Mnogi so jo dosegli, mnogi si jo želijo, mnogi sanjajo o njej. Še več je takšnih, ki niti ne vedo, kaj je to, razen tega, da je to nekje daleč.
Običajno se začne v mali šoli, vzporedno z resno socializacijo. Potrebno je biti priden in ubogljiv. Zjutraj ob starših ali drugih gnjavatorjih glede umivanja zob, hrane, pravilnega oblačenja, priprave vsebine šolske torbice, pazljivosti na cesti. Potem učiteljski zbor, večinoma v višjih legah, torej sopran/alt. Tu se prileže še boljša pridnost, namreč, ocene prvega tedna septembra so ključne za celotno kariero. Niti ne toliko neumiti zaspančki v očeh, počesana pričeska ali zloščeni čevlji. Važna je realizacija in nekaj zlatih se mora najti ne glede na tip olimpijade. In nekaj okuženih z nesistemskimi drogami tudi. Popoldan in zvečer potem vedno isto, domače naloge, učenje, množica vsevrstnih hobijev za kreiranje in rekreiranje drobne mišice zadnjega mezinca in socialno pravilno utripanje najmanjšega nevrona.
Sledi resna šola, usmerjena ali manj usmerjena, z grškim ali slovenskim korenom, lahko tudi kakšnim iz sosednjih držav, če hočeš biti nekoliko poseben. Ampak vse v okviru pravilnosti, vzornosti, seveda vsekakor napredka in splošne raz-gledanosti. Praviloma pridejo tudi prve resne nagrade in tiste plakete, ki presegajo nevzgojne zahvaljujoče papirje sodelovanja - bolj prisotnosti - pri otroškem pevskem zborčku ali balinarskemu krožku. Seveda so tu spet olimpijade, kjer vrli, zagnani, predvsem pa ubogljivi pobirajo zlate, srebrne - in ostale, ki jih seveda ne omenjamo, da se povprečje v ušesih ne zniža.
Potem, saj vemo, univerza, ali vsaj ponaredek univerze. Komur uspe tujina, je bog, vsaj teden po sprejemcih. Namreč doma povedati, da študiraš v tujni pomeni najmanj 10x povečanje vrednosti pri babici in dedku, kaj šele v medijih ali pri ostarelemu župniku. Seveda so posebej ponosni vsi soprani in alti iz osnovne šole. Nekaterim uspe tudi doma, predvsem s silno visokim povprečjem, ki je pravzaprav nujno za minimalno podporo družbe, torej, da lahko staršem vsaj malo olajšaš jutranje pisarnovanje in verjetno popoldanske obstranske zaslužke za vračanje posojil od sukanja okrog šankov do prodaje spodnjic ali najboljših sesalnikov.
Povprečja so pomembna, sploh, če so visoka. Stavek je seveda povsem absurden, ampak kariera akademika je na obzorju. Namreč, miselno uboštvo mnogim narekuje nujne uspehe. Torej ponovno olimpijado. Pa ne le to. Diktator, tokrat v obliki političnih basov in tenorjev, ki vehementno delijo ali zadržujejo denar, morajo biti potešeni, uspešni, ker niso mogli biti uspešni akademsko, seveda. Zato je treba pravila ubogati brezpogojno. Čeprav verjetno soprani, alti, tenori in basi ne razumejo, kaj je bistvo orkestracije (pevskega ali kakšnega drugega) zbora, gre vsekakor najpogosteje za to, da so pametnejši od dirigenta, ki je v bistvu le ravnatelj, torej samo ravna, kar je ukrivljeno ali zvito. Visoka povprečja se seveda ne dosegajo z ravnanjem, ampak predvsem z garanjem. In tu se začne akademska kariera. Za garanjem.
A žal, pri večini se tu tudi zaključi. Namreč, garanje človeka usmerja v čudno stanje, ki olimpijado pripelje do ukinitve, preden se je začela. Stopničke so namreč oddaljene, in rezervirane samo za tri. Ostali morajo stati prizemljeni na tleh.
Na koncu ostanejo samo še ideje, brez idealistov. Ali pač ne?