V času krize in njenega reševanja je zelo privlačno govoriti
o grozeči naravi in neobvladljivosti človeka. Družbene strukture na Zahodu skozi prazcepljenosti med
naravo narave in naravo človeka omogočajo dober
posel in tudi visoke zaslužke. Prav lahko je govoriti o ugotovitvah znanosti,
ki po nekaterih modelih napovedujejo zelo klavrn konec edinega planeta, edinega,
za katerega zaneslivo vemo, da se na njem razvija in vzdržuje življenje.
V lepo
zlikani obleki in klimatiziranih konferenčnih dvoranah je tudi relativno varno
razpravljati o revščini in migracijah celih ljudstev, ne glede na dejstvo, da
so konkretni reveži tudi naši sosedje. Nenazadnje, relativno enostavno je
politikom na globalni ravni podpisovati različne okoljske sporazume, ki v
sistemu demokracije zahodnega tipa očitno ne morejo uspešno seči preko
mandatnih obdobij posameznih političnih struj, oziroma preko dobro
organiziranega promocijskega stroja.
A treb bo ubrati drugačno pot, lahko bi rekli dialoško odnosnostno.
Dvo in večsmerni odnosi so ugotovljeno bistvo ekoloških procesov v ekosistemih. Odnosi so bistvo dogajanja med
globalnim Severom in globalnim Jugom. Odnosi, in ne računica, so bistvo
politike na globalni ali lokalni ravni, predvsem pa bistvo našega dojemanja
sveta. Za dialoški odnos je na vsaki strani potrebna notranja drža, ki je
navzven odprta. Podobno deluje narava, v kateri jasno razpoznavamo odprte
sisteme.
Od zunaj prihajajo v odnos jaz‑ti dogajanje v okolici: v sočloveku, v
svetu, v bližnjem okolju, v drugih kulturah, v drugih živih bitjih, v prostoru
in času.
Od znotraj navzven stopa v odnos naš razum in odrazi naših čutenj in
občutkov, prihaja jasno izražanje idej in iskreno razumsko reševanje po
svojih najboljših močeh in znanju. Gre za odnos, ki ga nekatera ljudstva v
svetu, tudi nekatere globoko ukoreninjene skupine na podeželju razvitega
Zahoda, še zmorejo.