Če je človek sam, je težava navadno težje rešljiva. Še težje je, če hoče biti sam, in že kar patološko je morda, če izključujoče hoče zadeve sam reševati. Vendar je tâko patologijo relativno enostavno odkriti in jo tudi primerno družbeno "zdraviti." Obstaja pa še druga stopnja sámosti, in to je tista, ki se je človek ne zaveda več. Ostane samo vsebina, ki se kvari, in patologija gledanja tega procesa.
Neredko sistem onemogoča - bolje rečeno, tak sistem smo si sami pripravili - da bi človek težave reševal drugače kot sam. In, če si težave povzročiš sam, je morda res celo najbolj pošteno, da jih tako tudi rešuješ.
Problem sámosti reševanja problemov pa postane posebno nevaren, kadar se preseli na kakšno družbeno področje, kjer težave ne nastajajo zaradi sámosti, ampak predvsem zaradi tistega, kar je med temi sámostmi vmes, torej odnosov. A o nastajanju težav smo govorili že veliko. Čas bi bil, da pristopimo k smernicm za reševanja. Ob tem se najprej človeku zazdi, da npr. mnogi politiki ali javni delavci razumejo svet tako, da so poklicani k reševanju. In če jim ne gre, in jih družba potem počasi enostavno pozabi, pravzaprav začnejo ustvarjajo težave, da jih rešujejo in s tem pridobivajo nove gledalce. To je začaran krog resničnosti zahodne in pozahodnjene družbe.
Zdravniški konzilij je večini ljudi poznan izraz. Seveda si vsi želimo, da bi z njim prišli neposredno v stik čim bolj na redko, ali nikoli. Tudi članice in člani, to verjamem, bi se ob kakšnem primeru raje ukinili, a vseeno - človek in njegova stiska zmaga. Večina tudi ve, da je za posamezne težke primere bolezni potreben širši konzilij, torej ekipa ljudi z različnih strok. Za obsevanja z rakom gre za pet šest poklicev od splošnega zdravnika, radiologa, medicinskega fizika, seveda različnih tipov ontologov. In potem se ta ekipa sesavi in odloča o tem, kako bodo poskusili naravi pomagati, da človek ozdravi. Cela ekipa torej, drage aparature, izjemno veliko podloženega znanja raziskovalcev z vsega sveta, zmanjajoč čas za priprave in končno dejanja - ki morda na koncu celo ne bodo uspela. Za enega človeka gre! In tega človeka obkroža skupina ljudi, ki vsak na svoje področju veliko ve. Če je vsak od njih točka, potem so okrog problema združeni v krog.
Na drugi strani poglejmo javno upravo, morda na prometno, finančno ali naravovarstveno. Problemi so akutni le po imenu, večinoma pa kronični. Kot pri rakastih malignih obolenjih, ne znamo rešiti niti prometnih zagat, še manj davkarije, kje je šele narava, ker jih rešujemo posamezno tam, kjer bi morala biti rešitev sistemska - in obratno.
In v tej javni upravi zahodnega tipa dejansko obstajajo ekipe, ki te probleme rešujejo. Vendar zadeva poteka (z zelo redkimi izjemami, ki pa morajo biti zelo medijsko podprte) večinoma po principu sámosti. To zgleda približno takole: Tajništvo dobi mojo vlogo in tvojo in njegovo in vse, in jih nekako raporedi pristojnim vodjem službe. Vsak od njih potem razdeli uslužbencem posamezne naloge, ki jih morajo rešiti po neki bolj ali manj ustaljeni in redko natančno predpisani proceduri. Okrog problemov se torej ustvari zvezda različnih strokovnjakov, kjer vsak rešuje pravzaprav kompleksen problem. Noben del narave in noben davčni-finančni sistem namreč ni enostaven. Prav noben, tudi tisti ne, za katerega mislimo, da je.
In kaj se zgodi: Namesto kroga, v katerega bi zaobjeli težavo, nastane zvezda, kjer je v središču nek vodja, okrog nje/ga pa so razporejeni uslužbenci, ki težavo rešujejo.
Pa res rešujejo težavo? Mar ne rešujejo morda le vodjo in njegovih/njenih težav, ker ga/jo pač potrebujejo tudi za lastno golo preživetje?
Ste že slišali za finančni konzilij? Pa naravovarstveni ali prometni? In še množico drugih?
Bi bil čas, da začnemo iskati v to smer? Morda bomo imeli več možnosti za rešitve.