Poleg osnovne etike razlikovanja dobrega in zla, pa se pojavljajo celo v filozofsko-humanističnih obravnavah sorodne dvojice, ki bi jih avtorji strašno radi imenovali etika in s tem ustregli bralcem in bralkam. Pa niso etika. Daleč od tega. Na neki višji ravni celo uničujejo smisel etike, a ne humanistične teorije, ampak globinsko zmožnost človeka, da razlikuje v danem trenutku (in z intuicijo iz preteklosti ter z rahlim časovnim vpogledom celo v prihodnost) kaj je prav in kaj ni prav.
Primerno in neprimerno
je pretiravanje v upoštevanju okolja. To je navidezna etika, ki hoče biti tako relativna (pri-merjalna), da povsem zanemari notranjo človekovo sposobnost presojanja. Na nek način preloži odgovornost na zunanji svet, je torej preveč ekološka, preveč družbena, in nič več notranja. Človekovo osebno (?zasebno) dostojanstvo je s tem pozabljeno, celo zavestno zanemarjeno. Dvojico primerno-neprimerno pogosto udejanjajo družbeni manipulatorji. Tako neredko člani že osnovna načela, zaradi katerih je npr. neko združenje, religija, stranka ali gibanje nastalo, najbolj kršijo prav sami. In za to vedno najdejo opravičilo, celo v primerih, ko škodujejo sami sebi. Zdravniki živijo nezdravo, politiki ne skrbijo za polis, ampak za zasebne koristi, moralisti živijo nemoralno ipd. Vse skupaj potem zavijejo v "primernost", kar v bistvu pomeni relativnost, v kateri sem sam kot subjekt izvzet iz objektivnega učenja, ki ga skušam ponujati ali kar vsiljevati drugim.
Mi je ali mi ni
je dokaj intimni etični placebo. Gre običajno za zadeve, ki se tičejo samo mene, samo mojih odločitev, in jih pravzaprav okolica niti nikoli ne izve. Morda samo najbližji, a še to redko. Ob hkratnem zavedanju, da je nekaj potrebno, zelo potrebno, in bi dejansko moral/a storiti, se od tega odvrnem, ne da bi kdo kadarkoli vedel, da sem sploh pomislil/a, da bi lahko nekaj tudi storil/a ali opustil/a. Neredko gre za odločanje, ali naredim nekaj dobrega zase ali za bližnje, pa me potem premami nek čut, da mi tistega ni za storiti, in raje ne storim. Greha v bistvu ni, saj je misel bila dobra, pa je pač odšla in če bi se bila udejanjila, bi morda nekaj prispevala k dobremu na svetu, morda pa tudi ne - zato sem jo raje uvrstil/a v kategorijo "mi ni", ... in je ostalo tako kot včeraj.
Se mi ljubi ali ne
je nekoliko bolj aktivna oblika ponarejene etike tipa "mi je ali mi ni". Tu dilemo, ali naj naredim nekaj dobreza/slabega ali ne, jasno izrazim navzven. Tu oblika izraza ni bistvena: lahko je to z besedami, lahko s kretnjo, splošnim obnašanjem, splošnim odnosom do sveta (npr. brezbrižnostjo, ignoranco ...), pogosto tudi z nedejanjem, v katerem je jasno razvidna - po domače povedano - lenoba. Bi lahko, pa ne, in to jasno izrazim.
Legalno in nelegalno
je seveda bolj znanstvena oblika nekakšne etike, ki pa je daleč od notranje in tudi daleč od v okolje-prostora-in-časa vpete etike. Večinoma jo uporabljamo v pravnih sistemih zato, da nekaj določimo. Problem legalno/nelegalnega je, da v teh normah, ki sicer nekoliko izhajajo iz temeljev etike dobro/zlo gre izključno za robne primere, ki se v življenju redko uresničijo. Zakoni, pravila, določbe - vsi vemo - veljajo le v "idealnih" primerih, sicer pa jih je treba jemati "življenjsko". Celo ob najhujših morilcih imamo tako pomislek, ali res zasluži kazen, ali pa je morda zakonodaja le prehuda, in bi s striktnim izvršeanjem povzročali prehudo t.i. kolateralno družbeno škodo. Ja, pomislimo celo tako daleč, če je kaznovanje hudih kriminalcev res potrebno npr. kot vzgojni primer v smislu preventive.
Upravičeno ali neupravičeno
je retrogradna navidezna etika, ki je ni mogoče izvajati v sedanjem trenutku, ampak lahko na misli ali dejanja v tem smsilu le razpravljamo kasneje, ko je seveda že vse mimo, in npr. ni mogoče več popraviti ali spremeniti. (Gre za tisto vmesnost med opravičenjem in upravičenostjo, pri čemer imamo v sloveščini težave zaradi razlik v razumevanju pravopisja in notranje konotacije besednega smisla.). Namreč vmes med pomenom opravičenosti in upravičenosti obstaja pomen, ki namiguje na etiko, vendar to ni, vsekakor pa sega v preteklost in povrh še ne more vplivati na prihodnsot etike, ker pomeni odložitev problema, opravičilo upravičenosti nekega dejanja, nekakšna nevtralizacija iz nevednosti, ali/če/kadar je tisto dejanje bilo dobro ali zlo.
Še kaj bi se našlo; a dejstvo je, da je etika v osnovi dokaj preprosta, silno radi pa za etiko vzamemo nekaj podobnega, nekaj, kar se nam zdi, da je tako, pa je v resnici nekoliko drugače, rahlo sasuknjeno, oddaljeno prostorsko, časovno ali miselno, neredko pa celo beg in etični obrat. Hkrati tudi vemo oziroma imamo osebno izkušnjo po "neuradni" etiki, da je to tako. Če seveda ne zbežimo.
je nekoliko bolj aktivna oblika ponarejene etike tipa "mi je ali mi ni". Tu dilemo, ali naj naredim nekaj dobreza/slabega ali ne, jasno izrazim navzven. Tu oblika izraza ni bistvena: lahko je to z besedami, lahko s kretnjo, splošnim obnašanjem, splošnim odnosom do sveta (npr. brezbrižnostjo, ignoranco ...), pogosto tudi z nedejanjem, v katerem je jasno razvidna - po domače povedano - lenoba. Bi lahko, pa ne, in to jasno izrazim.
Legalno in nelegalno
je seveda bolj znanstvena oblika nekakšne etike, ki pa je daleč od notranje in tudi daleč od v okolje-prostora-in-časa vpete etike. Večinoma jo uporabljamo v pravnih sistemih zato, da nekaj določimo. Problem legalno/nelegalnega je, da v teh normah, ki sicer nekoliko izhajajo iz temeljev etike dobro/zlo gre izključno za robne primere, ki se v življenju redko uresničijo. Zakoni, pravila, določbe - vsi vemo - veljajo le v "idealnih" primerih, sicer pa jih je treba jemati "življenjsko". Celo ob najhujših morilcih imamo tako pomislek, ali res zasluži kazen, ali pa je morda zakonodaja le prehuda, in bi s striktnim izvršeanjem povzročali prehudo t.i. kolateralno družbeno škodo. Ja, pomislimo celo tako daleč, če je kaznovanje hudih kriminalcev res potrebno npr. kot vzgojni primer v smislu preventive.
Upravičeno ali neupravičeno
je retrogradna navidezna etika, ki je ni mogoče izvajati v sedanjem trenutku, ampak lahko na misli ali dejanja v tem smsilu le razpravljamo kasneje, ko je seveda že vse mimo, in npr. ni mogoče več popraviti ali spremeniti. (Gre za tisto vmesnost med opravičenjem in upravičenostjo, pri čemer imamo v sloveščini težave zaradi razlik v razumevanju pravopisja in notranje konotacije besednega smisla.). Namreč vmes med pomenom opravičenosti in upravičenosti obstaja pomen, ki namiguje na etiko, vendar to ni, vsekakor pa sega v preteklost in povrh še ne more vplivati na prihodnsot etike, ker pomeni odložitev problema, opravičilo upravičenosti nekega dejanja, nekakšna nevtralizacija iz nevednosti, ali/če/kadar je tisto dejanje bilo dobro ali zlo.
Še kaj bi se našlo; a dejstvo je, da je etika v osnovi dokaj preprosta, silno radi pa za etiko vzamemo nekaj podobnega, nekaj, kar se nam zdi, da je tako, pa je v resnici nekoliko drugače, rahlo sasuknjeno, oddaljeno prostorsko, časovno ali miselno, neredko pa celo beg in etični obrat. Hkrati tudi vemo oziroma imamo osebno izkušnjo po "neuradni" etiki, da je to tako. Če seveda ne zbežimo.