Značilnost majhnih otrok, ki na kakšen način užalijo svoje starše je, da jokajo in se skušajo prizadetim kar je le mogoče prikupiti. Zdi se, da niti ne gre za opravičevanje za spoznano napako, ampak bolj za strah, da bi zapravili ugodje ali celo skrbništvo, oziroma mileje rečeno, da bi jih starši odtlej imeli manj radi.
Kdaj se pojavi opravičilo kot družbeni fenomen navidezne poravnave krivic, v bistvu ni jasno. Vsekakor je lepa gesta, vendar tako zelo redko iskrena, da z njo nekaj ni povsem v redu. Namreč zdi se, da notranje čutenje skoraj nikoli ne porodi dejanskega besednega opravičenja, in nasprotno, da zunanje gleste niso posledica notranjega razpoloženja, ampak bolj nekega naučenega vzorca, ki pa sogovornika oziroma prizadetega vseeno nekako pomiri (kar je spet zanimivo ..., a ne za dolgo).
Kako bi torej moralo biti? Je treba besedo oprosti zbrisati iz vzgojnih učbenikov in uglajenega odraščanja? Je treba poiskati kakšno drugo metodo? Bi se bilo zadosti vrniti na raven otroške iskrene reakcije, ko se užaloščenemu želi prikupiti in nazaj vzpostaviti uravnotežen odnos?
Vsekakor opravičilo ni enkratna beseda, zato v bistvu ne obstaja. Trenutek opravičenja ne obstaja. Kajti če je le trenutek v času izgovorjene besede ali napravljene geste, se takoj za tem utopi v sebičnem preračunavanju, ali mi odnos s sočlovekovm, ki sem se mu pravkar opravičil, koristi ali ne.
Opravičilo pa je mogoče in iskreno le kot proces, ki ga beseda oprosti lahko sproži - ali pa je beseda izgovorjena nekje vmes med procesom, ki se nikoli ne zaključi. Morda je merilo celo težkost opravičila saega: torej, bolj če je težko nekomu izreči oprostitev, bolj zadeva drži. In to držanje je ključno. Človek se mora navznoter pripraviti v držo opravičenja, celo ne glede na to, ali mu bo sočlovek dejansko oprostil, se mu morda maščeval ali pa ga v najslabšem primeru do konca življenja ignoriral. Bistvo opravičila je človekovo notranje stanje, ki ni enkraten preblisk, ampak stanje, ki raste.