Ključni problem, da naravoslovje in etika narave stojita na povsem nasprotnih bregovih, je trdovratnost usmeritve obeh paradigm. Zdi se, da nikakor ni mogoče posamezne discipline na vsaki strani spraviti v tok, ki bi bil vzporeden oziroma - kar bi bilo najbolje in edino smiselno za naravo - usmerjen v cilj.
Nekdaj ni bilo tako, vsaj po zapisih sodeč. Kdor je bil naravoslovec, ni mogel biti drugače kot tudi humanist. In obratno: humanist je zadosti - ali pa kar vse - vedel iz naravoslovja. Danes naravoslovec ne smeš biti drugačen kot narvoslovec po paradigmi. Enako humanist katerekoli podsmeri. Je specializacija človeških umskih dejavnosti na nepregledno množico disciplin res upravičen razlog, da se je v naravoslovju nemogoče resno poglabljati v etiko narave, in da se etiki narave tako hudo populistično obnašajo do resnih naravoslovnih ugotovitev? Mar ni to stvar odločitve in odprtosti? Ali ne gre tu za jedro svobode uma?
Zadnjih nekaj let, morda dve ali tri desetletja, se v naravoslovnih revijah občasno pojavljajo zapisi o etiki narave. Že izvzamemo t.i. medicinsko etiko, kjer se prevladujoče (prav tako tehnicistično in z nekoliko čustvenega naboja, ki pri konkretnih primerih nadomešča etiko) obravnava evtanazija in abortus, se etične razprave največ ukvarjajo s človeku bližnjimi živalmi - in to bližnjimi v evolucijskem in bližnjimi v bivanjskem smislu. Torej živino za prehrano, v prevladujoči meščanski družbi pa vse več z domačimi živalskimi prijatelji.
Prva težava je seveda omejenost. Kje pa so druge živali? Rastilne? Nenazadnje bitja, ki smo jih proglasili za patogene, pa morda njihove dejanske vloge v ekoevolucijskem procesu sploh ne doumevamo? Te razprave so pravzaprav redko, če ne kar nikoli, etične. Preskok kot-da se noče zgoditi. Pisci ostajajo na naravoslovnih tehnikalijah, ki so se jih naučili v zahodnih šolah, in te izključne in izključujoče tehnikalije proglasijo za etiko. Niti v najbolj resnih revijah s področja naravoslovja težko najdeš prispevek o tem, čeprav ima sicer v naslovu zveneče filozofsko-moralistične besede, v jedru nima praktično nič. Morda kakšna splošna prepisana misel za zaključek, ki prav očitno izpade iz celotnega konteksta.
Podobno - morda bolje zrcalno - je pri humanizmu in družboslovju. Koliko nesrečno razkazujočega neznanja, kakšna zaostalost pri poznavanju sedanje stopnje naravoslovnih ugotovitev, koliko posploševanj, iz katerih se delajo veliki t.i. emirično-humanistični zaključki! Koliko truda, da bi bili "znanstveni", da bi premagali one na drugem bregu, da bi jim dokazali, da je tudi humanizem nekaj "več" kot brezplodno filozofiranje. Članki in debele knjige z nepreglednim besedilom, stvaritve, kjer zaradi nejasne meje med leposlovjem in dejstvi dejansko ne veš, ali si v fantastični znanosti ali znanstveni fantastiki. Preskoka niče biti, ker tišči v smer, ki je pravzaprav opravičevanje svojega lastnega prav skozi vso zgodovino samostojnosti in odcepljenosti/razceplenosti civilizacijskega uma..
Oboje postaja zgolj tehnicizem, in za naravo ni več pravega prostora, in za pravi humanizem ni več prostora.
Za ustrezno in dolgoročno uspešno varovanje narave bo etiko narave in naravoslovje nujno potrebno sestaviti v isto smer. Ne, nikakor ne bo treba, niti ni mogoče, združiti vsebin v eno samo vsebino! Ne, treba je samo v medsebojnem miselno-besedno-dejanjskem procesu stopiti na pot vzporednic, ki nekje v (po naših očeh) neskončnosti konvergirajo v isti cilj.