Etika odgovarja na vprašanje čemu ne glede na raven raziskave ali poglobljenost drugih
dejavnosti v okviru znanosti. Moralnih načel nima nobenega smisla omejevati na
le eno od ravni ukvarjanja z nekimi fenomeni. Prav tako usmerjanja moralnega
ravnanja ne moramo pustiti zgolj imenovanim komisijam. V prvem primeru to ne bi
bila morala, ampak preprosto upoštevanje pravil, kar pa je za znanost v njeni
svobodi preprosto nedopustno.
Sociobiolog Eduard Willson je v svojem znanem učbeniku iz leta 1971 uvedel
besedno zvezo biologizacija etike. To naj bi pomenilo, da za človeška etična
dejanja obstaja biološki razlog, konkretno neko obnašanje, ki se je razvilo v
teku evolucije in je sledljivo že pri živalih na t.i. nižji evolucijski
stopnji. Willsonu so sicer mnogi oporekali, da promovira mehanicistično
biologijo.
Če v papeževi okrožnici Laudato si', ki jo je izdal lani, in govori o odnosu človeka do narave, gledamo analitski del, se
nam bo lahko zdelo, da gre za uresničevanje biologizacije etike. Namreč tudi papež išče
utemeljitve za novo etiko v naravoslovju, za etiko življenja seveda v bio‑logiji.
Doslej je biologija kot celota, z vključeno ekologijo, etiko
obravnavala pretežno iz metodološkega vidika. Torej: raziskave so načelno
svobodne, ker je misle svobodna. Raziskovalec se mora omejevati le pri metodah
dela s svojimi objekti dela. Pravzaprav redkokdaj znanstvena etika na biološko področje sploh poseže ven iz obravnave laboratorijskih živali za potrebe preizkušanja zdravil.
Pogled, po katerem je treba objekte raziskovanja
obravnavati etično tudi iz vsebinskega vidika, pa je relativno nov. Celo
naravovarstveniki, večina je biologov, ki naj bi kot poznavalci naravnih
procesov vedeli, kaj je prav in kaj ne, se pri odnosu neredko ustavijo le pri
metodah dela. Vendar očitno ni posebnega zunanjega oziroma objektivnega uspeha. Očitno obstaja potreba, da se v vsebine naravoslovja in naravovarstva vnese več etike,
torej da se biologija predvsem vsebinsko etizira.