Človek odvisnosti ne more preizkusiti drugače kot z
neodvisnostjo. Niti telesno, še manj duhovno ali čustveno.
Vzemimo odvisnike od t.i. psihoaktivnih substanc, alkohola,
drog, nikotina. Praktično vsak se dejansko zaveda, da je odvisen, vendar je
vsak tudi odvisen od tega zavedanja samega. Torej ne gre le za enostavno
odvisnost od zunanjih substanc, ampak tudi za notranjo odvisnost, ko človek
očitno v sebi potrebuje neprestano borbo med opravičevanjem in kesanjem na eni
strani in nekakšnem užitku na drugi strani. Dokler je človek sam, načelno ni
problema. Lahko bi rekli, naj se pač uniči, če se je tako zavestno ali manj
zavestno namenil. Seveda je lahko pri posameznikih drugače, npr. odvisno od
okolja, v akterem je odaščal. Vendar, če gre za družbo – in človek je del
družbe – nastane problem. Namreč posledice niso individualne, ampak širše. Pa
tu ne bomo rekli "družbene", ker bi to pomenilo neko abstrakcijo, s
katero se posamezniki in neka oblast poskuša opravičevati svojo pasivnost.
Torej posledice so širše za neposredne bližnje ljudi, morda druga bitja in še
kaj. Takrat je potrebno ukrepati drugače. V dialogu. Takrat ni mogoče reševati
le notranje borbe med eno in drugo spoznano resnico znotraj človeka, ampak se v
svet odvisnosti vključijo borbe s soljudmi.
V zadnjem času postajamo odvisni od komunikacije. To pomeni,
da je nujno, da vse veš, kaj se v politiki dogaja, kaj delajo tvoji
priljubljeni zvezdniki, celo kaj je neka popularna oseba vzela s seboj na
dopust ali kakšen repek je naročila pasjemu frizerju za popoldanski sprehod z
ljubljenčkom po parku. Seveda z obveznim selfijem. Da bi opravičili stalno
odvisnost od védenja, kaj počnejo povsem neznane osebe, ki od tega tako rekoč
bajno živijo, se odvisnost komunikacije udejanja tudi v medčloveških odnosih,
ki pa v teh primerih niso neposredni, ampak med dvema ali skupino stoji
tehnologija, ki to čudežno omogoča brez žic, brez težav, predvsem pa je vse
čisto in celo neodvisno. Celo svobodo ti daje, saj lahko kadarkoli odideš iz
kiberprostora. Torej, delaš kar hočeš in kadar hočeš, in druge pustiš pri miru,
karad in kakor se ti zdi. V bistvu nismo odvisni od komunikacijskih naprav,
ampak smo odvisniki v sebi, ker hočemo to delati in se tako izogniti odnosom,
ki nam – vsaj glede na vsa ostala bitja v naravi – gredo po naravi. Torej za
celovitost, v katerem je lepo ali tisto, kar mislimo da je lepo v odnosu, enako
pomembno kot manj lepo ali celo grdo, oziroma kar mislimo, da ni lepo. Na
kratko: v lično oblikovan prenosni telefon je lažje govoriti prijazne besede,
kot neposredno človeku, ki je morda ravno sedaj malo siten.
Svoboda, za katero smo rekli, da ti je dana, ker lahko kadarkoli
odideš iz kiberprostora, pa v resnici ni prava svoboda, saj iz odvisnosti
človek ne more kar tako. Ja, sočlovek, s katerim komuniciraš ni več tvoj
sogovornik, ostane pa tehnologija. In na koncu se ne pogovarjamo več o
soljudeh, ampak zgolj in samo o tehnologiji.
Kako vemo, da je odnos s tehnologijo močnejši od odnosa od
ljudi, da smo torej od njega hujši odvisniki, kot bi morda morali biti odvisniki
od soljudi in sobitij – od katerih dejansko smo odvisni?. preprosto takole: Izkušnja
neodvisnosti je zelo prvinska človekova izkušnja. To je pravzaprav bistvo
otroštva, ki ga na nek način skušamo odrasli obujati vsaj kot spomin in
tolažbo. Redki so namreč, ki jim je dano, ali so to spoznali kot danost, da
tudi v odrasli dobi živijo pristnost. Zdi se celo, da v današnji zahodni družbi
življenje pristnosti pomeni družbeno smrt. A odvisnost se preizkusi le tako, da
je ni. Pri medčloveških odnosih takrat, ko nekdo odide, celo umre. Hudo pa je,
da se te "smrti" dogajajo v našem odnosu do tehnologije. Ko odpove
telefon, smo povsem onemogočeni. Če ugasne televizor, ne vemo nič več. Če se
izgubi povezava v internet, se le še ustavimo in morda čakamo, a ne vemo koga
ali kaj.
Najhujše odvisnosti so tiste, ko človek misli, da je nekaj, kar mu je dano, njegovo.