge službe, največkrat po neki neverjetni poti zadostijo pogojem za državno pokojnino, vodstvo pokupi po znižani vrednosti vse, kar je še ostalo vrednega, stečajni upravitelji pa so eni najbolje plačanih ljudi v družbi. "Seveda" morajo biti, saj sicer ne bi mogli biti uspešni in ne bi mogli upnikom, ki so seveda zainteresirani, zbrati zadosti denarja za poplačilo stroškov. Pridobijo torej vsi: upravitelji, upniki, banke ... Si upamo pomisliti, da je zadeva prišla tako daleč, da povsem legalno ustanavljamo "slabe banke". Torej legalni malus.
Tretji primer je vojna. To ljudje težko razumejo, ampak vojna je navaden posel, navadno posojilo. Nekdo dobavlja (orožje in drugo) in podpira neke skupine, da se borijo med seboj - kot bi sponzorirali športna društva. Seveda je vse pravno urejeno, trgovine so brez "embargov", gre v bistvu za "humanitarno" pomoč. Plačilo je odloženo. Orožje se kupuje brezpogojno, ker ga borci potrebujejo, vodstva borcev pa potrebujejo vse skupaj za svoje uveljavljanje, za svoj bonus in za pridovanje pravic. Vsi pridobijo: borci (ki preživijo) dobre pokojnine, vladarji zmago in oblast nad gospodarstvom, prodajalci orožja že takoj nekaj denarja, predvsem pa obilico bonitet po koncu. Takrat namreč pride ura resnice za posojilo, ki pa ga ni potrebno plačati le v denarju, ampak najpogosteje v odvisnosti in lastnini naravnih dobrin tiste dežele, v kateri je (bila) vojna. Vladarji seveda nič ne zgubijo, saj niti prej niso vedeli, kaj imajo. Zgubo pa narava, a "kaj bi to". Malus je neopazen, ker smo na naravo pozabili.
Primerov je še mnogo. In čeprav se sliši absurdno, saj naj bi s tem podpirali naravovarstvo in skrb za okolje: a tudi okoljske takse niso nič drugega kot čisti malus, BDI = Bruto družbena izguba.
Redko je drugače.
Kakorkoli, nekaj stoletij je sistem dodajanja vrednosti posameznim produktom deloval. Vzeli smo surovine v naravi, jih predelali in zaračunali stroške svojega dela. Če nas nihče ni ujel (s t.i. okoljskimi dajatvami, ki se enormno množijo), smo lahko prikrili, koliko je dejansko stala surovina, saj narava, iz katere smo jo vzeli, nima pravnih možnosti pritožbe - in ker smo prikrili, smo lahko kupcu zaračunali več, kot je bila vrednost dela, ki smo jo mi dodali. Tudi tu gre za nekakšen bonus.
V tem sistemu se je potem pojavila korupcija. Posamezniki in družbe so si skozi politične ali druge sisteme, tudi t.i. demokracijo (družbeni darwinizem?), prisvojila določene pravice delitve stvari, ki se jih ne da deliti. Najpogosteje so to naravni viri, surovine torej. Lastnina je pomenila, da nisi materialov iz narave samo vzel, ampak si jim določal ceno na podlagi zakonistosti trga in ne na podlagi zakonistosti materialov. Torej, če je trg kazal zanimanje, je cena zrasla, če trga neka surovina ne zanima, potem je tisto lahko poceni - ne glede na relativno količino in skoraj ne glede na stroške dejanskega pridobivanja. Tudi tu je torej šlo na nek način za dodano vrednost, ko smo surovinam dodelili knjigovodsko vrednost in jo tako prodajali in bogateli. Bilo je torej nekaj bonusa.
Primerov je še mnogo.
A v neznanem trenutku se je zgodilo, da uspešnost ni več odvisna samo od bonusa, ampak bistveno bolj od malusa. Torej, ne bogatim zato, ker pridobivam in dodajam vrednost, ampak zato, ker odvzemam vrednost. Kako je to mogoče? Kako je možno, da z negativnim vrednotenjem obogatim, si dvignem prihodke, BDP ali kakršnokoli drugo denarno vrednost.
Zgodilo se je, da se najbolje zasluži z načrtovanim malusom, torej z načrtovano izgubo. Gre za premeteno povezavo bank in politike. Na primer posojilna politika za gradnjo stanovanjskih hi v 70-tih. Hiše so bile zgrajene, odplačevanje posojil pa je bilo tako mizerno nizko, da človek ni verjel, da plačuje le po nekaj dinarjev. Tako rekoč nesmiselno je postalo. In od te "izgube" so npr. generacije naših staršev imeli hiše, ki se danes prodajajo za visoke visoke denarje. Iz te izgube so pridobile tudi banke, ki so že takrat povsem normalno živele, sponzorirale šport in politiko, in prav iste živijo še danes, dajejo prav tako nesmiselna posojila na zaupanje, ki ga potrdi poltika ipd. Posojila nepremičninskemu balonu, propadlim in slamnatim podjetjem, t.i. "zagonska" sredstva ... so neredko seveda očitno čista izguba, malus torej.
Drug primer so stečaji. Mnogi živijo od stečajev, ker gre iz stečajne mase vedno (kar) nekaj denarja za "upravljanje" stečaja. pri tem (navidezno) tako rekoč nihče ne izgubi. Delavci dobijo neke druge službe, največkrat po neki neverjetni poti zadostijo pogojem za državno pokojnino, vodstvo pokupi po znižani vrednosti vse, kar je še ostalo vrednega, stečajni upravitelji pa so eni najbolje plačanih ljudi v družbi. "Seveda" morajo biti, saj sicer ne bi mogli biti uspešni in ne bi mogli upnikom, ki so seveda zainteresirani, zbrati zadosti denarja za poplačilo stroškov. Pridobijo torej vsi: upravitelji, upniki, banke ... Si upamo pomisliti, da je zadeva prišla tako daleč, da povsem legalno ustanavljamo "slabe banke". Torej legalni malus.
Tretji primer je vojna. To ljudje težko razumejo, ampak vojna je navaden posel, navadno posojilo. Nekdo dobavlja (orožje in drugo) in podpira neke skupine, da se borijo med seboj - kot bi sponzorirali športna društva. Seveda je vse pravno urejeno, trgovine so brez "embargov", gre v bistvu za "humanitarno" pomoč. Plačilo je odloženo. Orožje se kupuje brezpogojno, ker ga borci potrebujejo, vodstva borcev pa potrebujejo vse skupaj za svoje uveljavljanje, za svoj bonus in za pridovanje pravic. Vsi pridobijo: borci (ki preživijo) dobre pokojnine, vladarji zmago in oblast nad gospodarstvom, prodajalci orožja že takoj nekaj denarja, predvsem pa obilico bonitet po koncu. Takrat namreč pride ura resnice za posojilo, ki pa ga ni potrebno plačati le v denarju, ampak najpogosteje v odvisnosti in lastnini naravnih dobrin tiste dežele, v kateri je (bila) vojna. Vladarji seveda nič ne zgubijo, saj niti prej niso vedeli, kaj imajo. Zgubo pa narava, a "kaj bi to". Malus je neopazen, ker smo na naravo pozabili.
Primerov je še mnogo. In čeprav se sliši absurdno, saj naj bi s tem podpirali naravovarstvo in skrb za okolje: a tudi okoljske takse niso nič drugega kot čisti malus, BDI = Bruto družbena izguba.
Redko je drugače.
9. maj 2016
Problem zaljubljenosti
Psihologi so zaljubljenost nedvomno dodobra raziskali in vse vzroke in posledice podprli z argumenti nevrologije, psihologije, sociologije in drugih bližnjih znanosti. Posebno delikatno je vedno bilo razločevati zaljubljenost od ljubezni, saj naj bi pri mladem človeku to bilo močno pomešano in odnos šele v zrelih letih dobi svojo pravo trdnost. Večina dušebrižnikov uči, da je zaljubljenost neko čustvo, nekako neobvladljivo nevronsko stanje, ki je nujno za nadaljevanje človeške vrste in se nekoliko spogleduje z nagoni, kakršne poznamo pri živalskih vrstah. Ljubezen pa je (najvišja) vrlina, v katero je vključen tudi razum in je predvsem povezana z zrelim odnosom človeka do sočloveka.
Zakljubljenost v sočloveka je žal v mnogih etičnih okvirih označena kot nezaželjena, na dolgi rok razdirajoča, tudi samouničujoča. Saj naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov človeka dobesedno omamila in mu onemogočila normalno življenja in komuniciranje tako z ostalim svetom, kot prejkoslej tudi z "ljubljeno" osebo. V večini analitskih krogov tudi velja, da se ljubezen in zakljubljenost ločita po načinu gledanja na sočooveka: pri prvi gre za t.i. realno gledanje, pri drugi gre za idealizirano gledanje, grobo rečeno celo za slepoto.
Problem zaljubljenosti pa je povsem drugje, in le redki avtorji so doslej to opazili, še manj jih je to raziskovali in izjemno redki so to znanje tudi posredovali v javnost. Gre za samoslepoto. Glavni problem zaljubljenosti torej ni, da je človek slep za sočloveka, v katerega je zaljubljena, ampak je problem ta, da je slep zase. Človek - običajno imamo v mislih mladostnika, kar pa ni nujno - dejansko sebe zaslepi in idealizira. S tem neredko, ali celo vedno iz odnosa ne marginalizira drugih oseb (razen ljubljene), ampak prav sebe izloči iz življenja, kakršno v realnosti je. Tako so verjetno onemogočeni drugi mehanizmi razvoja, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem odnosov. Ozko, ne eno osebo vezan odnos, namreč prepreči vzpostavljanje odnosov s širšo skupnostjo, s tem se oži nabor življenjskih izkušenj, ki jih človek mora v vsakem obdobju pridobivati zaradi psihičnega preživetja in razvoja, in osiromašene so ostale funkcije življenja.
Predvsem pa je osiromašena, in to hudo, ljubezen do sebe, kot ena osnovnih življenjskih funkcij. Tu se pojavlja še dodaten problem, ko človek na eni strani ne ločuje med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo, in na drugi strani med zaljubljenostjo v drugega in zaljubljenostjo vase. Pri ljubezni do sebe namreč še zdaleč ne gre za sebičnost, ampak prav nasprotno: ljubezen do sebe je gonilo življenja, v bistvu biološka funkcija celovite samoohranitve, v kateri je sodelovanje z okolico, soljudmi, bližnjim ... še kako ključno. V ljubezni do sebe ni prostora za sebičnost, saj ta nujno vljučuje soljudi in vsa sobitja. Če ni tako, sama sebe požre, oziroma ne gre za ljubezen do sebe, ampak zaljubljenost v samega sebe oziroma v svojo podobo o sebi, ki se s časom samouniči. Poznamo Wildejevega Doriana Graya.
V bistvu zaljubljenost skorajda nima nobenih problemov v odnosu med ljudmi (med dvema mladostnikoma na primer), ampak predvsem problem odnosa človeka do samega sebe. In hudo je, da o tem dejansko tako malo vemo in pri vzgoji tako malo na to opozarjamo.
V praksi gre torej za to, da mladostniško ali kasnejšo zaljubljenost v drugo osebo nekako pre-živimo, pre-sežemo in npr. stopimo v ljubezen (ali iz odnosa izstopimo, če se zadeva prekine). Neredko rečemo, da je šlo za bolj ali manj trd pristanek v realnosti življenja. Ostane pa bistveno pogostejši problem, da mnogi ne zmorejo pre-seči zaljubljenosti v svojo idealizirano podobo. Trd pristanek tu neredko ni potreben, ker notranji odnos uravnavamo sami znotraj sebe, in ga zato lahko tudi skrijemo in doživljenjsko prikrijemo. Tako tredega pristanka na videz ni nikoli. Ostane le trdota kot taka, brez "pristanka" - ki pa prav tako vpliva na soljudi, in tu se dejansko pojavi sebičnost!
Slepota mladostniške zaljubljenost torej ni toliko v odnosu do sočloveka. Slepota je drugje, namreč v nezmožnosti pre-seganja znotraj človeka..
Zakljubljenost v sočloveka je žal v mnogih etičnih okvirih označena kot nezaželjena, na dolgi rok razdirajoča, tudi samouničujoča. Saj naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov človeka dobesedno omamila in mu onemogočila normalno življenja in komuniciranje tako z ostalim svetom, kot prejkoslej tudi z "ljubljeno" osebo. V večini analitskih krogov tudi velja, da se ljubezen in zakljubljenost ločita po načinu gledanja na sočooveka: pri prvi gre za t.i. realno gledanje, pri drugi gre za idealizirano gledanje, grobo rečeno celo za slepoto.
Problem zaljubljenosti pa je povsem drugje, in le redki avtorji so doslej to opazili, še manj jih je to raziskovali in izjemno redki so to znanje tudi posredovali v javnost. Gre za samoslepoto. Glavni problem zaljubljenosti torej ni, da je človek slep za sočloveka, v katerega je zaljubljena, ampak je problem ta, da je slep zase. Človek - običajno imamo v mislih mladostnika, kar pa ni nujno - dejansko sebe zaslepi in idealizira. S tem neredko, ali celo vedno iz odnosa ne marginalizira drugih oseb (razen ljubljene), ampak prav sebe izloči iz življenja, kakršno v realnosti je. Tako so verjetno onemogočeni drugi mehanizmi razvoja, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem odnosov. Ozko, ne eno osebo vezan odnos, namreč prepreči vzpostavljanje odnosov s širšo skupnostjo, s tem se oži nabor življenjskih izkušenj, ki jih človek mora v vsakem obdobju pridobivati zaradi psihičnega preživetja in razvoja, in osiromašene so ostale funkcije življenja.
Predvsem pa je osiromašena, in to hudo, ljubezen do sebe, kot ena osnovnih življenjskih funkcij. Tu se pojavlja še dodaten problem, ko človek na eni strani ne ločuje med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo, in na drugi strani med zaljubljenostjo v drugega in zaljubljenostjo vase. Pri ljubezni do sebe namreč še zdaleč ne gre za sebičnost, ampak prav nasprotno: ljubezen do sebe je gonilo življenja, v bistvu biološka funkcija celovite samoohranitve, v kateri je sodelovanje z okolico, soljudmi, bližnjim ... še kako ključno. V ljubezni do sebe ni prostora za sebičnost, saj ta nujno vljučuje soljudi in vsa sobitja. Če ni tako, sama sebe požre, oziroma ne gre za ljubezen do sebe, ampak zaljubljenost v samega sebe oziroma v svojo podobo o sebi, ki se s časom samouniči. Poznamo Wildejevega Doriana Graya.
V bistvu zaljubljenost skorajda nima nobenih problemov v odnosu med ljudmi (med dvema mladostnikoma na primer), ampak predvsem problem odnosa človeka do samega sebe. In hudo je, da o tem dejansko tako malo vemo in pri vzgoji tako malo na to opozarjamo.
V praksi gre torej za to, da mladostniško ali kasnejšo zaljubljenost v drugo osebo nekako pre-živimo, pre-sežemo in npr. stopimo v ljubezen (ali iz odnosa izstopimo, če se zadeva prekine). Neredko rečemo, da je šlo za bolj ali manj trd pristanek v realnosti življenja. Ostane pa bistveno pogostejši problem, da mnogi ne zmorejo pre-seči zaljubljenosti v svojo idealizirano podobo. Trd pristanek tu neredko ni potreben, ker notranji odnos uravnavamo sami znotraj sebe, in ga zato lahko tudi skrijemo in doživljenjsko prikrijemo. Tako tredega pristanka na videz ni nikoli. Ostane le trdota kot taka, brez "pristanka" - ki pa prav tako vpliva na soljudi, in tu se dejansko pojavi sebičnost!
Slepota mladostniške zaljubljenost torej ni toliko v odnosu do sočloveka. Slepota je drugje, namreč v nezmožnosti pre-seganja znotraj človeka..
4. maj 2016
Cena znanja
Človek znanje pridobiva na različne načine. V mladosti je večini človeštva - žal še ne vsem - omogočena vsaj osnovna izobrazba oblikovanja jezika, branja in pisanja, enostavno računanje in primerjanje, zadnje čase vse pogosteje tudi kakšen od svetovnih jezikov.
Kasneje, v zrelejši mladosti se dostop do znanja oži, predvsem pa vse več stane. Nekatere države imajo sisteme javnega izobraževanja, ki je brezplačno, nekatere imajo tak sistem le za množice. Izbranci - ki dejansko največ pomenijo v svetu znanja - pa neredko svoje šolanje in z njim znanje kupijo: če so zadosti bogati potem sami, marsikje pa preko podpor, štipendij in nagrad.
Znanstveniki danes delujejo praviloma v dveh sektorjih: zasebnem in javnem. Zasebne korporacije so običajno povsem zaprte, njihovo znanje je strogo usmerjeno v doseganje ciljev in finančnih uspehov samega podjetja ali branže. Njihovo znanje je strogo varovano z različnimi orodji, od tehničnih do pravnih, od visoke zavesti pripadnosti do hudih kazni. Javne raziskovalne inštitucije, najpogostejše so državne univerze in inštituti, se načejno financirajo iz javnega denarja. Pri tem ne gre le za plače, kot mnogi mislijo, ampak predvsem za možnost ustvarjalnega dela, ki predvsem veliko stane. Tu so specialne aparature, energetsko potratni procesi, zahtevne priprave, vzdrževanje opreme in materialov alim živih kultur, podporna infrastruktura ipd. Vse te zadeve so za posemazno področje bolj ali manj specifične po vsebinski in metodološki plati.
Eno področje pa je, ki je metodološko gledano sorodno za vse znanosti. To je strokovna literatura, kjer je mišljeno oboje: pisanje člankov in dostop do gradiv. Tu se zadnja leta lomijo finančna kopja mnogih prestižnih raziskovalcev in njihovih managerjev, saj je povsem razkrit nesmisel, da so posamezni članki tako zelo omejeno dostopni, čeprav so bili plačani iz javnega denarja.
Kdor je kdaj delal na kakšni resni raziskavi, bo vedel, da člankov v prestižnih revijah ne moreš dobiti kar v vsaki v knjižnici. Naročnine so silno visoke, dostope/naročnine pa so zmožne plačevati le določene fakultete in njihove univerze. Te pa so po eni strani javno financirane, po drugi strani pa prav zaradi javnega financiranja tudi nekoliko odvisne od volje in usmeritev, ki jim jih daje financer, to je država (iz denarja davkoplačevalcev, seveda). Univerze, ki so naročene na znanstvene časopise, ki zanimajo njihove zaposlene raziskovalce, svoje ljudi seveda tudi nekoliko varujejo, zato dostopa do znanja ne dovolijo kar komurkoli, ampak izključno svojim zaposlenim. Neodvisnim raziskovalcem je tako zaprta pot do znanja, ki že obstaja. 100 ali več $ za posamezni članek - in za celovit pregled neke vsebine potrebuje raziskovalec nekaj deset ali nekaj sto člankov - je namreč hudo hudo viskoa cena. Da ne govorimo o tisočih $ za naročnine. Neodvisni so neredko tudi oni v državah v razvoju, kjer je znanja enormno veliko, pa ga zanantveno razviti svet tudi na ta način uspešno zavira.
Podobno je z objavami. Objava v prestižnih revijah, ki v znanstvenem svetu nekaj veljajo, avtorja dejansko (kar nekaj) stanejo. Če je tvoj delodajalec zainteresirana fakulteta ali univerza, ta pokrije stroške objave, ker s tem skrbi za svoj prestiž in ugled (če raziskovalci kaj veljajo ...). Neodvisni raziskovalci pa si takih objav, ki bi visoko kotirale v strokovni javnosti, enostavno ne morejo privoščiti, njihovo znanje pa ostane neuporabno. To je velika škoda. Spet oviranje tretjih držav in neodvisnosti.
Če natančno pogledamo finančno strukturo znanstvenih objav zahoda, je jasno, da od znanstvenih člankov dejansko dobro služijo predvsem založbe: na eni strani jim avtorji ali njihove ustanove plačujejo, da lahko objavijo svoj čalnek, na drugi strani naročniki plačujejo revijo, da jo lahko berejo in znanje uporabijo. To je čudno, mar ne?
Zadnja leta se krepi ideja o odprtem dostopu do znanja, torej brezplačnosti javnega znanja (! javnega znanja, ne kateregakoli zasebnega). Zadeva naj bi izgledala tako, da bi bili znanstveni članki prosto dostopni, kar nenazadnje tehnika interneta odlično omogoča. A zadeve se nočejo zgoditi, čeprav o njih pišejo že najbolj znane revije s področja naravoslovja, kot so serije revij Science in Nature. Kje je opravičilo, v bistvu ni jasno, oziroma edino opravičilo je obstoj podjetij, ki te revije zalagajo.In vedno se najde kakšen izgovor, ali kakšna finta, da tudi odprt dostop v bistvu ne pomeni povsem prost dostop.
In ker se to ne zgodi, se pojavlja vse več t.i. ilegalnih portalov z znanstvenimi članki, kjer dobiš tako rekoč vse, in sproti. Najbolj poglobljene in najbolj specializirane vsebine so na razpolago - če ne na odprtem spletu v angleškem jeziku, pa v indijski angleščini, če ne v EU portugalščini pa v brazilski, najpogosteje pa povsem brez težav v ruščini ali kitajščini (vsebina seveda ostane izvorna - v enem od latinskih pisav in jezikov zahoda). Teh očitno EU in ameriške "znanstvene policije" ne zaznajo. Poleg tega obstaja pa še temni internet, imenovan onion, kjer je mogoče dobiti še mnogo več povsem resnega znanja (in brez groženj raznih teroristov, drog in kriminala, kakor bi ga nekatere policije zahoda rade naprtile t.i. temnemu internetu)
Največji hec pri vsem tem pa je, da te skrivne poti do znanja praktično največ uporabljajo uradne javne univerze po vsem svetu, celo take, ki so sicer naročene na prav iste revije, in bi njihovi zaposleni strokovnjaki članke lahko dobili povsem "legalno". Tako kažejo nedavne raziskave objavljene kar v reviji Science, kjer je finančna shema "brezplačnega znanja na obeh straneh založbe" visoko razvita - kar je spet svojevrsten znanstveno-poslovni hec.
Če spet malo preračunamo, na koncu dejansko ugotovimo, da je znanost brezplačna s strani znanstvenikov in s strani uporabnikov. Le vmes se vrivajo sistemi, ki z znanostjo nimajo (skoraj) nič. Le pobirajo denar, in to vse večji.
Cena znanja je torej nič. Je prav ali ne?
Kasneje, v zrelejši mladosti se dostop do znanja oži, predvsem pa vse več stane. Nekatere države imajo sisteme javnega izobraževanja, ki je brezplačno, nekatere imajo tak sistem le za množice. Izbranci - ki dejansko največ pomenijo v svetu znanja - pa neredko svoje šolanje in z njim znanje kupijo: če so zadosti bogati potem sami, marsikje pa preko podpor, štipendij in nagrad.
Znanstveniki danes delujejo praviloma v dveh sektorjih: zasebnem in javnem. Zasebne korporacije so običajno povsem zaprte, njihovo znanje je strogo usmerjeno v doseganje ciljev in finančnih uspehov samega podjetja ali branže. Njihovo znanje je strogo varovano z različnimi orodji, od tehničnih do pravnih, od visoke zavesti pripadnosti do hudih kazni. Javne raziskovalne inštitucije, najpogostejše so državne univerze in inštituti, se načejno financirajo iz javnega denarja. Pri tem ne gre le za plače, kot mnogi mislijo, ampak predvsem za možnost ustvarjalnega dela, ki predvsem veliko stane. Tu so specialne aparature, energetsko potratni procesi, zahtevne priprave, vzdrževanje opreme in materialov alim živih kultur, podporna infrastruktura ipd. Vse te zadeve so za posemazno področje bolj ali manj specifične po vsebinski in metodološki plati.
Eno področje pa je, ki je metodološko gledano sorodno za vse znanosti. To je strokovna literatura, kjer je mišljeno oboje: pisanje člankov in dostop do gradiv. Tu se zadnja leta lomijo finančna kopja mnogih prestižnih raziskovalcev in njihovih managerjev, saj je povsem razkrit nesmisel, da so posamezni članki tako zelo omejeno dostopni, čeprav so bili plačani iz javnega denarja.
Kdor je kdaj delal na kakšni resni raziskavi, bo vedel, da člankov v prestižnih revijah ne moreš dobiti kar v vsaki v knjižnici. Naročnine so silno visoke, dostope/naročnine pa so zmožne plačevati le določene fakultete in njihove univerze. Te pa so po eni strani javno financirane, po drugi strani pa prav zaradi javnega financiranja tudi nekoliko odvisne od volje in usmeritev, ki jim jih daje financer, to je država (iz denarja davkoplačevalcev, seveda). Univerze, ki so naročene na znanstvene časopise, ki zanimajo njihove zaposlene raziskovalce, svoje ljudi seveda tudi nekoliko varujejo, zato dostopa do znanja ne dovolijo kar komurkoli, ampak izključno svojim zaposlenim. Neodvisnim raziskovalcem je tako zaprta pot do znanja, ki že obstaja. 100 ali več $ za posamezni članek - in za celovit pregled neke vsebine potrebuje raziskovalec nekaj deset ali nekaj sto člankov - je namreč hudo hudo viskoa cena. Da ne govorimo o tisočih $ za naročnine. Neodvisni so neredko tudi oni v državah v razvoju, kjer je znanja enormno veliko, pa ga zanantveno razviti svet tudi na ta način uspešno zavira.
Podobno je z objavami. Objava v prestižnih revijah, ki v znanstvenem svetu nekaj veljajo, avtorja dejansko (kar nekaj) stanejo. Če je tvoj delodajalec zainteresirana fakulteta ali univerza, ta pokrije stroške objave, ker s tem skrbi za svoj prestiž in ugled (če raziskovalci kaj veljajo ...). Neodvisni raziskovalci pa si takih objav, ki bi visoko kotirale v strokovni javnosti, enostavno ne morejo privoščiti, njihovo znanje pa ostane neuporabno. To je velika škoda. Spet oviranje tretjih držav in neodvisnosti.
Če natančno pogledamo finančno strukturo znanstvenih objav zahoda, je jasno, da od znanstvenih člankov dejansko dobro služijo predvsem založbe: na eni strani jim avtorji ali njihove ustanove plačujejo, da lahko objavijo svoj čalnek, na drugi strani naročniki plačujejo revijo, da jo lahko berejo in znanje uporabijo. To je čudno, mar ne?
Zadnja leta se krepi ideja o odprtem dostopu do znanja, torej brezplačnosti javnega znanja (! javnega znanja, ne kateregakoli zasebnega). Zadeva naj bi izgledala tako, da bi bili znanstveni članki prosto dostopni, kar nenazadnje tehnika interneta odlično omogoča. A zadeve se nočejo zgoditi, čeprav o njih pišejo že najbolj znane revije s področja naravoslovja, kot so serije revij Science in Nature. Kje je opravičilo, v bistvu ni jasno, oziroma edino opravičilo je obstoj podjetij, ki te revije zalagajo.In vedno se najde kakšen izgovor, ali kakšna finta, da tudi odprt dostop v bistvu ne pomeni povsem prost dostop.
In ker se to ne zgodi, se pojavlja vse več t.i. ilegalnih portalov z znanstvenimi članki, kjer dobiš tako rekoč vse, in sproti. Najbolj poglobljene in najbolj specializirane vsebine so na razpolago - če ne na odprtem spletu v angleškem jeziku, pa v indijski angleščini, če ne v EU portugalščini pa v brazilski, najpogosteje pa povsem brez težav v ruščini ali kitajščini (vsebina seveda ostane izvorna - v enem od latinskih pisav in jezikov zahoda). Teh očitno EU in ameriške "znanstvene policije" ne zaznajo. Poleg tega obstaja pa še temni internet, imenovan onion, kjer je mogoče dobiti še mnogo več povsem resnega znanja (in brez groženj raznih teroristov, drog in kriminala, kakor bi ga nekatere policije zahoda rade naprtile t.i. temnemu internetu)
Največji hec pri vsem tem pa je, da te skrivne poti do znanja praktično največ uporabljajo uradne javne univerze po vsem svetu, celo take, ki so sicer naročene na prav iste revije, in bi njihovi zaposleni strokovnjaki članke lahko dobili povsem "legalno". Tako kažejo nedavne raziskave objavljene kar v reviji Science, kjer je finančna shema "brezplačnega znanja na obeh straneh založbe" visoko razvita - kar je spet svojevrsten znanstveno-poslovni hec.
Če spet malo preračunamo, na koncu dejansko ugotovimo, da je znanost brezplačna s strani znanstvenikov in s strani uporabnikov. Le vmes se vrivajo sistemi, ki z znanostjo nimajo (skoraj) nič. Le pobirajo denar, in to vse večji.
Cena znanja je torej nič. Je prav ali ne?
3. maj 2016
Begajoče etike
Etika naj bi v pojavnostnem smislu obravnavala dobro in zlo, oziroma v dejavnostnem smislu, kaj je prav in kaj ni prav. Seveda prav in neprav ni vedno enoumno, spreminja se v času in prostoru, nekatere zadeve si v različnih človeških civilizacijah dejansko nasprotujejo. Čeprav običajno "uradni" etiki posamezne civilizacije ali zaključenenega kroga trdijo, da je določnea etika univerzalna, to običajno pomeni opravičevanje njihovega lastnega učenja kot univerzalnega. No, tudi pri taki duhovni avtoritarnosti pravzaprav etiki sami nič ne škodujemo. Obstaja namreč tudi "nauradna" etika, ki jo ljudje nekako nosimo v sebi, in ki je sicer delno odvisna od družbenega in naravnega okolja v katerem živimo, a hkrati se temu okolju tudi zmerno upira. Ta etika je hkrati zvezanost v tradicijo (npr. skozi ljudske prav-ljice) in hkrati verjetno kar nekakšno gonilo družbene evolucije.
Poleg osnovne etike razlikovanja dobrega in zla, pa se pojavljajo celo v filozofsko-humanističnih obravnavah sorodne dvojice, ki bi jih avtorji strašno radi imenovali etika in s tem ustregli bralcem in bralkam. Pa niso etika. Daleč od tega. Na neki višji ravni celo uničujejo smisel etike, a ne humanistične teorije, ampak globinsko zmožnost človeka, da razlikuje v danem trenutku (in z intuicijo iz preteklosti ter z rahlim časovnim vpogledom celo v prihodnost) kaj je prav in kaj ni prav.
Primerno in neprimerno
je pretiravanje v upoštevanju okolja. To je navidezna etika, ki hoče biti tako relativna (pri-merjalna), da povsem zanemari notranjo človekovo sposobnost presojanja. Na nek način preloži odgovornost na zunanji svet, je torej preveč ekološka, preveč družbena, in nič več notranja. Človekovo osebno (?zasebno) dostojanstvo je s tem pozabljeno, celo zavestno zanemarjeno. Dvojico primerno-neprimerno pogosto udejanjajo družbeni manipulatorji. Tako neredko člani že osnovna načela, zaradi katerih je npr. neko združenje, religija, stranka ali gibanje nastalo, najbolj kršijo prav sami. In za to vedno najdejo opravičilo, celo v primerih, ko škodujejo sami sebi. Zdravniki živijo nezdravo, politiki ne skrbijo za polis, ampak za zasebne koristi, moralisti živijo nemoralno ipd. Vse skupaj potem zavijejo v "primernost", kar v bistvu pomeni relativnost, v kateri sem sam kot subjekt izvzet iz objektivnega učenja, ki ga skušam ponujati ali kar vsiljevati drugim.
Mi je ali mi ni
je dokaj intimni etični placebo. Gre običajno za zadeve, ki se tičejo samo mene, samo mojih odločitev, in jih pravzaprav okolica niti nikoli ne izve. Morda samo najbližji, a še to redko. Ob hkratnem zavedanju, da je nekaj potrebno, zelo potrebno, in bi dejansko moral/a storiti, se od tega odvrnem, ne da bi kdo kadarkoli vedel, da sem sploh pomislil/a, da bi lahko nekaj tudi storil/a ali opustil/a. Neredko gre za odločanje, ali naredim nekaj dobrega zase ali za bližnje, pa me potem premami nek čut, da mi tistega ni za storiti, in raje ne storim. Greha v bistvu ni, saj je misel bila dobra, pa je pač odšla in če bi se bila udejanjila, bi morda nekaj prispevala k dobremu na svetu, morda pa tudi ne - zato sem jo raje uvrstil/a v kategorijo "mi ni", ... in je ostalo tako kot včeraj.
Poleg osnovne etike razlikovanja dobrega in zla, pa se pojavljajo celo v filozofsko-humanističnih obravnavah sorodne dvojice, ki bi jih avtorji strašno radi imenovali etika in s tem ustregli bralcem in bralkam. Pa niso etika. Daleč od tega. Na neki višji ravni celo uničujejo smisel etike, a ne humanistične teorije, ampak globinsko zmožnost človeka, da razlikuje v danem trenutku (in z intuicijo iz preteklosti ter z rahlim časovnim vpogledom celo v prihodnost) kaj je prav in kaj ni prav.
Primerno in neprimerno
je pretiravanje v upoštevanju okolja. To je navidezna etika, ki hoče biti tako relativna (pri-merjalna), da povsem zanemari notranjo človekovo sposobnost presojanja. Na nek način preloži odgovornost na zunanji svet, je torej preveč ekološka, preveč družbena, in nič več notranja. Človekovo osebno (?zasebno) dostojanstvo je s tem pozabljeno, celo zavestno zanemarjeno. Dvojico primerno-neprimerno pogosto udejanjajo družbeni manipulatorji. Tako neredko člani že osnovna načela, zaradi katerih je npr. neko združenje, religija, stranka ali gibanje nastalo, najbolj kršijo prav sami. In za to vedno najdejo opravičilo, celo v primerih, ko škodujejo sami sebi. Zdravniki živijo nezdravo, politiki ne skrbijo za polis, ampak za zasebne koristi, moralisti živijo nemoralno ipd. Vse skupaj potem zavijejo v "primernost", kar v bistvu pomeni relativnost, v kateri sem sam kot subjekt izvzet iz objektivnega učenja, ki ga skušam ponujati ali kar vsiljevati drugim.
Mi je ali mi ni
je dokaj intimni etični placebo. Gre običajno za zadeve, ki se tičejo samo mene, samo mojih odločitev, in jih pravzaprav okolica niti nikoli ne izve. Morda samo najbližji, a še to redko. Ob hkratnem zavedanju, da je nekaj potrebno, zelo potrebno, in bi dejansko moral/a storiti, se od tega odvrnem, ne da bi kdo kadarkoli vedel, da sem sploh pomislil/a, da bi lahko nekaj tudi storil/a ali opustil/a. Neredko gre za odločanje, ali naredim nekaj dobrega zase ali za bližnje, pa me potem premami nek čut, da mi tistega ni za storiti, in raje ne storim. Greha v bistvu ni, saj je misel bila dobra, pa je pač odšla in če bi se bila udejanjila, bi morda nekaj prispevala k dobremu na svetu, morda pa tudi ne - zato sem jo raje uvrstil/a v kategorijo "mi ni", ... in je ostalo tako kot včeraj.
Se mi ljubi ali ne
je nekoliko bolj aktivna oblika ponarejene etike tipa "mi je ali mi ni". Tu dilemo, ali naj naredim nekaj dobreza/slabega ali ne, jasno izrazim navzven. Tu oblika izraza ni bistvena: lahko je to z besedami, lahko s kretnjo, splošnim obnašanjem, splošnim odnosom do sveta (npr. brezbrižnostjo, ignoranco ...), pogosto tudi z nedejanjem, v katerem je jasno razvidna - po domače povedano - lenoba. Bi lahko, pa ne, in to jasno izrazim.
Legalno in nelegalno
je seveda bolj znanstvena oblika nekakšne etike, ki pa je daleč od notranje in tudi daleč od v okolje-prostora-in-časa vpete etike. Večinoma jo uporabljamo v pravnih sistemih zato, da nekaj določimo. Problem legalno/nelegalnega je, da v teh normah, ki sicer nekoliko izhajajo iz temeljev etike dobro/zlo gre izključno za robne primere, ki se v življenju redko uresničijo. Zakoni, pravila, določbe - vsi vemo - veljajo le v "idealnih" primerih, sicer pa jih je treba jemati "življenjsko". Celo ob najhujših morilcih imamo tako pomislek, ali res zasluži kazen, ali pa je morda zakonodaja le prehuda, in bi s striktnim izvršeanjem povzročali prehudo t.i. kolateralno družbeno škodo. Ja, pomislimo celo tako daleč, če je kaznovanje hudih kriminalcev res potrebno npr. kot vzgojni primer v smislu preventive.
Upravičeno ali neupravičeno
je retrogradna navidezna etika, ki je ni mogoče izvajati v sedanjem trenutku, ampak lahko na misli ali dejanja v tem smsilu le razpravljamo kasneje, ko je seveda že vse mimo, in npr. ni mogoče več popraviti ali spremeniti. (Gre za tisto vmesnost med opravičenjem in upravičenostjo, pri čemer imamo v sloveščini težave zaradi razlik v razumevanju pravopisja in notranje konotacije besednega smisla.). Namreč vmes med pomenom opravičenosti in upravičenosti obstaja pomen, ki namiguje na etiko, vendar to ni, vsekakor pa sega v preteklost in povrh še ne more vplivati na prihodnsot etike, ker pomeni odložitev problema, opravičilo upravičenosti nekega dejanja, nekakšna nevtralizacija iz nevednosti, ali/če/kadar je tisto dejanje bilo dobro ali zlo.
Še kaj bi se našlo; a dejstvo je, da je etika v osnovi dokaj preprosta, silno radi pa za etiko vzamemo nekaj podobnega, nekaj, kar se nam zdi, da je tako, pa je v resnici nekoliko drugače, rahlo sasuknjeno, oddaljeno prostorsko, časovno ali miselno, neredko pa celo beg in etični obrat. Hkrati tudi vemo oziroma imamo osebno izkušnjo po "neuradni" etiki, da je to tako. Če seveda ne zbežimo.
je nekoliko bolj aktivna oblika ponarejene etike tipa "mi je ali mi ni". Tu dilemo, ali naj naredim nekaj dobreza/slabega ali ne, jasno izrazim navzven. Tu oblika izraza ni bistvena: lahko je to z besedami, lahko s kretnjo, splošnim obnašanjem, splošnim odnosom do sveta (npr. brezbrižnostjo, ignoranco ...), pogosto tudi z nedejanjem, v katerem je jasno razvidna - po domače povedano - lenoba. Bi lahko, pa ne, in to jasno izrazim.
Legalno in nelegalno
je seveda bolj znanstvena oblika nekakšne etike, ki pa je daleč od notranje in tudi daleč od v okolje-prostora-in-časa vpete etike. Večinoma jo uporabljamo v pravnih sistemih zato, da nekaj določimo. Problem legalno/nelegalnega je, da v teh normah, ki sicer nekoliko izhajajo iz temeljev etike dobro/zlo gre izključno za robne primere, ki se v življenju redko uresničijo. Zakoni, pravila, določbe - vsi vemo - veljajo le v "idealnih" primerih, sicer pa jih je treba jemati "življenjsko". Celo ob najhujših morilcih imamo tako pomislek, ali res zasluži kazen, ali pa je morda zakonodaja le prehuda, in bi s striktnim izvršeanjem povzročali prehudo t.i. kolateralno družbeno škodo. Ja, pomislimo celo tako daleč, če je kaznovanje hudih kriminalcev res potrebno npr. kot vzgojni primer v smislu preventive.
Upravičeno ali neupravičeno
je retrogradna navidezna etika, ki je ni mogoče izvajati v sedanjem trenutku, ampak lahko na misli ali dejanja v tem smsilu le razpravljamo kasneje, ko je seveda že vse mimo, in npr. ni mogoče več popraviti ali spremeniti. (Gre za tisto vmesnost med opravičenjem in upravičenostjo, pri čemer imamo v sloveščini težave zaradi razlik v razumevanju pravopisja in notranje konotacije besednega smisla.). Namreč vmes med pomenom opravičenosti in upravičenosti obstaja pomen, ki namiguje na etiko, vendar to ni, vsekakor pa sega v preteklost in povrh še ne more vplivati na prihodnsot etike, ker pomeni odložitev problema, opravičilo upravičenosti nekega dejanja, nekakšna nevtralizacija iz nevednosti, ali/če/kadar je tisto dejanje bilo dobro ali zlo.
Še kaj bi se našlo; a dejstvo je, da je etika v osnovi dokaj preprosta, silno radi pa za etiko vzamemo nekaj podobnega, nekaj, kar se nam zdi, da je tako, pa je v resnici nekoliko drugače, rahlo sasuknjeno, oddaljeno prostorsko, časovno ali miselno, neredko pa celo beg in etični obrat. Hkrati tudi vemo oziroma imamo osebno izkušnjo po "neuradni" etiki, da je to tako. Če seveda ne zbežimo.
1. maj 2016
Iznakažena ogroženost narave
Naravo očitno neskončno malo poznamo. Res je, da je obsežna, res je, da stalno živimo z njo in v njej in v bistvu mi sami smo narava. Toliko milijonov različnih vrst in sort bitij, in znotraj vsake vrste toliko populacij z različnimi notranjimi redi, in v vsaki populaciji manjše skupine tistih, ki so si zaradi individualnih lastnosti bolj medsebojno kompatibilni, in na koncu vsak osebek posamezno s svojim notranjim ekosistemom mikroorganizmov in zunanjim ekosistemom sovrstnikov, populacije in ostalega okolja. Mar res mora biti vse tako zapleteno, in povrh ne le števno, ampak množilno in integralno?
Človek se ima za najbolj inteligentno bitje na svetu. Tu ni pomembno, ali verjamemo v kakšnega od bogov, ki naj bi nas take ustvaril, v ribo faroniko ali Evolucijo. Človek je najpametnejši, in v tej svoji najpametnejšnosti si je domislil, da je narava (kar od njega samega) ogrožena. Zato jo je treba, nujno treba varovati. Če tega ne bomo delali, bo konec sveta.
Naravo očitno zalo malo poznamo, bolje, nočemo je poznati. Raje se vrtimo v svetu svojega jaza in svojih idej o naravi, sobitjih, ostali okolici in o vsemu, kar nas obdaja, procesih, stvareh, silah, praznini in polnini.
Čeprav to nikakor ne gre skupaj, torej popolno nepoznavanje narave (=ignoranca) in popolna samozaverovanost vase (=ignoranca), si stalno izumljamo naloge, ki nam prav zaradi tega strahotnega nasprotja med ignoranco 1 in ignoranco 2 ne gredo. In čeprav je prva nezavedna, in se je zavedamo, druga pa povsem zavedna, pa jo na vsak način skušamo otresti ven iz misli, vztrajamo, da so največja nasprotja prav enostavno rešljiva, tako rekoč rokohitrsko.
Taka rokohitrstva dobro poznamo pri varovanju narave: od vsakodnevnega pretiravanja pri detergentih do globalnih podpisov leporečja, ki naj se uresničijo v prihodnjih desetletjih. Skoraj nihče nič ne pove o potrebni odpovedi. Vse bomo uredili knjigovodsko in po principih, ki si jih je izmislilo človeštvo, predvsem zahodno: gradbeniško, bančniško, komunikativno, knjigovodstvo, zabavno. Drugačnih principov ne poznamo, kaj šele principov, po katerih deluje tista narava, ki jo moramo popraviti, ker smo jo (morda res) pokvarili.
Ko tako človek v svojih zmožnostnih paradigmah hoče delati nekaj, ker sploh ni mogoče delati na način človeških okvirov, je povsem logična reakcija, da skuša pod imenom npr. varovanja narave delati tisto, kar je v svoj miselni okvir sploh zmožen sprejeti. Ker se mu vseeno zdi, da npr. zabava ali gradbeništvo zaradi svoje razvpitosti ali fizične grobosti nekako ne sodita v bližino "narave", se "naravovarstvenik" bolj usmerja v nedolžne načine "varovanja": knjigovodsko, finančno-subvencijsko, rekreacijsko, izobraževalno ... vse take rahlo ozelenele postopke in metode človek uporablja, da bi se prepričal, da pravzaprav varuje naravo, ki jo sicer – tega se zaveda, a mu pravzaprav očitno ni žal – uničuje.
V praksi to izgleda tako, da ekonomist ne gre gledat, kako je treba ravnati z vodo, ampak natančno preuči, kako mora ravnati z vodo, da ga bo to manj stalo. Korist za naravo (tu npr. varčevanje z vodo), če slučajno ostane in ni skrita v neupoštevanje kakšnega od stroškov, ki je "nemerljiv", je torej kvečjemu stranski produkt varčevanja z denarjem. Rekreativec organizira pomembno akcijo gibanja v naravi, s čimer ima z naravo določen stik, vendar stik še zdaleč ni, oziroma je dokaj redko, tudi spoznavanje. Bistvo rekreacije (v naravi) ostane rekreacija, narava je daleč stran, le kulisa, le poligon, nekoliko drugačen (bolj "naraven") od hipodroma, stadiona ali fitnes telovadnice; ali virtualne trim zabave.
Tudi sindikalisti in borci za delavske pravice so naravovarstveniki. Namreč, delovna mesta so zaradi okoljske krize močno ogrožena. Migranti pritiskajo in nam na zahodu odžirajo delo, zaslužek, tradicionalne delavske in delovne vrednote. Spet je kriva narava, ker nam vrača tako, kot mi nočemo in s tiste strani, ki jo ravno premalo poznamo, da bi jo zares obvladali. A njena krivda ostane, mi ljudje zahodnega sveta v belih srajcah s kravatami ali trenerkah ali delovnih kombinezonih, mi smo nedolžni in mi se gremo naravovarstvo.
Krivda narave je vse večja. Vse več je novic, kaj gre (zahodnemu) človeku narobe, ker se narava spreminja. Seveda ne pozabi pozabiti, kdo je te zadeve sprožil, in jih kljub množici zavez – tako rekoč tedensko sprejmemo ali podpišemo kakšne "naravovarstvene" dokumente – celo ne nehamo vse bolj stopnjevito izvajati.
Skratka: še tako lepa zelenica ob nepotrebni avtocesti ali praznih blokovskih naseljih ni narava in ni skrb za naravo. Še tako bogato praznovanje dneva Zemlje, biodiverzitete, vode, močvirij, netopirjev, rožic ali česarkoli - vse to ni skrb za naravo. Kvečjemu obratno. Še tako napredna oblika rekreacije v naravi, je tam to motnja in v sedanjih oblikah prepogosto povsem nepotrebno uničevanje, redko zaradi nevednosti. Še tako pogumne in drage komunikacijske akcije se izkažejo za nenaravovarstvo in predvsem za promocijo udeležencev in pripravljalcev, neredko politikov, ki o naravi dejansko nočejo nič vedeti.
Ploskati samemu sebi je greh. Delati se, da varuješ naravo tako, da jo (nevede? igonorantsko1? ignorantsko2?) uničuješ, pa še večji. Oboje skupaj pa se ne sešteva ali množi, ampak več kot potencira.
Varstvo narave je lahko samo varstvo narave, in ničesar drugega. Ena je ena. Druge reči in dejavnosti imajo svoja imena. Naj jih imajo, nič ni narobe. Le narava naj ostane narava. Samo to, in bo zadosti zavarovana.
Človek se ima za najbolj inteligentno bitje na svetu. Tu ni pomembno, ali verjamemo v kakšnega od bogov, ki naj bi nas take ustvaril, v ribo faroniko ali Evolucijo. Človek je najpametnejši, in v tej svoji najpametnejšnosti si je domislil, da je narava (kar od njega samega) ogrožena. Zato jo je treba, nujno treba varovati. Če tega ne bomo delali, bo konec sveta.
Naravo očitno zalo malo poznamo, bolje, nočemo je poznati. Raje se vrtimo v svetu svojega jaza in svojih idej o naravi, sobitjih, ostali okolici in o vsemu, kar nas obdaja, procesih, stvareh, silah, praznini in polnini.
Čeprav to nikakor ne gre skupaj, torej popolno nepoznavanje narave (=ignoranca) in popolna samozaverovanost vase (=ignoranca), si stalno izumljamo naloge, ki nam prav zaradi tega strahotnega nasprotja med ignoranco 1 in ignoranco 2 ne gredo. In čeprav je prva nezavedna, in se je zavedamo, druga pa povsem zavedna, pa jo na vsak način skušamo otresti ven iz misli, vztrajamo, da so največja nasprotja prav enostavno rešljiva, tako rekoč rokohitrsko.
Taka rokohitrstva dobro poznamo pri varovanju narave: od vsakodnevnega pretiravanja pri detergentih do globalnih podpisov leporečja, ki naj se uresničijo v prihodnjih desetletjih. Skoraj nihče nič ne pove o potrebni odpovedi. Vse bomo uredili knjigovodsko in po principih, ki si jih je izmislilo človeštvo, predvsem zahodno: gradbeniško, bančniško, komunikativno, knjigovodstvo, zabavno. Drugačnih principov ne poznamo, kaj šele principov, po katerih deluje tista narava, ki jo moramo popraviti, ker smo jo (morda res) pokvarili.
Ko tako človek v svojih zmožnostnih paradigmah hoče delati nekaj, ker sploh ni mogoče delati na način človeških okvirov, je povsem logična reakcija, da skuša pod imenom npr. varovanja narave delati tisto, kar je v svoj miselni okvir sploh zmožen sprejeti. Ker se mu vseeno zdi, da npr. zabava ali gradbeništvo zaradi svoje razvpitosti ali fizične grobosti nekako ne sodita v bližino "narave", se "naravovarstvenik" bolj usmerja v nedolžne načine "varovanja": knjigovodsko, finančno-subvencijsko, rekreacijsko, izobraževalno ... vse take rahlo ozelenele postopke in metode človek uporablja, da bi se prepričal, da pravzaprav varuje naravo, ki jo sicer – tega se zaveda, a mu pravzaprav očitno ni žal – uničuje.
V praksi to izgleda tako, da ekonomist ne gre gledat, kako je treba ravnati z vodo, ampak natančno preuči, kako mora ravnati z vodo, da ga bo to manj stalo. Korist za naravo (tu npr. varčevanje z vodo), če slučajno ostane in ni skrita v neupoštevanje kakšnega od stroškov, ki je "nemerljiv", je torej kvečjemu stranski produkt varčevanja z denarjem. Rekreativec organizira pomembno akcijo gibanja v naravi, s čimer ima z naravo določen stik, vendar stik še zdaleč ni, oziroma je dokaj redko, tudi spoznavanje. Bistvo rekreacije (v naravi) ostane rekreacija, narava je daleč stran, le kulisa, le poligon, nekoliko drugačen (bolj "naraven") od hipodroma, stadiona ali fitnes telovadnice; ali virtualne trim zabave.
Tudi sindikalisti in borci za delavske pravice so naravovarstveniki. Namreč, delovna mesta so zaradi okoljske krize močno ogrožena. Migranti pritiskajo in nam na zahodu odžirajo delo, zaslužek, tradicionalne delavske in delovne vrednote. Spet je kriva narava, ker nam vrača tako, kot mi nočemo in s tiste strani, ki jo ravno premalo poznamo, da bi jo zares obvladali. A njena krivda ostane, mi ljudje zahodnega sveta v belih srajcah s kravatami ali trenerkah ali delovnih kombinezonih, mi smo nedolžni in mi se gremo naravovarstvo.
Krivda narave je vse večja. Vse več je novic, kaj gre (zahodnemu) človeku narobe, ker se narava spreminja. Seveda ne pozabi pozabiti, kdo je te zadeve sprožil, in jih kljub množici zavez – tako rekoč tedensko sprejmemo ali podpišemo kakšne "naravovarstvene" dokumente – celo ne nehamo vse bolj stopnjevito izvajati.
Skratka: še tako lepa zelenica ob nepotrebni avtocesti ali praznih blokovskih naseljih ni narava in ni skrb za naravo. Še tako bogato praznovanje dneva Zemlje, biodiverzitete, vode, močvirij, netopirjev, rožic ali česarkoli - vse to ni skrb za naravo. Kvečjemu obratno. Še tako napredna oblika rekreacije v naravi, je tam to motnja in v sedanjih oblikah prepogosto povsem nepotrebno uničevanje, redko zaradi nevednosti. Še tako pogumne in drage komunikacijske akcije se izkažejo za nenaravovarstvo in predvsem za promocijo udeležencev in pripravljalcev, neredko politikov, ki o naravi dejansko nočejo nič vedeti.
Ploskati samemu sebi je greh. Delati se, da varuješ naravo tako, da jo (nevede? igonorantsko1? ignorantsko2?) uničuješ, pa še večji. Oboje skupaj pa se ne sešteva ali množi, ampak več kot potencira.
Varstvo narave je lahko samo varstvo narave, in ničesar drugega. Ena je ena. Druge reči in dejavnosti imajo svoja imena. Naj jih imajo, nič ni narobe. Le narava naj ostane narava. Samo to, in bo zadosti zavarovana.
26. apr. 2016
Enkratna pozabljivost
Pozabljivost je vse bolj razširjena in v nekaterih krogih tudi družbeno cenjena spretnost, ki se pri dotičnih običajno iz leta v leto krepi. Pa ne zaradi t.i. skleroze.
Majhni otroci niso pozabljivi. Vsemu sledijo, vse si zapomnijo, vse preizkušajo. Njihov svet je združen s njihovo percepcijo sveta. Ker je to njihova edina in združena resničnost, za pozabljivost ni prostora, ker je v popolnem neskladju z (v bistvu nezavedno) enotnostjo notranjega življenja.
Socializacija prinese mlademu človeku obveznosti. Svet se ekologizira, =dobiva okolje, v katerem velja dogovor o nekih normah. Mlad človek začenja ločevati med jaz in med ostalo. Jaz običajno ostane nedotaknjeno nepozabljiv, do ostalega pa se odnos spreminja glede na vmesnost: če je ostalo prijazno in skladno z jazom, ni problema; če je okolica bistveno drugačna, se začno vzpostavljati mehanizmi pozabljanja. Dežnik, domača naloga, hranjenje psa, pomoč starim staršem, sodelovanje pri čistilni akciji, praznjenje koša za smeti, branje, točnost dogovorjenega časa ...
Sem pozabi! Sem pozabila! - mar niso ta najbolj pogosti izgovori mladostnikov?
Pozabljivost sicer ni nobena antivrlina. Povsem nedolžna človeškost je, in nič ni hudega sama na sebi. Zato je - verjetno zaradi fizioloških procesov v našem živčnem sistemu - povsem razumljiva. Vendar gre za nekaj drugega. Pozabljivost je namreč lahko samo enkratna. Problem pozabljivosti, kakor se kaže v družbi danes, pa je, da se začne ponavljati, in da vseeno ohrani ime "pozabljivost". To pa ne drži.
Ponavljajoča pozabljivost ni nikoli pozabljivost. Lahko pa je:
- brezbrižnost - enostavno te okolica tolikokrat tolerira v tvoji pozabljivosti, da se ti ni treba za pozabljene dežnike in domače naloge več brigati; če se ti zgodi, se odzoveš z enostavnim opravičilom, da pač pozabiš
- ignoranca okolja - namerno delaš drugače, kot ti narekujejo družbene norme in tako dokazuješ, da bi morda lahko obstajale tudi drugačne norme, bolj tvoje, in manj zastarele
- zbujanje pozornosti - namerno ali nenamerno gre za drugotne težave, ki so neizrazljive, pa jih je zato najlažje povedati skozi uporništvo ali drugačnost, ki sproža odzive in komunikacijo (kakršnakoli že ta je)
- naklep - načrtno se človek skuša rešiti neke družbene norme tako, da je ne izvaja v nobenem primeru, kot izgovor pa vzame pozabljivost
- najbrž še kaj
Brezbrižnost pod krinko pozabljivosti je vse pogostejša v odrasli družbi. V sistemu vrlin (ta je možna le pri odraslih) bi jo uvrstili tik pod ničelno/nevtralno točko vrlin. Torej, če vrline razvrščamo po premici od 0 na pozitivno in na negativno stran, bi na pozitivno postavili vljudnost (nekateri pravijo, da je to predhodnica vrlin), na drugo pa brezbrižnost (ki jo zavijemo v naziv "pozabljivosti"). Pozabljivost je torej nekakšna predhodnica slabosti. Kot je torej prijaznost nekakšno ponarejanje pozitivnih notranjih nagibov, tudi "pozabljivost" postane ponarejanje slabih lastnosti.
Slabe lastnosti so v začetku stvar jaza. Človek pozablja sam pri sebi, in se večinoma tega dobro zaveda in kar jezi nase. Vendar se te lastnosti hitro ekologizirajo, če se druži skupaj več takšnih jazev - in to je v družbi povsem običajno. Kot v prijaznostni družbi hitro postanemo prijazni (ne glede na naše dejansko notranje razpoloženje), tudi v pozabljivi družbi hitro postanemo pozabljivi (ne glede na to, ali smo res nekaj pozabili).
Žal pa je tako, da dežniki, domače naloge, sesanje prahu ali redna telovadba in umovadba ter podobne zadeve prerastejo v družbena dejanja, ki vplivajo na soljudi, in ki imajo v primerih javnih oseb lahko katastrofalne posledice za družbo, države, civilizacije.
Ste morda pozabili ugasniti luč? Ja? Jutri boste neusmiljeno uničevali nočno življenje narave z množico nepotrebnih obcestnih svetilk.
Vam je iz žepa nevedoma padlo 5 evrov? Ja? Jutri boste vodili podjetje ali državno ustanovo, ki ji bodo denarji ponevedoma padali iz vreč.
Ste pozabili napisati domačo nalogo? Ja? Jutri boste pozabili, da je znanje potrebno. Bo za trajno zadovoljne kupce res zadostovalo slamnato podjetje s poštnim nabiralnikom?
Ste morda včeraj pozabili na težave sočloveka? Ja? Danes boste brezbrižni do migrantov in polovice človeštva v stiski.
Majhni otroci niso pozabljivi. Vsemu sledijo, vse si zapomnijo, vse preizkušajo. Njihov svet je združen s njihovo percepcijo sveta. Ker je to njihova edina in združena resničnost, za pozabljivost ni prostora, ker je v popolnem neskladju z (v bistvu nezavedno) enotnostjo notranjega življenja.
Socializacija prinese mlademu človeku obveznosti. Svet se ekologizira, =dobiva okolje, v katerem velja dogovor o nekih normah. Mlad človek začenja ločevati med jaz in med ostalo. Jaz običajno ostane nedotaknjeno nepozabljiv, do ostalega pa se odnos spreminja glede na vmesnost: če je ostalo prijazno in skladno z jazom, ni problema; če je okolica bistveno drugačna, se začno vzpostavljati mehanizmi pozabljanja. Dežnik, domača naloga, hranjenje psa, pomoč starim staršem, sodelovanje pri čistilni akciji, praznjenje koša za smeti, branje, točnost dogovorjenega časa ...
Sem pozabi! Sem pozabila! - mar niso ta najbolj pogosti izgovori mladostnikov?
Pozabljivost sicer ni nobena antivrlina. Povsem nedolžna človeškost je, in nič ni hudega sama na sebi. Zato je - verjetno zaradi fizioloških procesov v našem živčnem sistemu - povsem razumljiva. Vendar gre za nekaj drugega. Pozabljivost je namreč lahko samo enkratna. Problem pozabljivosti, kakor se kaže v družbi danes, pa je, da se začne ponavljati, in da vseeno ohrani ime "pozabljivost". To pa ne drži.
Ponavljajoča pozabljivost ni nikoli pozabljivost. Lahko pa je:
- brezbrižnost - enostavno te okolica tolikokrat tolerira v tvoji pozabljivosti, da se ti ni treba za pozabljene dežnike in domače naloge več brigati; če se ti zgodi, se odzoveš z enostavnim opravičilom, da pač pozabiš
- ignoranca okolja - namerno delaš drugače, kot ti narekujejo družbene norme in tako dokazuješ, da bi morda lahko obstajale tudi drugačne norme, bolj tvoje, in manj zastarele
- zbujanje pozornosti - namerno ali nenamerno gre za drugotne težave, ki so neizrazljive, pa jih je zato najlažje povedati skozi uporništvo ali drugačnost, ki sproža odzive in komunikacijo (kakršnakoli že ta je)
- naklep - načrtno se človek skuša rešiti neke družbene norme tako, da je ne izvaja v nobenem primeru, kot izgovor pa vzame pozabljivost
- najbrž še kaj
Brezbrižnost pod krinko pozabljivosti je vse pogostejša v odrasli družbi. V sistemu vrlin (ta je možna le pri odraslih) bi jo uvrstili tik pod ničelno/nevtralno točko vrlin. Torej, če vrline razvrščamo po premici od 0 na pozitivno in na negativno stran, bi na pozitivno postavili vljudnost (nekateri pravijo, da je to predhodnica vrlin), na drugo pa brezbrižnost (ki jo zavijemo v naziv "pozabljivosti"). Pozabljivost je torej nekakšna predhodnica slabosti. Kot je torej prijaznost nekakšno ponarejanje pozitivnih notranjih nagibov, tudi "pozabljivost" postane ponarejanje slabih lastnosti.
Slabe lastnosti so v začetku stvar jaza. Človek pozablja sam pri sebi, in se večinoma tega dobro zaveda in kar jezi nase. Vendar se te lastnosti hitro ekologizirajo, če se druži skupaj več takšnih jazev - in to je v družbi povsem običajno. Kot v prijaznostni družbi hitro postanemo prijazni (ne glede na naše dejansko notranje razpoloženje), tudi v pozabljivi družbi hitro postanemo pozabljivi (ne glede na to, ali smo res nekaj pozabili).
Žal pa je tako, da dežniki, domače naloge, sesanje prahu ali redna telovadba in umovadba ter podobne zadeve prerastejo v družbena dejanja, ki vplivajo na soljudi, in ki imajo v primerih javnih oseb lahko katastrofalne posledice za družbo, države, civilizacije.
Ste morda pozabili ugasniti luč? Ja? Jutri boste neusmiljeno uničevali nočno življenje narave z množico nepotrebnih obcestnih svetilk.
Vam je iz žepa nevedoma padlo 5 evrov? Ja? Jutri boste vodili podjetje ali državno ustanovo, ki ji bodo denarji ponevedoma padali iz vreč.
Ste pozabili napisati domačo nalogo? Ja? Jutri boste pozabili, da je znanje potrebno. Bo za trajno zadovoljne kupce res zadostovalo slamnato podjetje s poštnim nabiralnikom?
Ste morda včeraj pozabili na težave sočloveka? Ja? Danes boste brezbrižni do migrantov in polovice človeštva v stiski.
25. apr. 2016
Spreobračanje dni
Skoraj ne mine dan, ki ne bi bil tako ali drugače, na tej ali oni ravni, v tem ali onem pogledu, proglašen za nekaj posebnega. Skoraj ni dvoma, da je bil prvotni namen teh dni zelo pozitiven v smislu spodbujanja spomina, ozaveščanja in morda vsaj kakšna malenskost dejanj. Tako se za materinski dan vsaj enkrat letno spomnimo mater, na dan vode (?) bolj mislimo na vodo (?a res), na dan mrtvih na mrtve, na dan brez cigarete na cigarete, na dan duševnega zdravja nase, ki smo zdravi, na dan varčevanja na prazne denarnice in visoke obresti, na dan združenih narodov na bogate stavbe po New Yorku, Genevi, na Dunaju in še kje - v katerih se veliko pametnih pove glede trpljenja vojn, revščine, trgovanja, okolja, hrane ... Tako se nekako obrača. Redko drugače, in še redkeje pomislimo, da izvirno bistvo takih dni ni tisti konkretni dan, ampak demarginalizacija vsebine. A to se zgodi redko. Še ustanovitelji pozabijo.
Pravkar smo odpravili dan zemlje, ki ga od 1970 zaznamujemo 22. aprila. Takrat se je pač nekaj zgodilo v ZDA, in takratni predsednik tako idejo hitro uporabil za globoko stopinjo svetovnega pomena. Letos se je prav tako nekaj zgodilo v ZDA 22. aprila - nekaj, kar se ni moglo v Parizu konec lanskega leta. So se morali še enkrat srečati ...
Vsako dejanje obeleževanja posvečenih dnevov ima več dimenzij. Pogledali si bomo versko, politično in medijsko.
Človek je nagnjen k praznovanju in religije so to že zdavnaj ugotovile. Človeku prija, da si nekoliko oddahne, da kakšen dan v tednu redno in še dodatno kakšen praznik nekoliko pospi, se umriri, obrne turobne misli. Ali takrat gledamo svetnika ali dan brez kave ali brez hrane - to je pravzaprav vseeno. Bistvo je, da je praznik, da je prazen. In da bi mu praznino še bolj izpraznili, smo si za dločene dneve izmislili tudi proslave, ki pa jih praviloka izvajamo zadnji delovni dan pred praznikom - seveda z namenom, da praznik ostane prazen. Tako nastajajo nove religije, ki imajo ene za boga močvirja, druge zborovsko petje, tretje biološko uro, četri rudarje in policiste, peti pravičnost, itd. več kot 365. Ali je tisto res ali ne, se pripadniki iz leta v leto manj sprašujejo.
Politično so praznovanja zelo dobrodošla. Takrat namreč morajo politiki intenzivno delati. Mnogi zdolgočaseni volilci imajo namreč v času praznikov in počitnic dobro odprta ušesa in pametna retorika in praznični nasmeh se pozitivno zapišeta v srce in razum. Če gre še za vsebino, ki je zadosti aktualna, in ljudi rada nekoliko boli, so rešitelji takoj pripravljeni. Na dan zemlje, to je predvčerajšnjim, smo tako lahko prebrali množice tehtnih izjav, razmišljanj, pogovorov in monologov, oddaj in podobnega o tam, kako skrbni smo do planeta, kako sem prav jaz najboljši, če pa bi mi kdo dal še več denarja, bi pa svojo boljšost še zlahka povečal. In tako dalje, iz leta v leto iz 22. do 22. aprila.
Mediji si ob praznovanjih oddahnejo od mrzličnega iskanja, kaj bi v to družbeno poplavo informacij sploh še poslali. Posvečeni dan je kot nalašč za temo, za ponovitev lasnkega gosta oddaje, ali kar za ponovitev pisanja izpšred 10 let. Nič se namreč ni spremenilo, lebralci in gledalci smo pozabili, da se ponavljajo - pa saj se vse stalno ponavlja, zakaj se torej ne bi tudi zastršujoče novice, za katere itak vemo, da so - če nas obvestijo ali ne. Tako mediji lepo povedo po davno uveljavljenem modelu: najprej kako lepa je ta naša Zemlja, potem kako hudobni smo ljudje, ki puhamo iz strašnih dimnikov, potem kako otroci škrincljajo iz celuloznega papirja drevesca in jih zeleno obarvajo, potem se oglasi kakšen župan, ki ima novo čistilnico svinjarije, potem še ta in oni svetovni podveljak v imenu svojega šefa povabi na kosilo
... in že je tu 23. april, dan nečesa drugega, brezžičnega, kar dandanes sploh neverjetno uporabljamo in svojega posebnega dneva res ne potrebuje več.
Pa vendarle se je začelo tu in tam komu zazdevati, da npr. dan varčevanja postaja dan obupa nad varčevanjem, dan žena je postal simbol trpljenja polovice sveta, dan živali se usmerja v prikazovalnico mučenja bitij, ki bi po naravni poti že davno premnila, dan jabolka ni dan zdrave prehrane, ampak ekonomija sadjarstva, in nenazadnje, dan zemlje ni več dan zemlje, ampak dan človeka samega, ali še bolje, dan človekovega obupa nad samim sabo.
Kdo si je le mogel izmisliti tako (ignorantsko) vsemogočnost človeka, ki naj bi bil sposoben popravljati Zemljo?
Pravkar smo odpravili dan zemlje, ki ga od 1970 zaznamujemo 22. aprila. Takrat se je pač nekaj zgodilo v ZDA, in takratni predsednik tako idejo hitro uporabil za globoko stopinjo svetovnega pomena. Letos se je prav tako nekaj zgodilo v ZDA 22. aprila - nekaj, kar se ni moglo v Parizu konec lanskega leta. So se morali še enkrat srečati ...
Vsako dejanje obeleževanja posvečenih dnevov ima več dimenzij. Pogledali si bomo versko, politično in medijsko.
Človek je nagnjen k praznovanju in religije so to že zdavnaj ugotovile. Človeku prija, da si nekoliko oddahne, da kakšen dan v tednu redno in še dodatno kakšen praznik nekoliko pospi, se umriri, obrne turobne misli. Ali takrat gledamo svetnika ali dan brez kave ali brez hrane - to je pravzaprav vseeno. Bistvo je, da je praznik, da je prazen. In da bi mu praznino še bolj izpraznili, smo si za dločene dneve izmislili tudi proslave, ki pa jih praviloka izvajamo zadnji delovni dan pred praznikom - seveda z namenom, da praznik ostane prazen. Tako nastajajo nove religije, ki imajo ene za boga močvirja, druge zborovsko petje, tretje biološko uro, četri rudarje in policiste, peti pravičnost, itd. več kot 365. Ali je tisto res ali ne, se pripadniki iz leta v leto manj sprašujejo.
Politično so praznovanja zelo dobrodošla. Takrat namreč morajo politiki intenzivno delati. Mnogi zdolgočaseni volilci imajo namreč v času praznikov in počitnic dobro odprta ušesa in pametna retorika in praznični nasmeh se pozitivno zapišeta v srce in razum. Če gre še za vsebino, ki je zadosti aktualna, in ljudi rada nekoliko boli, so rešitelji takoj pripravljeni. Na dan zemlje, to je predvčerajšnjim, smo tako lahko prebrali množice tehtnih izjav, razmišljanj, pogovorov in monologov, oddaj in podobnega o tam, kako skrbni smo do planeta, kako sem prav jaz najboljši, če pa bi mi kdo dal še več denarja, bi pa svojo boljšost še zlahka povečal. In tako dalje, iz leta v leto iz 22. do 22. aprila.
Mediji si ob praznovanjih oddahnejo od mrzličnega iskanja, kaj bi v to družbeno poplavo informacij sploh še poslali. Posvečeni dan je kot nalašč za temo, za ponovitev lasnkega gosta oddaje, ali kar za ponovitev pisanja izpšred 10 let. Nič se namreč ni spremenilo, lebralci in gledalci smo pozabili, da se ponavljajo - pa saj se vse stalno ponavlja, zakaj se torej ne bi tudi zastršujoče novice, za katere itak vemo, da so - če nas obvestijo ali ne. Tako mediji lepo povedo po davno uveljavljenem modelu: najprej kako lepa je ta naša Zemlja, potem kako hudobni smo ljudje, ki puhamo iz strašnih dimnikov, potem kako otroci škrincljajo iz celuloznega papirja drevesca in jih zeleno obarvajo, potem se oglasi kakšen župan, ki ima novo čistilnico svinjarije, potem še ta in oni svetovni podveljak v imenu svojega šefa povabi na kosilo
... in že je tu 23. april, dan nečesa drugega, brezžičnega, kar dandanes sploh neverjetno uporabljamo in svojega posebnega dneva res ne potrebuje več.
Pa vendarle se je začelo tu in tam komu zazdevati, da npr. dan varčevanja postaja dan obupa nad varčevanjem, dan žena je postal simbol trpljenja polovice sveta, dan živali se usmerja v prikazovalnico mučenja bitij, ki bi po naravni poti že davno premnila, dan jabolka ni dan zdrave prehrane, ampak ekonomija sadjarstva, in nenazadnje, dan zemlje ni več dan zemlje, ampak dan človeka samega, ali še bolje, dan človekovega obupa nad samim sabo.
Kdo si je le mogel izmisliti tako (ignorantsko) vsemogočnost človeka, ki naj bi bil sposoben popravljati Zemljo?
22. apr. 2016
Tretja bolečina
Zdi se, da v nekaterih primerih dve bolečini ne zadostujeta. Potrebna je še tretja. Ta pa je v bistvu istočasna prisotnost druge in odsotnost prve. Torej, samo in izključno bolečina in težave, ki si jih človek sam zada, brez razloga, brez smisla, brez vzroka. Vede ali nevede. Te bolečine so dvojno subjektivne, namreč, res jih lahko reši zgolj in izključno človek sam.
Žal je teh vse več. Pri sebi, med bližnjimi, v družbi. Škoda.
Žal je teh vse več. Pri sebi, med bližnjimi, v družbi. Škoda.
21. apr. 2016
Dvojna bolečina
Morda je največji problem bolečine (ali težave) v njeni dvojnosti objektivnega in subjektivnega. Hkrati nas težava, ki res obstaja teži, in hkrati imamo obupen občutek, ker nas ta težava teži. Enako bolečina.
Če si zlomim roko imam tako dve težavi. Po eni strani me boli, recimo objektivno, ker je zlomljena in organizem pač deluje preko senzornega živčevja, hkrati pa ima vgrajene mehanizme, da se zdravi. Po drugi strani, subjektivni, me daje jeza, ker sem bil neroden, ker zdaj ne morem delati, ker me ovira pri delu, poslovanju, družabnosti ... Zdi se, da je pogosto to drugo bolečino težje prenašati kot dejansko telesno, in celo tako je morda, da ta druga bolečina vpliva, da se zlomljena kost počasneje celi.
Če imaš bolnega otroka, ali invalida, telesno ali duševno drugačnega od povprečja, je to bolečina sama na sebi. Stanje ljudje navzven nekako sprejemajo, navznoter redko. Redko. Hudo je, in človek si ne more nič pomagati: otrok je tvoj. In to "navznoter" je v bistvu druga bolečina, ki išče vzroke, celo krivdo v sebi ali drugih, teži in greni. In končno se zgodi, da celo premaga objektivno težavo invalidnega otroka in postane ta druga bolečina gonilo vseh bolečin, nekako kar sili še ono prvo objektivno bolečino, da je še hujša, in da se morda še manj popravi, kot bi se morda, morda pravim, lahko.
Če imaš gnilo družbo, je to precej nesreča. Nikamor se ne premakne, stoji gospodarstvo in javne zadeve, nazaduje znanost, neredko se vse skupaj v neki apatiji pogreza še moralno. Praktično ni primera, da ne bi krivde za takšno stanje naprtili vodilnim v podjetjih, lokalnih ali državnih ustanovah, izvoljenim politikom. In ta krivda je morda res tudi objektivna (čeprav se v medijih reče, da je "subjektivna"). Ob tej bolečini, ko človek opazuje padanje družbe, se pojavi še druga bolečina, to je brezishodnost, ker zadev ni mogoče rešiti. Tesnoba, ki sčasoma vodi celo v navidezno apatijo, potem vpliva nazaj na tiste, ki so odgovorni, in zadeve se samo še slabšajo. V turobnosti npr. volilci potem sploh niso sposobni presojati, kaj je prav, kaj ni, kdo je sposoben, kdo ni. In mrtvilo se le še povečuje. Pa je subjektivno.
Bolečina torej ni ena, ampak sta (vsaj) dve hkrati. In posebnost te dvojnosti je, da tista, ki smo ji rekli objektivna, v bistvu ni odvisna od nas. Boli nas objekt, torej nekaj, kar je zunaj nas, čeprav zgleda drugače: je to zlomljena noga, naš otrok ali okoliška družba. A to ni v nas, ampak smo mi del tega: noge, otroka ali družbe! Odgovor na to bolečino ni mogoč. S tem se ne poistovetimo, izkušnja pa nam kaže, da osebno za nas rešitev vsaj potencialno obstaja. Vsaj z begom, če drugače ne.
Ta druga bolečina je bolj trdovratna že za spoznati, in še bolj za zdraviti. Ni ji mogoče ubežati. Je pa to tista bolečina, ki je ozdravljiva le z našo hkratno predanostjo in trdno odločitvijo. To je bolečina, na katero je treba odgovarjati, ker je odgovor nanjo možen, in sploh edino zdravilen. To je bolečina odgovornosti in naše notranje drže. Je subjetivna, zato se z njo pogovarjamo znotraj, in se zanjo odločanmo navznoter, na koncu pa jo tudi iz notranje strani navzvem ozdravljamo.
Če si zlomim roko imam tako dve težavi. Po eni strani me boli, recimo objektivno, ker je zlomljena in organizem pač deluje preko senzornega živčevja, hkrati pa ima vgrajene mehanizme, da se zdravi. Po drugi strani, subjektivni, me daje jeza, ker sem bil neroden, ker zdaj ne morem delati, ker me ovira pri delu, poslovanju, družabnosti ... Zdi se, da je pogosto to drugo bolečino težje prenašati kot dejansko telesno, in celo tako je morda, da ta druga bolečina vpliva, da se zlomljena kost počasneje celi.
Če imaš bolnega otroka, ali invalida, telesno ali duševno drugačnega od povprečja, je to bolečina sama na sebi. Stanje ljudje navzven nekako sprejemajo, navznoter redko. Redko. Hudo je, in človek si ne more nič pomagati: otrok je tvoj. In to "navznoter" je v bistvu druga bolečina, ki išče vzroke, celo krivdo v sebi ali drugih, teži in greni. In končno se zgodi, da celo premaga objektivno težavo invalidnega otroka in postane ta druga bolečina gonilo vseh bolečin, nekako kar sili še ono prvo objektivno bolečino, da je še hujša, in da se morda še manj popravi, kot bi se morda, morda pravim, lahko.
Če imaš gnilo družbo, je to precej nesreča. Nikamor se ne premakne, stoji gospodarstvo in javne zadeve, nazaduje znanost, neredko se vse skupaj v neki apatiji pogreza še moralno. Praktično ni primera, da ne bi krivde za takšno stanje naprtili vodilnim v podjetjih, lokalnih ali državnih ustanovah, izvoljenim politikom. In ta krivda je morda res tudi objektivna (čeprav se v medijih reče, da je "subjektivna"). Ob tej bolečini, ko človek opazuje padanje družbe, se pojavi še druga bolečina, to je brezishodnost, ker zadev ni mogoče rešiti. Tesnoba, ki sčasoma vodi celo v navidezno apatijo, potem vpliva nazaj na tiste, ki so odgovorni, in zadeve se samo še slabšajo. V turobnosti npr. volilci potem sploh niso sposobni presojati, kaj je prav, kaj ni, kdo je sposoben, kdo ni. In mrtvilo se le še povečuje. Pa je subjektivno.
Bolečina torej ni ena, ampak sta (vsaj) dve hkrati. In posebnost te dvojnosti je, da tista, ki smo ji rekli objektivna, v bistvu ni odvisna od nas. Boli nas objekt, torej nekaj, kar je zunaj nas, čeprav zgleda drugače: je to zlomljena noga, naš otrok ali okoliška družba. A to ni v nas, ampak smo mi del tega: noge, otroka ali družbe! Odgovor na to bolečino ni mogoč. S tem se ne poistovetimo, izkušnja pa nam kaže, da osebno za nas rešitev vsaj potencialno obstaja. Vsaj z begom, če drugače ne.
Ta druga bolečina je bolj trdovratna že za spoznati, in še bolj za zdraviti. Ni ji mogoče ubežati. Je pa to tista bolečina, ki je ozdravljiva le z našo hkratno predanostjo in trdno odločitvijo. To je bolečina, na katero je treba odgovarjati, ker je odgovor nanjo možen, in sploh edino zdravilen. To je bolečina odgovornosti in naše notranje drže. Je subjetivna, zato se z njo pogovarjamo znotraj, in se zanjo odločanmo navznoter, na koncu pa jo tudi iz notranje strani navzvem ozdravljamo.
19. apr. 2016
Oaze niso samo davčne
Mediji in z njimi politiki ter dobršen del javnosti je v veliki zmoti. Oaze namreč niso samo davčne. Poglejmo.
Kar spustili bomo tiste izvirne oaze sredi puščav, kjer se zaradi izvirov ali bližine podzemne vode razraste bogatejše rastje. Tudi one bomo odmislili, ki v prenesenem smislu predstavljajo otoke, bodisi naravne nekje sredi morja, ali v kakšnem drugem družbenem smislu.
Problem oaz je v bistvu pravilo zahodne ekonomije. Če jih ne bi bilo, bi se danes ne ukvarjali z nasprotji, kakršnim smo priča med globalnim Jugom in Severom, ali Vzhodom in Zahodom. Zahod brez množice oaz namreč takoj propade.
Prometne oaze so razni otočki, neredko ostanki kolonij, ki jih imajo kot eksteritorialno ozemlje praktično vse velike države. Ležijo nekje na drugi strani sveta, in matičnim državljanom omgočajo postanek "doma", torej s popolno mednarodno zaščito, okoljem, uradnim jezikom, uradništvom ipd. Valuta je domača, vodstvo je domače, morda še bolj prijazno kot domače domače. Večinoma na tekih otokih sicer še živijo kakšni domorodci, ampak zgolj kot zanimivost.
Zaporniške oaze so tiste, ki sicer lahko ležijo v neki državi, vendar tam ne veljajo zakoni tiste države. Lahko so tudi v sosednji državi, a gre v bistvu za lastništvo nadrejene države, služeča država pa zgolj pobira najemnino v taki ali drugačni obliki. Tam držijo zapornike, ki jih lahko po mili volji mučijo, ker zakonodaja tam pač ne velja.
Intelektualne oaze so zaprta znanstvena središča, v katerih izvajajo poskuse, ki v normalnih razmerah ne bi bili možni, še manj pa dovoljeni. lahko gre za vojaške zadeve, kemijo ali mikrobiologijo, nekateri pravijo, da se tam raziskuje tudi vesolje. V vsakem primeru te oaze delujejo ločeno od sveta.
Vojaške oaze so tista območja, ki so za vojne nedotakljive. Pogosto so tam velike banke, skrite zaloge državnih rezerv, posebni režimi varovanja, velike a skrite naložbe, mesto sestankov pomembnih vplivnežev.
Ekonomske oaze so v sedanjem svetu najbolj velike. Gre za cele države z milijoni in celo milijardami prebivalcev, vendar z ekonomskim sistemom, ki je bistveno drugačen od zahodnega. Gre za proizvodnjo, ki stane do100 krat manj zaradi dejstva 100 krat nižje cene samooskrbe. In tistih 99%, kar je med proizvodnjo in prodajno ceno, si seveda "pošteno" razdelita organizator ekonomije v taki državi in preprodajalec v eni od zahodnih držav. Pravzaprav na videz ni nihče prikrajšan. Tamkajšnji delavec zasluži relativno enako kot nizki delavci na zahodu - torej toliko, da za silo preživi, kupec na zahodu celo pridobi, ker kupi bistveno cenejšo robo kot je tista izdelana doma, oni vmes pa prav tako povsem legalno dobijo tistih 99%.
Oaze so tudi okoljske. Te bolj težko opazimo. Namreč vsaka raba naravnih dobrin, pri kateri ne gre za kroženje snovi, ampak enosmernost od rudnika, predelovalnice, tovarne, uporabnika do smetišča, pomeni, da smo iz oaze nekaj vzeli, in se nemeneč za posledice, okoristili z dobrinami. Seveda smo lahko ravnali povsem legalno in po zakonodaji prav. A oaze v naravi ni nihče vprašal. Do neke meje verjetno to deluje, potem je vik in krik obojih: zagovornikov in izkoriščevalcev, v bistvu pa oboje dokaj neučinkovito.
Skratka, govoriti o davčnih oazah, kjer se opere nekaj milijonov ali milijard denarja (ki je v bistvu družbeni dogovor in bolj knjigovodska in ne neka dejanska vrednot), je zelo malo v primerjavi z ogromnimi vsotami, ki jih ustvarijo uspešni managerji pri trgovanju med Vzhodom in Zahodom, ali Jugom in Severom.
Kar spustili bomo tiste izvirne oaze sredi puščav, kjer se zaradi izvirov ali bližine podzemne vode razraste bogatejše rastje. Tudi one bomo odmislili, ki v prenesenem smislu predstavljajo otoke, bodisi naravne nekje sredi morja, ali v kakšnem drugem družbenem smislu.
Problem oaz je v bistvu pravilo zahodne ekonomije. Če jih ne bi bilo, bi se danes ne ukvarjali z nasprotji, kakršnim smo priča med globalnim Jugom in Severom, ali Vzhodom in Zahodom. Zahod brez množice oaz namreč takoj propade.
Prometne oaze so razni otočki, neredko ostanki kolonij, ki jih imajo kot eksteritorialno ozemlje praktično vse velike države. Ležijo nekje na drugi strani sveta, in matičnim državljanom omgočajo postanek "doma", torej s popolno mednarodno zaščito, okoljem, uradnim jezikom, uradništvom ipd. Valuta je domača, vodstvo je domače, morda še bolj prijazno kot domače domače. Večinoma na tekih otokih sicer še živijo kakšni domorodci, ampak zgolj kot zanimivost.
Zaporniške oaze so tiste, ki sicer lahko ležijo v neki državi, vendar tam ne veljajo zakoni tiste države. Lahko so tudi v sosednji državi, a gre v bistvu za lastništvo nadrejene države, služeča država pa zgolj pobira najemnino v taki ali drugačni obliki. Tam držijo zapornike, ki jih lahko po mili volji mučijo, ker zakonodaja tam pač ne velja.
Intelektualne oaze so zaprta znanstvena središča, v katerih izvajajo poskuse, ki v normalnih razmerah ne bi bili možni, še manj pa dovoljeni. lahko gre za vojaške zadeve, kemijo ali mikrobiologijo, nekateri pravijo, da se tam raziskuje tudi vesolje. V vsakem primeru te oaze delujejo ločeno od sveta.
Vojaške oaze so tista območja, ki so za vojne nedotakljive. Pogosto so tam velike banke, skrite zaloge državnih rezerv, posebni režimi varovanja, velike a skrite naložbe, mesto sestankov pomembnih vplivnežev.
Ekonomske oaze so v sedanjem svetu najbolj velike. Gre za cele države z milijoni in celo milijardami prebivalcev, vendar z ekonomskim sistemom, ki je bistveno drugačen od zahodnega. Gre za proizvodnjo, ki stane do100 krat manj zaradi dejstva 100 krat nižje cene samooskrbe. In tistih 99%, kar je med proizvodnjo in prodajno ceno, si seveda "pošteno" razdelita organizator ekonomije v taki državi in preprodajalec v eni od zahodnih držav. Pravzaprav na videz ni nihče prikrajšan. Tamkajšnji delavec zasluži relativno enako kot nizki delavci na zahodu - torej toliko, da za silo preživi, kupec na zahodu celo pridobi, ker kupi bistveno cenejšo robo kot je tista izdelana doma, oni vmes pa prav tako povsem legalno dobijo tistih 99%.
Oaze so tudi okoljske. Te bolj težko opazimo. Namreč vsaka raba naravnih dobrin, pri kateri ne gre za kroženje snovi, ampak enosmernost od rudnika, predelovalnice, tovarne, uporabnika do smetišča, pomeni, da smo iz oaze nekaj vzeli, in se nemeneč za posledice, okoristili z dobrinami. Seveda smo lahko ravnali povsem legalno in po zakonodaji prav. A oaze v naravi ni nihče vprašal. Do neke meje verjetno to deluje, potem je vik in krik obojih: zagovornikov in izkoriščevalcev, v bistvu pa oboje dokaj neučinkovito.
Skratka, govoriti o davčnih oazah, kjer se opere nekaj milijonov ali milijard denarja (ki je v bistvu družbeni dogovor in bolj knjigovodska in ne neka dejanska vrednot), je zelo malo v primerjavi z ogromnimi vsotami, ki jih ustvarijo uspešni managerji pri trgovanju med Vzhodom in Zahodom, ali Jugom in Severom.
18. apr. 2016
Objektivnost znanosti in etike narave
Naravoslovne in tehnične znanosti že nekaj stoletij težijo k objektivnosti. Pravzaprav gre za ideal, ki ga želi doseči vsak znanstvenik, in celo za imperativ v smislu, da če delaš drugače, nisi več znanstvenik, in tvoje delo ni več znanstveno. Objektivnost znanosti pomeni, da se znanstvenik (=subjekt) namerno in načrtno oddvoji od snovi, ki jo obravnava (=objekta). Na primer strojnik, ki raziskuje spremembe napetosti znotraj materialov v nekem stroju med gibanjem, se strogo ločuje od tega stroja. Mikrobiolog, ki v bakterijski kulturi skuša dognati obnašanje nekih patogenih klic, se celo mora varovati teh bitij, da se sam ne okuži. Ali pa astronom - no, ta je v vsakem primeru časovno, zaznavno in prostorsko ločen od vsega, kar dela.
Pri nekaterih znanostih objektivnost ni tako enostavna. Na primer pri psihologu. Ta sicer z obravnavano osebo dela objektivno, vendar je kar neverjetno, da ga neka huda težava tudi osebno ne prizadene. Ali znanstveniki na področju medicine - res težko odmislijo dejstvo, da se nek pojav, ki ga pregledujejo kot histološki preparat rakastih celic, ne more zgoditi tudi njej ali njemu osebno. Celo ekolog - če ne ta celo izrazito - ne more sebe, ali človeka kot vrsto odmisliti iz ekosistema. Če bi to storil, bi obravnaval ekosistem v njegovi nepopolnosti. Ja, še težje je. Namreč v preteklem stoletju smo naravo obravnavali tako objektivno, in torej tako zvesto pri raziskavah izločali vplive človeka kot subjekta, da smo danes na točki dokaj neznanega stanja odnosa med človekom in ostalo naravo, ki ji laično rečemo tudi ekološka kriza.
Zgodovinsko gledano družboslovne vede pri objektivnosti nekoliko zaostajajo. Šele zadnja desetletja posegajo po empiričnih metodah naravoslovja, statistika vse bolj premaguje opisno znanost, za prave dokaze vse bolj veljajo številke in ne dolga razpredanja, logične stavčne sestavljanke, vpletanje leposlovja in metafor. Nekako nastajata dva tabora. Na eni strani so klasiki, ki prisegajo na deskriptivnost. Na drugi so - povečini mlajši - analitiki, ki se zgledujejo po naravoslovju in tehniki, in iščejo utemeljitve za svoje hipoteze po objektivni poti poskusov, dokazov in ponovljivosti. Razmere so ponekod tako kaotične, da se na univerzah delijo katedre, in celo pri nas imamo primere, ko se nekatere delovne skupine na neki univerzi enostavno oddvojijo in ustanovijo oddelek (ali nekaj podobnega oddelku ali neodvisni inštitut ...) na drugi univerzi, ali kar neodvisno. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas, vsekakor pa trenutno ni posebnih razlik v kakovosti rezultatov, zato bi lahko trdili, da je delitve mnenj bolje deliti in brusiti medsebojno, kot bežati drug pred drugim.
Zelo zadaj pa pri uvajanju objektivnosti na videz stopajo humanisti. Tu mislim na nekatere veje znanstvenikov, ki obravnavajo umetnosti (del muzikologije, umetnostne zgodovine, literarne kritike ...), teologe, etike in filozofe, pa še kakšne. Tem je razpredanje še vedno najbližje, celo logika postane bolj zanimiva, če je drugačna od dotedanje logike, tudi slog pisanja zbudi več pozornosti, če je kontradiktoren, vnaprejšnje dogme skušajo znova in znova dokazati, in podobno. Skratka gre za kategorično drugačen, neempirični pristop, pri keterem so poskusi mogoči zgolj v miselnem svetu raziskovalca (=subjekta), ponovljivi nikakor niso, razen če se tako izrecno odloči subjekt, rezultati pa se gibljejo kot nekakšna le deloma določljiva miselna masa znotraj ustaljene paradigme, in občasno v začudenje mnogih prestopi svoje okvire.
Humanizem pa ni imun za statistiko, računanje, empirijo, celo ekonomijo. Namreč opazno je, da mnogi humanisti v želji po večji znanstvenosti, torej večji objektivnosti, iščejo dokazljivost, zunanje argumente, ki držijo tudi brez njih osebno, ki so sterilni prav enako kot pri zgoraj opisanem mikrobiologu, ki v strogo zaprtem inkubatorju goji kužne klice.
Pride do presunljivega obrata. Namreč naenkrat dobimo filozofe, ki ne doumevajo, da so misli njihove osebne, in ontološko fenomenološki pristop popolnoma mešajo z epistemološkim. Dobimo obdelovalce umetnosti, ki niso nikoli niti nič ustvarili, niti poustvarili, celo nikoli poglobljeno dojeli stvaritve, ki so jih pravi umetniki iz svoje notranjosti izvlekli po talentu in trudu. Kaj šele, da bi umetnost doživeli. Dobimo teologe, ki ne verjamejo v boga, ki ga obravnavajo v svoji znanosti. Celo v krščanstvu, kjer so teologije najbolj razvite, se pojavlja vse več raziskovalcev, katerim je Bog nek objekt obravnave, ki pravzaprav ne korelira s človekom in svetom, ampak obstaja objektivno nekje kot predmet raziskav. Berite njihove članke. Ti ljudje ne verujejo niti v Boga, niti človeka, niti v svet. Zdi se, kot da so postali res povsem objektivni, a je obratno: takoj naprej se namreč zdi, da so postali sami objekt.
Najhuje je pri etikih. A ti, kot da so od nekdaj objektivni. Sterilnost je čutiti že od Aristotela, preko Spinoze do Moora in današnje polietike. Če hoče biti etik objektiven - in celo ni treba, da je objektiven po naravoslovno emiričnem principu - mora ostati akademsko sterilen. Če ni tako, ga kolegialno izločijo in ima možnost ustanoviti svojo vejo, svojo etiko, svojo resnico, svojo nepriznano akademskost. To je načeloma dovoljeno, in tolerirano. Tako se kaže pri humani etiki, ki obravnava človeka
Še huje je pri etikih, ki se ukvarjajo z odnosom do drugih živih bitij. Govorim o tistih, ki se ukvarjajo z odnosom do narave, ki je (na videz) zunaj človeka, in ne o t.i. okoljskih etikih, kot jim pri nas rečemo, pa jih v bistvu pridevek "okoljski" bolj uvršča na področje humane etike, saj obravnavajo človeka v njegovem okolju, in ne narave v njeni njenosti. Etiki, ki obravnavajo naravo namreč morajo biti povsem objektivni, saj je narava objekt, ki ga obravnavajo. Hkrati ne morejo biti objektivni, saj v njih samih (=subjektih) tečejo povsem isti procesi, kot v preostali naravi. Oni procesi pa, ki se razlikujejo (npr. misel, samorefleksija...) pa so vrstno specifični za človeka enako, kot imajo druge vrste bitij določene specifičnosti, ki jih prav enako moramo v okviru te etike upoštevati - sicer nismo etični.
Torej težava je res huda. Hkratna objektivnost in subjektivnost je namreč edina rešitev. Morda je pa prav tu pot, po kateri bomo t.i. objektivno znanost prepričali, da objektivnost ni možna, ker je človek neločjivi del vsega dogajanja, celo tistega, ki ga še sploh ne poznamo.
Pri nekaterih znanostih objektivnost ni tako enostavna. Na primer pri psihologu. Ta sicer z obravnavano osebo dela objektivno, vendar je kar neverjetno, da ga neka huda težava tudi osebno ne prizadene. Ali znanstveniki na področju medicine - res težko odmislijo dejstvo, da se nek pojav, ki ga pregledujejo kot histološki preparat rakastih celic, ne more zgoditi tudi njej ali njemu osebno. Celo ekolog - če ne ta celo izrazito - ne more sebe, ali človeka kot vrsto odmisliti iz ekosistema. Če bi to storil, bi obravnaval ekosistem v njegovi nepopolnosti. Ja, še težje je. Namreč v preteklem stoletju smo naravo obravnavali tako objektivno, in torej tako zvesto pri raziskavah izločali vplive človeka kot subjekta, da smo danes na točki dokaj neznanega stanja odnosa med človekom in ostalo naravo, ki ji laično rečemo tudi ekološka kriza.
Zgodovinsko gledano družboslovne vede pri objektivnosti nekoliko zaostajajo. Šele zadnja desetletja posegajo po empiričnih metodah naravoslovja, statistika vse bolj premaguje opisno znanost, za prave dokaze vse bolj veljajo številke in ne dolga razpredanja, logične stavčne sestavljanke, vpletanje leposlovja in metafor. Nekako nastajata dva tabora. Na eni strani so klasiki, ki prisegajo na deskriptivnost. Na drugi so - povečini mlajši - analitiki, ki se zgledujejo po naravoslovju in tehniki, in iščejo utemeljitve za svoje hipoteze po objektivni poti poskusov, dokazov in ponovljivosti. Razmere so ponekod tako kaotične, da se na univerzah delijo katedre, in celo pri nas imamo primere, ko se nekatere delovne skupine na neki univerzi enostavno oddvojijo in ustanovijo oddelek (ali nekaj podobnega oddelku ali neodvisni inštitut ...) na drugi univerzi, ali kar neodvisno. Ali je to dobro ali slabo, bo pokazal čas, vsekakor pa trenutno ni posebnih razlik v kakovosti rezultatov, zato bi lahko trdili, da je delitve mnenj bolje deliti in brusiti medsebojno, kot bežati drug pred drugim.
Zelo zadaj pa pri uvajanju objektivnosti na videz stopajo humanisti. Tu mislim na nekatere veje znanstvenikov, ki obravnavajo umetnosti (del muzikologije, umetnostne zgodovine, literarne kritike ...), teologe, etike in filozofe, pa še kakšne. Tem je razpredanje še vedno najbližje, celo logika postane bolj zanimiva, če je drugačna od dotedanje logike, tudi slog pisanja zbudi več pozornosti, če je kontradiktoren, vnaprejšnje dogme skušajo znova in znova dokazati, in podobno. Skratka gre za kategorično drugačen, neempirični pristop, pri keterem so poskusi mogoči zgolj v miselnem svetu raziskovalca (=subjekta), ponovljivi nikakor niso, razen če se tako izrecno odloči subjekt, rezultati pa se gibljejo kot nekakšna le deloma določljiva miselna masa znotraj ustaljene paradigme, in občasno v začudenje mnogih prestopi svoje okvire.
Humanizem pa ni imun za statistiko, računanje, empirijo, celo ekonomijo. Namreč opazno je, da mnogi humanisti v želji po večji znanstvenosti, torej večji objektivnosti, iščejo dokazljivost, zunanje argumente, ki držijo tudi brez njih osebno, ki so sterilni prav enako kot pri zgoraj opisanem mikrobiologu, ki v strogo zaprtem inkubatorju goji kužne klice.
Pride do presunljivega obrata. Namreč naenkrat dobimo filozofe, ki ne doumevajo, da so misli njihove osebne, in ontološko fenomenološki pristop popolnoma mešajo z epistemološkim. Dobimo obdelovalce umetnosti, ki niso nikoli niti nič ustvarili, niti poustvarili, celo nikoli poglobljeno dojeli stvaritve, ki so jih pravi umetniki iz svoje notranjosti izvlekli po talentu in trudu. Kaj šele, da bi umetnost doživeli. Dobimo teologe, ki ne verjamejo v boga, ki ga obravnavajo v svoji znanosti. Celo v krščanstvu, kjer so teologije najbolj razvite, se pojavlja vse več raziskovalcev, katerim je Bog nek objekt obravnave, ki pravzaprav ne korelira s človekom in svetom, ampak obstaja objektivno nekje kot predmet raziskav. Berite njihove članke. Ti ljudje ne verujejo niti v Boga, niti človeka, niti v svet. Zdi se, kot da so postali res povsem objektivni, a je obratno: takoj naprej se namreč zdi, da so postali sami objekt.
Najhuje je pri etikih. A ti, kot da so od nekdaj objektivni. Sterilnost je čutiti že od Aristotela, preko Spinoze do Moora in današnje polietike. Če hoče biti etik objektiven - in celo ni treba, da je objektiven po naravoslovno emiričnem principu - mora ostati akademsko sterilen. Če ni tako, ga kolegialno izločijo in ima možnost ustanoviti svojo vejo, svojo etiko, svojo resnico, svojo nepriznano akademskost. To je načeloma dovoljeno, in tolerirano. Tako se kaže pri humani etiki, ki obravnava človeka
Še huje je pri etikih, ki se ukvarjajo z odnosom do drugih živih bitij. Govorim o tistih, ki se ukvarjajo z odnosom do narave, ki je (na videz) zunaj človeka, in ne o t.i. okoljskih etikih, kot jim pri nas rečemo, pa jih v bistvu pridevek "okoljski" bolj uvršča na področje humane etike, saj obravnavajo človeka v njegovem okolju, in ne narave v njeni njenosti. Etiki, ki obravnavajo naravo namreč morajo biti povsem objektivni, saj je narava objekt, ki ga obravnavajo. Hkrati ne morejo biti objektivni, saj v njih samih (=subjektih) tečejo povsem isti procesi, kot v preostali naravi. Oni procesi pa, ki se razlikujejo (npr. misel, samorefleksija...) pa so vrstno specifični za človeka enako, kot imajo druge vrste bitij določene specifičnosti, ki jih prav enako moramo v okviru te etike upoštevati - sicer nismo etični.
Torej težava je res huda. Hkratna objektivnost in subjektivnost je namreč edina rešitev. Morda je pa prav tu pot, po kateri bomo t.i. objektivno znanost prepričali, da objektivnost ni možna, ker je človek neločjivi del vsega dogajanja, celo tistega, ki ga še sploh ne poznamo.
15. apr. 2016
Med trendi in argumenti
Znanost nam pokaže na dejstva in po njenih ugotovitvah na
mnogih področjih življenja usmerjamo tudi naša ravnanja. Mnogi rezultati, ki
jih daje znanost, so zelo relativni
in žal večkrat v javnost prodrejo brez nujnega konteksta ali preveč
poenostavljeni, neredko so tudi zlorabljeni. V posameznih znasstvenih
disciplinah se neredko oblikujejo t.i. tabori, ki so si pri razlagah istih
podatkov popolnoma nasprotni. Opazno je, da večina razlogov za okoljska
prizadevanja temelji na napovedih za prihodnost, torej ugotavljanju trendov in
modeliranju. Prav na področju okoljskih znanosti smo priče nekaterim
interpretacijam podatkov, ki so se izkazali za napačne.
Ljudje za vsakdanje življenje potrebujemo kar se da
argumente za sprotne odločitve, zato se nam zdijo nekateri statistično
ugotovljeni znanstveni rezultati zanesljivi. Poleg tega nam osebne izkušnje
napeljujejo v zaključek, da se očitno tudi največje svetovne avtoritete in
organizacije s področja okolja večkrat zmotijo. Bufferske sposobnosti biomov so
očitno drugačne, kot so pričakovane po znanstvenih napovedih, zato se grožnje o
skorajšnjih globalnih katastrofah, ki smo jim bili priča pred nekaj desetletji,
ne uresničujejo.
Torej. Na eni strani velika mera napovedi, ki so dognane na podlagi statistike in trendov. Na drugi strani nujnost pravilnega vsakodnevnega ravnanja. Človek nekako zna ravnati glede na izkušnje. A kako naj ravna glede na napvedi? Kako naj se obnašam etično do nečesa, kar še ni?
Kaj tukaj manjka?
Naročite se na:
Objave (Atom)