Psihologi so zaljubljenost nedvomno dodobra raziskali in vse vzroke in posledice podprli z argumenti nevrologije, psihologije, sociologije in drugih bližnjih znanosti. Posebno delikatno je vedno bilo razločevati zaljubljenost od ljubezni, saj naj bi pri mladem človeku to bilo močno pomešano in odnos šele v zrelih letih dobi svojo pravo trdnost. Večina dušebrižnikov uči, da je zaljubljenost neko čustvo, nekako neobvladljivo nevronsko stanje, ki je nujno za nadaljevanje človeške vrste in se nekoliko spogleduje z nagoni, kakršne poznamo pri živalskih vrstah. Ljubezen pa je (najvišja) vrlina, v katero je vključen tudi razum in je predvsem povezana z zrelim odnosom človeka do sočloveka.
Zakljubljenost v sočloveka je žal v mnogih etičnih okvirih označena kot nezaželjena, na dolgi rok razdirajoča, tudi samouničujoča. Saj naj bi po mnenju nekaterih strokovnjakov človeka dobesedno omamila in mu onemogočila normalno življenja in komuniciranje tako z ostalim svetom, kot prejkoslej tudi z "ljubljeno" osebo. V večini analitskih krogov tudi velja, da se ljubezen in zakljubljenost ločita po načinu gledanja na sočooveka: pri prvi gre za t.i. realno gledanje, pri drugi gre za idealizirano gledanje, grobo rečeno celo za slepoto.
Problem zaljubljenosti pa je povsem drugje, in le redki avtorji so doslej to opazili, še manj jih je to raziskovali in izjemno redki so to znanje tudi posredovali v javnost. Gre za samoslepoto. Glavni problem zaljubljenosti torej ni, da je človek slep za sočloveka, v katerega je zaljubljena, ampak je problem ta, da je slep zase. Človek - običajno imamo v mislih mladostnika, kar pa ni nujno - dejansko sebe zaslepi in idealizira. S tem neredko, ali celo vedno iz odnosa ne marginalizira drugih oseb (razen ljubljene), ampak prav sebe izloči iz življenja, kakršno v realnosti je. Tako so verjetno onemogočeni drugi mehanizmi razvoja, ki so tesno povezani z vzpostavljanjem odnosov. Ozko, ne eno osebo vezan odnos, namreč prepreči vzpostavljanje odnosov s širšo skupnostjo, s tem se oži nabor življenjskih izkušenj, ki jih človek mora v vsakem obdobju pridobivati zaradi psihičnega preživetja in razvoja, in osiromašene so ostale funkcije življenja.
Predvsem pa je osiromašena, in to hudo, ljubezen do sebe, kot ena osnovnih življenjskih funkcij. Tu se pojavlja še dodaten problem, ko človek na eni strani ne ločuje med ljubeznijo do sebe in sebičnostjo, in na drugi strani med zaljubljenostjo v drugega in zaljubljenostjo vase. Pri ljubezni do sebe namreč še zdaleč ne gre za sebičnost, ampak prav nasprotno: ljubezen do sebe je gonilo življenja, v bistvu biološka funkcija celovite samoohranitve, v kateri je sodelovanje z okolico, soljudmi, bližnjim ... še kako ključno. V ljubezni do sebe ni prostora za sebičnost, saj ta nujno vljučuje soljudi in vsa sobitja. Če ni tako, sama sebe požre, oziroma ne gre za ljubezen do sebe, ampak zaljubljenost v samega sebe oziroma v svojo podobo o sebi, ki se s časom samouniči. Poznamo Wildejevega Doriana Graya.
V bistvu zaljubljenost skorajda nima nobenih problemov v odnosu med ljudmi (med dvema mladostnikoma na primer), ampak predvsem problem odnosa človeka do samega sebe. In hudo je, da o tem dejansko tako malo vemo in pri vzgoji tako malo na to opozarjamo.
V praksi gre torej za to, da mladostniško ali kasnejšo zaljubljenost v drugo osebo nekako pre-živimo, pre-sežemo in npr. stopimo v ljubezen (ali iz odnosa izstopimo, če se zadeva prekine). Neredko rečemo, da je šlo za bolj ali manj trd pristanek v realnosti življenja. Ostane pa bistveno pogostejši problem, da mnogi ne zmorejo pre-seči zaljubljenosti v svojo idealizirano podobo. Trd pristanek tu neredko ni potreben, ker notranji odnos uravnavamo sami znotraj sebe, in ga zato lahko tudi skrijemo in doživljenjsko prikrijemo. Tako tredega pristanka na videz ni nikoli. Ostane le trdota kot taka, brez "pristanka" - ki pa prav tako vpliva na soljudi, in tu se dejansko pojavi sebičnost!
Slepota mladostniške zaljubljenost torej ni toliko v odnosu do sočloveka. Slepota je drugje, namreč v nezmožnosti pre-seganja znotraj človeka..