Prav sredi počitnic smo, mnogi so se odtrgali od dnevnega dela, se odpravili na potovanja, spoznavanje ljudi in pokrajin, se pretegujejo po toplih ali hladnejših krajih, ali preprosto ostajajo na ležalniku pred svojim domom. Sodniki si vzamejo sodne počitnice: saj smo menda v tem času vsi zadosti pridni, politiki nam dajo nekoliko medijskega miru, celo blogerji so kar pošteno utihnili. Zahodni svet kot-da nekoliko zastoji.
Smo upravičeni do dopusta? Do rekreacije? Do enomesečne prekinitve? Je to naravno? Nam srce neha biti, damo dihanju dopust, se ATP in fotosinteza ustavita? Ali Io, Evropa, Ganimed in Kalisto nehajo krožiti okrog Jupitra? Gre le za ritme z različnimi periodami? Najbrž res. Srce med vsakim bitjem delček sekunde počiva. Pljuča podobno. Morda imajo tudi neživa kemija in astronomija kakšne mikro ali marko sekunde "za vmes".
Vseeno pa, ko človek takole počiva ... mar se nista oddih in rekreacija spremenila v ogromen kolonialni stroj? Mar ne gre vse bolj za družbeni mehanizem, v katerem nekateri lahko, drugi pa morajo. Torej: nekateri si oddahnejo, drugi pa morajo prav zaradi tega oddiha krepko delati, pretirano in še neurejeno. Seveda gre za vzajemni družbeni mehanizem: na eni strani je odjemalec, na drugi ponudnik. Ampak vseeno, do katere mere sme - pretežno evroameriški in daljnovzhodni turist na ta način kolonizirati svet v času, ko bi pravzaprav vsem najbrž po istem principu pripadal dopust? Koliko smo mi kot del zahodnega sveta upravičeni, da nekateri za nas delajo, mi pa se sproščamo, obnavljamo? (Spet ponavljam: gre za obojestranski družbeni mehanizem.).
Lahko bi pogledali prav konkretne primere, prav lokalne. Koliko neurejenih in na hitro rešenih delovnih obveznosti, koliko čakanja in dinamike, koliko delavcev na vpoklic - in če vreme zataji, so ljudje brez dela, vsi skupaj pa brez zaslužka lahko čakajo doma. Če odmislimo vprašanje, če je to res stabilna ekonomija, se moramo vsekakor vprašati, ali je primerno, da nekateri ljudje morajo biti takšni časovno-družbeni sužnji - potem pa nekaj zunajsezonskih mesecev suženjsko počivati.
Vrnimo se k vprašanju obojestranskega družbenega mehanizma. Dejansko gre namreč za tristranski mehanizem. Na eni strani s(m)o odjemalci, torej počitnikarji. Na drugi strani so ponudniki rekreacijskih storitev. Na tretji strani pa so izvajalci. In drugi ter tretji nikakor niso isti, le prikazati se skuša tako. In tu gre za kolonizatorstvo, in tu gre za izkoriščanje.
Kje je torej rešitev sodobnega rekreacijskega kolonizatorstva in celo zasužnjevanja?
S strani nas, potrošnikov vsekakor ta, da pri sprostitvi nič ali čim manj obremenjujemo soljudi. V nobenem primeru, niti odkritem, niti zakritem oziroma posrednem! Torej najti načine, ki niso na račun drugih.
S strani ponudnikov pa gotovo ta, da je najbolj poštena ponudba le tista, ki je neposredna, torej taka, kjer je ponudnik sam tudi izvajalec - v smislu posameznika ali skupine, in torej nikakor ne le posrednik storitev. Vsaj do neke mere je to zanesljivo izvedljivo, rezultat pa se pokaže v skupnem (skupinskem) zadovoljstvu, ki bo morda celo dvignilo kakovost storitev.
A ostaja še eno področje. Nerešeno. Kakšna je v "obojestranskem/tristranskem družbenem mehanizmu" vloga narave, v kateri se dandanes v veliki meri rekreiramo, oziroma, v njej izvajamo rekreacijsko ponudbo?