Naravo očitno neskončno malo poznamo. Res je, da je obsežna, res je, da stalno živimo z njo in v njej in v bistvu mi sami smo narava. Toliko milijonov različnih vrst in sort bitij, in znotraj vsake vrste toliko populacij z različnimi notranjimi redi, in v vsaki populaciji manjše skupine tistih, ki so si zaradi individualnih lastnosti bolj medsebojno kompatibilni, in na koncu vsak osebek posamezno s svojim notranjim ekosistemom mikroorganizmov in zunanjim ekosistemom sovrstnikov, populacije in ostalega okolja. Mar res mora biti vse tako zapleteno, in povrh ne le števno, ampak množilno in integralno?
Človek se ima za najbolj inteligentno bitje na svetu. Tu ni pomembno, ali verjamemo v kakšnega od bogov, ki naj bi nas take ustvaril, v ribo faroniko ali Evolucijo. Človek je najpametnejši, in v tej svoji najpametnejšnosti si je domislil, da je narava (kar od njega samega) ogrožena. Zato jo je treba, nujno treba varovati. Če tega ne bomo delali, bo konec sveta.
Naravo očitno zalo malo poznamo, bolje, nočemo je poznati. Raje se vrtimo v svetu svojega jaza in svojih idej o naravi, sobitjih, ostali okolici in o vsemu, kar nas obdaja, procesih, stvareh, silah, praznini in polnini.
Čeprav to nikakor ne gre skupaj, torej popolno nepoznavanje narave (=ignoranca) in popolna samozaverovanost vase (=ignoranca), si stalno izumljamo naloge, ki nam prav zaradi tega strahotnega nasprotja med ignoranco 1 in ignoranco 2 ne gredo. In čeprav je prva nezavedna, in se je zavedamo, druga pa povsem zavedna, pa jo na vsak način skušamo otresti ven iz misli, vztrajamo, da so največja nasprotja prav enostavno rešljiva, tako rekoč rokohitrsko.
Taka rokohitrstva dobro poznamo pri varovanju narave: od vsakodnevnega pretiravanja pri detergentih do globalnih podpisov leporečja, ki naj se uresničijo v prihodnjih desetletjih. Skoraj nihče nič ne pove o potrebni odpovedi. Vse bomo uredili knjigovodsko in po principih, ki si jih je izmislilo človeštvo, predvsem zahodno: gradbeniško, bančniško, komunikativno, knjigovodstvo, zabavno. Drugačnih principov ne poznamo, kaj šele principov, po katerih deluje tista narava, ki jo moramo popraviti, ker smo jo (morda res) pokvarili.
Ko tako človek v svojih zmožnostnih paradigmah hoče delati nekaj, ker sploh ni mogoče delati na način človeških okvirov, je povsem logična reakcija, da skuša pod imenom npr. varovanja narave delati tisto, kar je v svoj miselni okvir sploh zmožen sprejeti. Ker se mu vseeno zdi, da npr. zabava ali gradbeništvo zaradi svoje razvpitosti ali fizične grobosti nekako ne sodita v bližino "narave", se "naravovarstvenik" bolj usmerja v nedolžne načine "varovanja": knjigovodsko, finančno-subvencijsko, rekreacijsko, izobraževalno ... vse take rahlo ozelenele postopke in metode človek uporablja, da bi se prepričal, da pravzaprav varuje naravo, ki jo sicer – tega se zaveda, a mu pravzaprav očitno ni žal – uničuje.
V praksi to izgleda tako, da ekonomist ne gre gledat, kako je treba ravnati z vodo, ampak natančno preuči, kako mora ravnati z vodo, da ga bo to manj stalo. Korist za naravo (tu npr. varčevanje z vodo), če slučajno ostane in ni skrita v neupoštevanje kakšnega od stroškov, ki je "nemerljiv", je torej kvečjemu stranski produkt varčevanja z denarjem. Rekreativec organizira pomembno akcijo gibanja v naravi, s čimer ima z naravo določen stik, vendar stik še zdaleč ni, oziroma je dokaj redko, tudi spoznavanje. Bistvo rekreacije (v naravi) ostane rekreacija, narava je daleč stran, le kulisa, le poligon, nekoliko drugačen (bolj "naraven") od hipodroma, stadiona ali fitnes telovadnice; ali virtualne trim zabave.
Tudi sindikalisti in borci za delavske pravice so naravovarstveniki. Namreč, delovna mesta so zaradi okoljske krize močno ogrožena. Migranti pritiskajo in nam na zahodu odžirajo delo, zaslužek, tradicionalne delavske in delovne vrednote. Spet je kriva narava, ker nam vrača tako, kot mi nočemo in s tiste strani, ki jo ravno premalo poznamo, da bi jo zares obvladali. A njena krivda ostane, mi ljudje zahodnega sveta v belih srajcah s kravatami ali trenerkah ali delovnih kombinezonih, mi smo nedolžni in mi se gremo naravovarstvo.
Krivda narave je vse večja. Vse več je novic, kaj gre (zahodnemu) človeku narobe, ker se narava spreminja. Seveda ne pozabi pozabiti, kdo je te zadeve sprožil, in jih kljub množici zavez – tako rekoč tedensko sprejmemo ali podpišemo kakšne "naravovarstvene" dokumente – celo ne nehamo vse bolj stopnjevito izvajati.
Skratka: še tako lepa zelenica ob nepotrebni avtocesti ali praznih blokovskih naseljih ni narava in ni skrb za naravo. Še tako bogato praznovanje dneva Zemlje, biodiverzitete, vode, močvirij, netopirjev, rožic ali česarkoli - vse to ni skrb za naravo. Kvečjemu obratno. Še tako napredna oblika rekreacije v naravi, je tam to motnja in v sedanjih oblikah prepogosto povsem nepotrebno uničevanje, redko zaradi nevednosti. Še tako pogumne in drage komunikacijske akcije se izkažejo za nenaravovarstvo in predvsem za promocijo udeležencev in pripravljalcev, neredko politikov, ki o naravi dejansko nočejo nič vedeti.
Ploskati samemu sebi je greh. Delati se, da varuješ naravo tako, da jo (nevede? igonorantsko1? ignorantsko2?) uničuješ, pa še večji. Oboje skupaj pa se ne sešteva ali množi, ampak več kot potencira.
Varstvo narave je lahko samo varstvo narave, in ničesar drugega. Ena je ena. Druge reči in dejavnosti imajo svoja imena. Naj jih imajo, nič ni narobe. Le narava naj ostane narava. Samo to, in bo zadosti zavarovana.