Tako rekoč idealno se zdi, če nekomu svetuješ, da naj se ravna po naravi. To naj bi v osnovi pomenilo, da naj sogovorec najprej dobro opazuje, kaj se dogaja okrog njega, potem pa skuša dobre postopke prenesti v svoj primer. Tako gre marsikaj, tako se je verjetno dogajala celotna evolucija. Torej: nekaj je človek videl, posnemal, malo prilagodil, dodal kakšno nianso - in je uspelo.
Zadeva ima več problemov. Najprej vprašanje, kaj je naravno. Potem vprašanje, kaj je dobro, potem vprašanje ali je to res dobro zame v tem trenutku, ali za sogovorca. In še vsaj eno: kdo sem jaz, da nekomu svetujem, kaj je naravno. Če skozi ta vprašanja pogledamo "naravne" proizvode in predvsem marketing, ki jih ponuja, se lahko marsikaj vprašamo. Seveda se je enostavno zanesti na znanost, a kaj, ko pravzaprav tudi za znanost ne vemo, ali je naravna, predvsem pa ne vemo, ali in katera je dobra.
Kaj je naravno, človek lahko reče pravzaprav samo zase samega. Edino sami sebi smo tako blizu, da je naša narava nekoliko bolj spoznavna kot narave ostalih bitij ali neživega sveta. Kot ljudje smo narava, in torej smo naravni takrat, ko smo pristni - in to velja prav enako za fiziologijo kot za psihologijo človeka. Določati nekaj, kar naj bi bilo iz ostale narave naravno, je vprašljivo in potrebuje ogromno (generacij) izkušnje. Zato so morda še najbolj naravne tiste reči, ki so jih naši predniki preizkusili na svoji lastni naravi. Novodobne in znanstveno preizkušene sedanje reči, ki se prodajajo kot naravne, seveda ne morejo biti generacijsko dognane. Znanost je premlada.
Kaj je dobro je enostavno preveliko vprašanje. Pa ne, da bi človek vse nekako relativiziral, da je torej vse dobro ali kar nič ni dobro, ali celo, da je prav vseeno. Nikakor! Relativnost dobrega ni v relativizaciji ampak v odnosnosti. Prav je v odnosu do nečesa, in to obojestransko. Ta relativnost absolutno določa dobro v danem trenutku in prostoru. Vendar tega trenutka in prostora ne določamo mi, ki "izbiramo", kaj je dobro, ampak je izbrano od same vsebine in še malo od sosednje vsebine in celotnega miselno-tvarnega ekosistema.
Človekov trenutek je vedno odločujoč pri odnosu do zunanjega sveta. Ne gre posiljevati, ker bi prišlo do zunanjega in notranjega odpora. Niti se ni mogoče izmikati, ker to prav enako vodi v upor s te ali one strani. Nekateri pravijo, da zadostuje biti. Ja, morda, če to pomeni resno odnostnost, in ne neko ponarejanje nekih religijskih praks, kot se pri tovrstnih zadevah navadno zahodni potrošniki obnašamo. Torej, dobro je v tem trenutku in za oboje se pravaprav moram odločiti in stalno odločati: za dobro in za trenutek. Če se ne, oba uideta.
In kdo sem jaz, da svetujem? Svetovati, kaj je naravno, je mogoče samo v prisotnosti, in to tesni prisotnosti, v vsakdanu to pomeni povsem preprosto biti z. Morda niti svetovanje potem ni potrebno, saj se tisto "z" prav hitro opazi in je prav zelo nalezljivo. Ali še več. Morda je treba biti "med". Ampak med čem?