Zahodni svet svoj ugled postavlja na temelj uspešnost poslovanja, ki se kaže v ugodnem razmerju med stroški in odhodki, na družbeni ravni pa v obliki BDP (~ bruto družbeni prihodek). Tak sistem se uveljavlja tudi v tretjem svetu in drugod, kjer so doslej poslovali drugače - Zahodni svet pa v bistvu sploh ne razume več, da je merilo uspešnosti ni in ne more biti zgolj in samo denar. Denar in BDP je torej neke vrste bonus.
Kakorkoli, nekaj stoletij je sistem dodajanja vrednosti posameznim produktom deloval. Vzeli smo surovine v naravi, jih predelali in zaračunali stroške svojega dela. Če nas nihče ni ujel (s t.i. okoljskimi dajatvami, ki se enormno množijo), smo lahko prikrili, koliko je dejansko stala surovina, saj narava, iz katere smo jo vzeli, nima pravnih možnosti pritožbe - in ker smo prikrili, smo lahko kupcu zaračunali več, kot je bila vrednost dela, ki smo jo mi dodali. Tudi tu gre za nekakšen bonus.
V tem sistemu se je potem pojavila korupcija. Posamezniki in družbe so si skozi politične ali druge sisteme, tudi t.i. demokracijo (družbeni darwinizem?), prisvojila določene pravice delitve stvari, ki se jih ne da deliti. Najpogosteje so to naravni viri, surovine torej. Lastnina je pomenila, da nisi materialov iz narave samo vzel, ampak si jim določal ceno na podlagi zakonistosti trga in ne na podlagi zakonistosti materialov. Torej, če je trg kazal zanimanje, je cena zrasla, če trga neka surovina ne zanima, potem je tisto lahko poceni - ne glede na relativno količino in skoraj ne glede na stroške dejanskega pridobivanja. Tudi tu je torej šlo na nek način za dodano vrednost, ko smo surovinam dodelili knjigovodsko vrednost in jo tako prodajali in bogateli. Bilo je torej nekaj bonusa.
Primerov je še mnogo.
A v neznanem trenutku se je zgodilo, da uspešnost ni več odvisna samo od bonusa, ampak bistveno bolj od malusa. Torej, ne bogatim zato, ker pridobivam in dodajam vrednost, ampak zato, ker odvzemam vrednost. Kako je to mogoče? Kako je možno, da z negativnim vrednotenjem obogatim, si dvignem prihodke, BDP ali kakršnokoli drugo denarno vrednost.
Zgodilo se je, da se najbolje zasluži z načrtovanim malusom, torej z načrtovano izgubo. Gre za premeteno povezavo bank in politike. Na primer posojilna politika za gradnjo stanovanjskih hi v 70-tih. Hiše so bile zgrajene, odplačevanje posojil pa je bilo tako mizerno nizko, da človek ni verjel, da plačuje le po nekaj dinarjev. Tako rekoč nesmiselno je postalo. In od te "izgube" so npr. generacije naših staršev imeli hiše, ki se danes prodajajo za visoke visoke denarje. Iz te izgube so pridobile tudi banke, ki so že takrat povsem normalno živele, sponzorirale šport in politiko, in prav iste živijo še danes, dajejo prav tako nesmiselna posojila na zaupanje, ki ga potrdi poltika ipd. Posojila nepremičninskemu balonu, propadlim in slamnatim podjetjem, t.i. "zagonska" sredstva ... so neredko seveda očitno čista izguba, malus torej.
Drug primer so stečaji. Mnogi živijo od stečajev, ker gre iz stečajne mase vedno (kar) nekaj denarja za "upravljanje" stečaja. pri tem (navidezno) tako rekoč nihče ne izgubi. Delavci dobijo neke druge službe, največkrat po neki neverjetni poti zadostijo pogojem za državno pokojnino, vodstvo pokupi po znižani vrednosti vse, kar je še ostalo vrednega, stečajni upravitelji pa so eni najbolje plačanih ljudi v družbi. "Seveda" morajo biti, saj sicer ne bi mogli biti uspešni in ne bi mogli upnikom, ki so seveda zainteresirani, zbrati zadosti denarja za poplačilo stroškov. Pridobijo torej vsi: upravitelji, upniki, banke ... Si upamo pomisliti, da je zadeva prišla tako daleč, da povsem legalno ustanavljamo "slabe banke". Torej legalni malus.
Tretji primer je vojna. To ljudje težko razumejo, ampak vojna je navaden posel, navadno posojilo. Nekdo dobavlja (orožje in drugo) in podpira neke skupine, da se borijo med seboj - kot bi sponzorirali športna društva. Seveda je vse pravno urejeno, trgovine so brez "embargov", gre v bistvu za "humanitarno" pomoč. Plačilo je odloženo. Orožje se kupuje brezpogojno, ker ga borci potrebujejo, vodstva borcev pa potrebujejo vse skupaj za svoje uveljavljanje, za svoj bonus in za pridovanje pravic. Vsi pridobijo: borci (ki preživijo) dobre pokojnine, vladarji zmago in oblast nad gospodarstvom, prodajalci orožja že takoj nekaj denarja, predvsem pa obilico bonitet po koncu. Takrat namreč pride ura resnice za posojilo, ki pa ga ni potrebno plačati le v denarju, ampak najpogosteje v odvisnosti in lastnini naravnih dobrin tiste dežele, v kateri je (bila) vojna. Vladarji seveda nič ne zgubijo, saj niti prej niso vedeli, kaj imajo. Zgubo pa narava, a "kaj bi to". Malus je neopazen, ker smo na naravo pozabili.
Primerov je še mnogo. In čeprav se sliši absurdno, saj naj bi s tem podpirali naravovarstvo in skrb za okolje: a tudi okoljske takse niso nič drugega kot čisti malus, BDI = Bruto družbena izguba.
Redko je drugače.