V filozofiji se zdi, da jo obvladujeta dve ključni skupini vprašanj: vprašanja o vsebini in vprašanja o človekovi dojemljivosti za te vsebine. Prvo skupino formalno obravnava ontologija. Vendar to ne pomeni, da gre za ločeno disciplino, ampak le bolj za metodo - oziroma, kadar gre za disciplino, gre za teorijo metode. Drugi sklop vprašanj obravnava epistemologija. Tu se vprašamo, koliko je človek neke vsebine sploh zmožen dojeti.*
Filozofija se je doslej ontološko ukvarjala le z bistvom in bitjo človeka. Drži, da so mnoge avtoritete pisale in še pišejo tudi o bistvu stvari, sveta okrog nas, narave, celo o v biti nezaznavnih ali sublimnih oz. človeka presegajočih zadevah, kot npr. o bogu ali Bogu. Ampak vse to ne more biti ontologija, ker spoznanje ovirajo prav načela epistemologije. Torej filozofi kotradiktorno v okviru svoje ontološko-epistemološkega vrtiljaka dejansko relativno zelo premalo vedo o drugem svetu glede na to, koliko lahko vedo o samem sebi, torej o človeku. Pri človeku je namreč relativno enostavno. Pa še to ni, kot bo vedel vsak filozof, sicer se mnenja skozi zgodovino ne bi tako kresala. Zakaj je pri človeku navznoter vseeno bolj enostavno? Intuicijo imamo in jo tudi zaznavamo. Pri človeku namreč gre za intuicijo, ki je notranja sinteza. Te pa pri spoznavanju biti in bistva ostalega sveta enostavno ne moremo dojeti, ker je kategorično očitno tako zelo drugačna (to drugačnot pa lahko dojamemo!). Kategorično je drugačna predvsem "metaepistemološko", namreč, ostali svet lahko le analiziramo, ne moremo pa delati navzven obrnjene sinteze. Če metaintuicija slučajno vseeno obstaja, pa je doslej še nismo zaznali. In niti še ne vemo, ali sploh morda imamo "notranja čutila" zanjo.
A vseeno - ali morda obstaja rešitev? Je torej vseeno na kakšen način mogoče ubrati pot, po kateri bi tudi zunanji svet lahko nekako obravnavali sitetsko? Verjetjo obstaja. Vemo, vse se razvija, tudi misel in tudi odprtost do sveta. (Kako bi le zgledalo, če bi rekli, da smo prav mi tista nesrečna generacija, ko se je vse ustavilo, ko smo dosegli vrhunec in poti naprej ni več.) Filozofija se vidno usmerja v iskanje objektivizacije tistih objektov, ki presegajo dosedanje priličenje človeku. Vse več je znakov, da človek brez ekosistema v bitnostnem in razvojnem smislu sploh ne more biti človek. In tu je rešitev: ne gre le za bistvo, gre za dinamiko, gre za proces in gibanje, ki celo ni le enostransko ali enosmerno, ampak zelo "multi".
Če se bo torej filozofija hotela ukvarjati z zunanjim svetom, torej postati ekološka v temeljnem smislu, bo morala storiti naslednji korak. Pri tem ji niti približno ne bo potrebno stopiti v empirično naravoslovje, kot posamezniki celo poskušajo, a neredko zelo osnovnošolsko. Tretji korak bo vseeno v jedru filozofski, namreč aktiven subjektivno-objektiven mnogostranski odnos, ki bo temeljil na spoznanju zunanjega. Torej:
Prvi korak je ontologija, kjer govorimo o bistvu/biti reči.
Drugi korak je epistemologija, kjer govorimo o naši (sploh) zmožnosti dojeti te stvari.
Tretji korak je ............ (morda relaciologija?), kjer govorimo o aktivnem stopanju v odnos med rečmi in nami.
Tak premik se že kaže, seveda še ni formuliran, in še manj formaliziran. Je pa očitno nujna metafilozofska pot, ki je tesno povezana s spoznanjem, da se človek v svojem bistvu in biti niti ne oddaljuje od narave, niti se ji ne približuje, ampak je približevanje in oddaljevanje zgolj naše (epistemološko) videnje odnosa med človekom in ostalo naravo. Dejansko pa se človek od narave ni nikoli toliko oddaljil, da bi ga ontološko sploh smeli obravavati ločeno od preostale narave, ki ga ne le obdaja, ampak je tudi v njem. Vrnili se bomo torej k jedru, ki že ves čas obstaja.
---
Tradicionalno pravijo, da jo kot takšno smatra angloameriška filozofija, ki danes zaradi jezika prevladuje. Pri kontinentalni pa naj bi šlo za teorijo znanosti.V bistvu je to isto, le pri angleško govorečih gre za več nagnjenosti v praktičnost oziroma v aplikativnost, pri prevladujoče nemško-francoskih pa za bolj akademskost.