Najpogostejši razlog za jezo je oportunizem, torej nasprotovanje neki ideji, besedi, zamisli, dejanju. Zgodi se tako: nekdo si nekaj izmisli, in ker drugemu to ne ustreza, ga pograbi jeza. Jeze so seveda zelo različne, od potuhnjene - ki je nekje najbolj nevarna za oba udeleženca, do takojšnjega vzkipenja, po katerem oba udeležence zelo hitro vesta, kako zadeve stojijo. Tudi pretepa, seveda, ali besednega blatenja, ki se zdi nekoliko bolj elegantno.
Pri večini oportunizmov gre za obojestransko jezo. Najprej se tisti drugi razjezi, potem pa se oni prvi jezi, ker se je drugi razjezil. Nastane nekakšne začaran krog, ki se pri zrelih osebah lahko razvije v dober napredek tiste vsebine, zaradi katere se dva človeka sporečeta, pri manj zrelih pa pride do popolnega razcepa, medsebojne ignorance ali najpreprosteje, do ločitve. Poznamo tudi na akademski ravni. Otroci temi rečejo, da so skregani za večno.
Seveda obstajajo mnoge različice odzivov z ene ali druge strani, odvisno od pomembnosti vsebine, predvsem pa odvisno od intenzitete interesa vsakega posameznega udeleženca (ali skupine), nenazadnje tudi od zunanjih okoliščin, in pa notranje osvobojenosti od samega sebe vsakega udeleženca.
Obstaja pa neka relacija oportunizma in jeze, kjer bi bilo za vsebino bilo bolje, da se zadeva ne bi zgodila. Gre za jezo, ki niti ni tako redka. Takole je: prvi je jezen na drugega, ker oni drugi z nasprotovanjem ideji v bistvu škodi izključno samemu sebi. Prvi torej potem v bistvu ni jezen zase, ampak za drugega - njemu samemu in zanj je in boljkotne vseeno, kaj si drugi misli, kako bo reagiral ali kakšne bodo posledice zanj, torej za prvega. Pri tem ne gre za nobeno ignoranco do drugega, ampak nasprotno: drugemu hoče dobro - in to prvi jasno ve, da bo tisto dobro. To pa ve npr. iz splošne ali osebne izkušnje, ker je prav taka oportunistična reakcija bila dotlej že po vseh znanih izkušnjah v vsakomur škodo.
Situacija je seveda nerešljiva takoj, saj je nemogoče nekoga prepričati, naj ne škoduje samemu sebi. Če bi vseeno hoteli zadrego rešiti takoj, bi prvi lahko npr. naredil "kontraobrat", torej bi prišel ven z nasprotno, to je lažno idejo, s katero bi spodbudil drugega, ki bi pa potem reagiral "pravilno", zase bolje.
To bi bila nekakšna odnosnostna logoterapija, kjer ne gre za psihologijo posamezne osebe, ampak je ključna vzajemnost obeh udeleženih oseb. (Pri uveljavljenih logoterapevtskih pristopih gre za reševanje notranjega stanja človeka, neredko celo samo točno določenega problema, ki ga ima posameznik, tu pa imamo nekako izenačen odnos)
Zdaj se moramo vprašati, če bi torej v primeru, ko prvi deluje
namerno lažno, ta laž v bistvu le škoduje? Ja, dolgoročno vsekakor je, saj bi se
sčasoma verjetno vzpostavil lažni odnos, ki bi prenašal le še vse večje
težave v odnos.Vendar, dva človeka nista sama na svetu, obstaja okolje, družbeno in naravno, ki ga tu moramo vključiti, ker enostavno obstaja, in ni laž.
Torej gre za "ekološki
pristop", torej tak, ki okolico ne le upošteva kot enega od vplivov,
ampak se prav s "psihološko" okolico ključno ukvarja. Ekološki pristop
je vsekakor bolj ustrezen, gotovo pa bolj učinkovit, saj oba udeleženca tudi po
terapiji ostajajata v ekosistemu.
Odnosnotna logoterapija bi bila najbrž zelo učinkovita pri "zdravljenju" težavne ali zablodele družbe.