Ključni problemi sodobnih trendov prehoda iz humanistične v širšo okoljsko etiko so naslednji:
1. Narave zaradi izredne raznolikosti in zapetene hierarhične strukture nismo sposobni obravnavati kot en celovit objekt etike.
2. Komunikacijo s katerimkoli delom narave kot novim objektom etike - bodisi posameznim ne-človeškim bitjem, vrsto, ekosistemom ali celotno naravo - hočemo kategorično ohraniti v enaki obliki, kot se je skozi zgodovino dialoško uveljavila ob razvoju etičnega odnosa npr. do žensk, ne-belih ras, celo otrok ali umsko nedoraslih, ki pa se dogajal izključno znotraj človeške vrste
3. Razvoj okoljske etike se danes dogaja v obdobju prevladujoče laicistične filozofije, kjer odstopanja od uveljavljene paradigme niso zaželjena Posledično (in za humanizem kontradiktorna) je opazna ignoranca prizadevanj v oblikah, ki izhajajo iz področij verovanj, duhovnosti, navad domorodnih ljudi, kot tudi modrosti, ki so zapisane v klasičnih ljudskih pravljicah.
Če humanizem ne bo zmogel človek zaobjeti v vsej človeškosti, narave pa v vsej njeni naravnosti, se v tem okviru okoljske etike na akedemski ravni enostavno ne bo dalo razvijati.