Zdi se, da pri vzpostavljanju medsebojnih odnosov obstajajo trije krogi, tri koncentrične ravni, po katerih se pri vzpostavljanju odnosov spuščamo, ali drugem dopuščamo, da se spusti do nas.
Najprej je zunanji izgled. Privlačnost, zanimivost, vznemirljivost. Neka oseba te pritegne z neko - neredko posamezno - lastnostjo ali dejanjem ali celo hipnim prebliskom. Navdušen si, občuduješ.
Potem pride trenutek resnice, ki je po dialektiki neredko raz-očaranje nad mnogimi drugimi lastnostmi.
In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: zanimiva oseba in jaz, kot opazovalec/opazovalka, sva normalna.
Podobno v medskupinskih odnosih, npr. med narodi ali državami.
Najprej občudujemo neko uspešno državo ali podjetje. Slovenija bo postala druga Švica, poznamo.
Potem v drugem krogu vidimo, da se tam, v tisti švici, dogaja marsikaj nečednega, da pri bankah ni vse čisto, da prodajajo meglo izkoriščanih Vzhodnjakov, da ...
In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: privlačna sosednja država in naša, kot opazovalec/opazovalka, sva - recimo temu tako - normalna.
In tudi z naravo.
Najprej občudujemo prelepe sončne zahode, rožice in ptičke in metuljške, čudovito delovanje telesa in ekosistemov ...
Potem, v drugem krogu, se srečujemo z naravnimi nesrečami, težavami, nepričakovanimi odzivi, boleznimi, skratka z kruto naravo, ki jo je nujno treba zlepa ali zgrda obvladati.
In potem tretji krog, najgloblji: sinteza in uravnoteženje. Oba: vznemirljiva narava in jaz, človek in človeštvo kot opazovalec/opazovalka, sva normalna. Recimo temu tako ...
Svet je v bistvu vsakdanji.