Človek znanje pridobiva na različne načine. V mladosti je večini človeštva - žal še ne vsem - omogočena vsaj osnovna izobrazba oblikovanja jezika, branja in pisanja, enostavno računanje in primerjanje, zadnje čase vse pogosteje tudi kakšen od svetovnih jezikov.
Kasneje, v zrelejši mladosti se dostop do znanja oži, predvsem pa vse več stane. Nekatere države imajo sisteme javnega izobraževanja, ki je brezplačno, nekatere imajo tak sistem le za množice. Izbranci - ki dejansko največ pomenijo v svetu znanja - pa neredko svoje šolanje in z njim znanje kupijo: če so zadosti bogati potem sami, marsikje pa preko podpor, štipendij in nagrad.
Znanstveniki danes delujejo praviloma v dveh sektorjih: zasebnem in javnem. Zasebne korporacije so običajno povsem zaprte, njihovo znanje je strogo usmerjeno v doseganje ciljev in finančnih uspehov samega podjetja ali branže. Njihovo znanje je strogo varovano z različnimi orodji, od tehničnih do pravnih, od visoke zavesti pripadnosti do hudih kazni. Javne raziskovalne inštitucije, najpogostejše so državne univerze in inštituti, se načejno financirajo iz javnega denarja. Pri tem ne gre le za plače, kot mnogi mislijo, ampak predvsem za možnost ustvarjalnega dela, ki predvsem veliko stane. Tu so specialne aparature, energetsko potratni procesi, zahtevne priprave, vzdrževanje opreme in materialov alim živih kultur, podporna infrastruktura ipd. Vse te zadeve so za posemazno področje bolj ali manj specifične po vsebinski in metodološki plati.
Eno področje pa je, ki je metodološko gledano sorodno za vse znanosti. To je strokovna literatura, kjer je mišljeno oboje: pisanje člankov in dostop do gradiv. Tu se zadnja leta lomijo finančna kopja mnogih prestižnih raziskovalcev in njihovih managerjev, saj je povsem razkrit nesmisel, da so posamezni članki tako zelo omejeno dostopni, čeprav so bili plačani iz javnega denarja.
Kdor je kdaj delal na kakšni resni raziskavi, bo vedel, da člankov v prestižnih revijah ne moreš dobiti kar v vsaki v knjižnici. Naročnine so silno visoke, dostope/naročnine pa so zmožne plačevati le določene fakultete in njihove univerze. Te pa so po eni strani javno financirane, po drugi strani pa prav zaradi javnega financiranja tudi nekoliko odvisne od volje in usmeritev, ki jim jih daje financer, to je država (iz denarja davkoplačevalcev, seveda). Univerze, ki so naročene na znanstvene časopise, ki zanimajo njihove zaposlene raziskovalce, svoje ljudi seveda tudi nekoliko varujejo, zato dostopa do znanja ne dovolijo kar komurkoli, ampak izključno svojim zaposlenim. Neodvisnim raziskovalcem je tako zaprta pot do znanja, ki že obstaja. 100 ali več $ za posamezni članek - in za celovit pregled neke vsebine potrebuje raziskovalec nekaj deset ali nekaj sto člankov - je namreč hudo hudo viskoa cena. Da ne govorimo o tisočih $ za naročnine. Neodvisni so neredko tudi oni v državah v razvoju, kjer je znanja enormno veliko, pa ga zanantveno razviti svet tudi na ta način uspešno zavira.
Podobno je z objavami. Objava v prestižnih revijah, ki v znanstvenem svetu nekaj veljajo, avtorja dejansko (kar nekaj) stanejo. Če je tvoj delodajalec zainteresirana fakulteta ali univerza, ta pokrije stroške objave, ker s tem skrbi za svoj prestiž in ugled (če raziskovalci kaj veljajo ...). Neodvisni raziskovalci pa si takih objav, ki bi visoko kotirale v strokovni javnosti, enostavno ne morejo privoščiti, njihovo znanje pa ostane neuporabno. To je velika škoda. Spet oviranje tretjih držav in neodvisnosti.
Če natančno pogledamo finančno strukturo znanstvenih objav zahoda, je jasno, da od znanstvenih člankov dejansko dobro služijo predvsem založbe: na eni strani jim avtorji ali njihove ustanove plačujejo, da lahko objavijo svoj čalnek, na drugi strani naročniki plačujejo revijo, da jo lahko berejo in znanje uporabijo. To je čudno, mar ne?
Zadnja leta se krepi ideja o odprtem dostopu do znanja, torej brezplačnosti javnega znanja (! javnega znanja, ne kateregakoli zasebnega). Zadeva naj bi izgledala tako, da bi bili znanstveni članki prosto dostopni, kar nenazadnje tehnika interneta odlično omogoča. A zadeve se nočejo zgoditi, čeprav o njih pišejo že najbolj znane revije s področja naravoslovja, kot so serije revij Science in Nature. Kje je opravičilo, v bistvu ni jasno, oziroma edino opravičilo je obstoj podjetij, ki te revije zalagajo.In vedno se najde kakšen izgovor, ali kakšna finta, da tudi odprt dostop v bistvu ne pomeni povsem prost dostop.
In ker se to ne zgodi, se pojavlja vse več t.i. ilegalnih portalov z znanstvenimi članki, kjer dobiš tako rekoč vse, in sproti. Najbolj poglobljene in najbolj specializirane vsebine so na razpolago - če ne na odprtem spletu v angleškem jeziku, pa v indijski angleščini, če ne v EU portugalščini pa v brazilski, najpogosteje pa povsem brez težav v ruščini ali kitajščini (vsebina seveda ostane izvorna - v enem od latinskih pisav in jezikov zahoda). Teh očitno EU in ameriške "znanstvene policije" ne zaznajo. Poleg tega obstaja pa še temni internet, imenovan onion, kjer je mogoče dobiti še mnogo več povsem resnega znanja (in brez groženj raznih teroristov, drog in kriminala, kakor bi ga nekatere policije zahoda rade naprtile t.i. temnemu internetu)
Največji hec pri vsem tem pa je, da te skrivne poti do znanja praktično največ uporabljajo uradne javne univerze po vsem svetu, celo take, ki so sicer naročene na prav iste revije, in bi njihovi zaposleni strokovnjaki članke lahko dobili povsem "legalno". Tako kažejo nedavne raziskave objavljene kar v reviji Science, kjer je finančna shema "brezplačnega znanja na obeh straneh založbe" visoko razvita - kar je spet svojevrsten znanstveno-poslovni hec.
Če spet malo preračunamo, na koncu dejansko ugotovimo, da je znanost brezplačna s strani znanstvenikov in s strani uporabnikov. Le vmes se vrivajo sistemi, ki z znanostjo nimajo (skoraj) nič. Le pobirajo denar, in to vse večji.
Cena znanja je torej nič. Je prav ali ne?